Jedro

Odstranitev vira nevarnosti po 156. členu ZOR je subsidiarne narave. Ta ukrep se lahko uporabi le, če ni druge možnosti za preprečitev grozeče škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec odstraniti nadzidek nad delavnico in začeto gradnjo v njenem podaljšku vse na parc. št. 73/2 k.o... Ugotovilo je, da ni utemeljen ne s stvarnopravnega (prvi odstavek 42. člena v zvezi s prvim odstavkom 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR) ne z obligacijskopravnega vidika (156. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) - ker ne gre za imisije, ki bi terjale odstranitev objekta. Dognalo je namreč, da osončenje tožničinega objekta, ki je vrhu tega proizvodni, ni bistveno zmanjšano; da drugi zatrjevani razlogi (ogrožanje mostu čez Mlinščico, povečano število ljudi, pritoževanje stanovalcev nad hrupom) niso imisije in tudi ne vir nevarnosti po 156. členu ZOR), da zahtevek v zvezi z greznico ni bil postavljen; da so skladno s prostorsko-ureditvenimi pogoji in pomanjkljivosti v dokumentaciji ipd. stvar upravnega in ne sodnega postopka.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Zavzelo je stališče, da mora biti izvor nevarnosti po 5. členu ZTLR in 156. členu ZOR konkreten in gotov in da mora pomeniti neposredno nevarnost za nastanek znatne škode na premoženju in ljudeh. Vprašanja, kako bodo urejene bivanjske razmere na obravnavanem območju, spadajo v okvir upravnega postopka. Zahtevka za postavitev greznice tožnica ni uveljavljala. Ni bistveno, ali je toženec ravnal po izdanih dovoljenjih in ali so ta veljavna.

Tožeča stranka je proti tej sodbi vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (po 2. točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava v odločbah nižjih sodišč po 156. členu ZOR, 5. členu ZTLR po 2. členu in prvem odstavku 23. in 72. člena Ustave RS (Ur. list RS, št. 33/91-I in 42/97 - URS) in po prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ur. list RS - mednarodne pogodbe, št. 7/94 - EKČP). Predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa le sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje.

V zvezi s procesnimi kršitvami (P) trdi, da 1.) instančna odločba ni zadostno obrazložena (prvi odstavek 375. člena ZPP). Tako ni odgovora (a) na grajo zavrnitve dokaznega predloga z ogledom, ki bi razkril vpliv gradnje na okolje. Pri izvedenkinem ogledu kraja pa bi bila nujna navzočnost sodišča zaradi procesnega vodstva; b) na trditve ogroženosti za nadaljevanje tožničine obrtne dejavnosti, ki povzroča hrup; c) na opozorilo glede nevarnosti za kupce toženčevih stanovanj, ki jih ne bodo mogli vpisati v zemljiško knjigo; ter d) glede ogrožanja tožničinega zemljišča zaradi nezadostnih parkirišč. 2.) Če je sodišče (zmotno) menilo, da v zvezi s slednjim bodoča škoda ne sodi v sodno pristojnost, temveč v upravno, bi moralo tožbo v tem delu zavreči (16. člen ZPP/77), ne pa zahtevka zavrniti. 3.) Sodišče je kršilo pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ker se je navzlic temu, da gre v tej zadevi za zelo grob poseg z gradnjo na račun lastnika sosednjega zemljišča in da so upravni in upravno sodni postopki počasni in neučinkoviti, izreklo za nepristojno. Zavračanje sodnega varstva v takšnem primeru je v nasprotju s temeljno vlogo sodišč, preprečevati nasilje med posamezniki (2. člen URS).

Na materialnopravnem področju (M) očita revizija sodišču nerazumevanje 156. člena ZOR. a) Ogroženo je opravljanje tožničine dejavnosti v prihodnosti, ker bodo prebivalci bodočih toženčevih dvanajstih stanovanj negodovali zaradi hrupa tožničine livarne in skušali doseči njeno prenehanje; ti bodo zaradi pomanjkanja prostora parkirali na služnostni poti; njihovi otroci bodo ogroženi pri igri zaradi obratovanja livarne; nevarnost grozi zaradi cisterne za kurilno olje na toženčevi terasi; ob rušilnem potresu bi toženčeva stavba ogrožala njene prebivalce in tožničino nepremičnino; toženčeva greznica že sedaj poplavlja. Obstaja nevarnost znatne škode za kupce toženčevih stanovanj. Zaradi neurejene greznice je ogroženo okolje. b) Za pravilno uporabo 156. člena ZOR je dovolj, da je grozeča škoda dovolj velika, njen nastanek pa zelo verjeten. c) Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo kršeno tudi procesno pravo, ker sodišče ni raziskalo vseh pomembnih okoliščih in ni zaslišalo izvedenke. d) Sodišče ni ugotavljalo pravnega standarda dopustnih in nedopustnih imisij in drugih vplivov gradnje na sosednje nepremičnine in tako presojalo kršitev prostorsko ureditvenih pogojev (PUP). e) Toženčeva greznica pomeni nevarnost za okužbe in tako je kršena pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen URS in drugi predpisi).

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

(P) 1.) a) Tožeča stranka je predlagala (k navedbam pod IV.) le ogled obeh delavnic in spornega nadzidka, in to v zvezi z zatrjevanim odvzemom vzhodnega sonca, vendar je po podanem izvedenskem mnenju "umaknila" razlog svojega zahtevka zaradi manjše osvetljenosti delovnih mest. Ogled s tako opredeljenega dokaznega predloga torej ni bil potreben. Ogleda v zvezi s prenaseljenostjo obravnavanega območja tožeča stranka ni predlagala, pa tudi sicer sodišču drugi predloženi in izvedeni dokazi (mapne kopije, načrti, fotografije, obsežno izvedensko mnenje) niso narekovali, da bi opravilo ogled po svoji pobudi. Pritožbeno sodišče mora presoditi le tiste pritožbene navedbe (in seveda s tem tudi odgovoriti nanje), ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP/77). Sicer pa je pritožnica posredno dobila odgovor na svojo grajo v obsežnih razlogih drugostopne odločbe, zakaj ne dopolnjevati izvedenskega mnenja. V zvezi z izvedenskim ogledom kraja velja spomniti tožečo stranko na to, da Zakon o pravdnem postopku ne predvideva niti ne prepoveduje izvedenčevega ogleda brez sodnika. Sicer je tudi ustaljena praksa, da izvedenec opravi ogled, kadar ni to storjeno na naroku za glavno obravnavo na kraju samem, s sodelovanjem strank, če to želita, pa brez sodnikovega sodelovanja. Tako ali tako pa te "kršitve" tožeča stranka ni uveljavljala s pritožbo in je zato ni upravičena uveljavljati v reviziji (razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP/77).

b) Pritožnica je prejela odgovor tudi v zvezi z zatrjevano ogroženostjo za nadaljevanje obrtne dejavnosti - v stališču pritožbenega sodišča, da mora biti za uporabo določbe 5. člena ZTLR in prvega odstavka 156. člena ZOR vir nevarnosti konkreten in gotov in da mora predstavljati direktno nevarnost za nastanek znatne škode na premoženju in ljudeh.

c) Menda sodišču ni potrebno odgovarjati na trditve o ogroženosti kupcev toženčevih stanovanj, ker se naj ti ne bodo mogli vpisati kot lastniki v zemljiško knjigo. Ni videti resno, da tožnica zahteva rušenje gradnje kot vira nevarnosti, ker se boji za zemljiškoknjižne koristi toženčevih kupcev.

d) Pritožbeno sodišče je bilo jasno: vprašanja parkirišč, prostora za smetnjake, neustreznosti namestitve cisterne za kurilno olje ipd. - tudi, če bi resnično obstajala, ne bi utemeljevala tožbenega zahtevka za odstranitev gradnje. Ob takšnem stališču se sodišče ni bilo dolžno spuščati v presojo vsakega izmed teh vprašanj, ker za zahtevano končno odločitev niso pomembna.

2.) Tožeča stranka je uveljavljala svoj tožbeni zahtevek na več dejanskih razlogih. Zahtevek je postavila kot en sam - odstranitev gradnje. Ko je zavzelo nižje stališče, da spadajo nekateri izmed uveljavljanih razlogov v okvir upravnega postopka, ni bilo dolžno tožbenega zahtevka cepiti na dva dela in enega zavrniti drugega pa (glasil bi se enako) kot del tožbe zavreči. Pravnomočnost sodbe in dejstvo, o čem je pravnomočno razsojeno, je vselej potrebno tehtati v povezavi med izrekom in obrazložitvijo sodne odločbe.

3.) Gre za samovoljno revizijsko trditev. Kot je bilo pravkar povedano, je pritožbeno sodišče le zavzelo stališče, da spadajo vprašanja ureditve parkirišč, uskladiščenja kurilnega olja, namestitve smetnjakov itd. v upravni postopek, vendar je pa hkrati zavzelo stališče, da naštete okoliščine, tudi če bi bile res podane, ne bi opravičevale postavljenega zahtevka - odstranitve gradnje.

Torej sploh ni šlo za to, da bi nižji sodišči odklanjali sodno pristojnost za odločitev po prvem odstavku 156. člena ZOR. Ne gre torej za kršitev ne po 23. ne po 2. členu URS.

(M) a) Nenavadno je razmišljanje tožeče stranke, ki sama ugotavlja, da je obravnavano območje vaško, pozidano z eno in dvostanovanjskimi hišami, med katere je potemtakem namestila svojo livarno (za katero trdi, da mora biti dostopna s težkimi tovornjaki, da povzroča hrup itd.). Zaradi možnosti, da bi se novi prebivalci pritoževali nad hrupom, pa terja odstranitev stavbe v bližnjem okolju, v katero bi se utegnili vseliti. Tožnici so na voljo različna pravna sredstva, da zavaruje svojo služnostno pot, za katero se boji, da bodo na njej parkirali drugi. Skrb za prosto pot pač ne opravičuje rušenja stavbe. Tudi skrb za varnost otrok, ki bi se morda igrali na tožničini parceli, se da ustrezno urediti tako s povečano previdnostjo tožničinih delavcev kakor tudi staršev otrok in z ustrezno ureditvijo prostora. Tožnica ni zahtevala prestavitve cisterne za kurilno olje, sicer pa ni videti, zakaj naj bi se zmanjšala požarna ogroženost, če bi bila odstranjena nadzidek in podaljšek toženčeve delavnice. Na novo revizijsko trditev o tem, da zgradba ni protipotresno grajena, sodišče ne bo odgovarjalo (razlog iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77). V sodbah nižjih sodišč je bilo že poudarjeno, da tožeča stranka ni postavila zahtevka za ureditev greznice, ki ne zadošča niti za sedanje prebivalce. Tudi izvedenka sama ugotavlja, da je stanje v zvezi z greznico katastrofalno, ne pa hkrati, da ga sploh ni mogoče urediti. Tudi sicer tožeča stranka ni izkazala slednjega. Naj bo spet ponovljeno: porušitev nedokončane novogradnje ni primerna rešitev za ureditev kanalizacije. Tudi v zvezi z nevarnostjo znatne škode za kupce toženčevih stanovanj tožbeni zahtevek ni utemeljen. Res določa zakon, da lahko vsak zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda... (prvi odstavek 156. člena ZOR), vendar v to nedoločeno število oseb ne spadajo osebe, v katerih sferi naj bi bil vir nevarnosti, če ta nevarnost pomeni zanje le, da bi kupili nepremičnine z zatrjevano pravno napako - nemožnostjo vpisati svojo lastninsko pravico na kupljenem stanovanju. Opisane okoliščine vendarle ni mogoče spraviti v pojem imisije, ki jih ureja pravkar delno citirana zakonska določba in 5. člen ZTLR. Tu gre predvsem za varstvo okolja. Nemožnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini pa nikakor ne sodi sem.

b) Slejkoprej se je mogoče strinjati z revizijskim stališčem, da zadošča za uporabo 156. člena ZOR, da je grozeča škoda dovolj velika, njen nastanek pa zelo verjeten. Vendar to vprašanje v tej zadevi ni ključno. Ne le, da gre v njej, kot je bilo že omenjeno, za sprevrženo razmišljanje tožeče stranke, ki trdi, da je njeno bodoče obratovanje ogroženo zaradi morebitnih pritožb stanovalcev v spornih nepremičninah zaradi hrupa, ki ga sama povzroča, pri tem pa poudarja, da gre za stanovanjsko okolje z individualnimi hišami, marveč tudi za to, da je odstranitev vira nevarnosti po 156. členu ZOR subsidiarne narave (... "če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi".). Torej le, če ni druge možnosti za preprečitev grozeče škode, se lahko uporabi radikalni ukrep odstranitve. V obravnavanem primeru se ponuja cela vrsta drugih manj drastičnih ukrepov (ureditev kanalizacije po komunalnih in higiensko tehničnih ukrepih, ukrepi za varovanje cisterne, ureditev prostorov za odpadke, sprememba namembnosti spornega nadzidka in prizidka ipd.). Zatrjevana toženčeva samovoljnost, češ da ne upošteva ukrepov upravnih organov, ne more biti razlog za uporabo najstrožjega ukrepa, če je mogoče doseči cilj z drugimi ukrepi. Kaznovalni moment ne pride v poštev.

c) Revizija ne pove v zvezi z uporabo 156. člena ZOR, katere okoliščine bi moralo sodišče še raziskati (poleg tistih, na katere je bilo že (ne)posredno odgovorjeno. Kršitve 260. in 4. člena ZPP/77 tožnica v pritožbi ni uveljavljala in ju tako ne more zdaj v reviziji.

d) Ob postavljenem zahtevku ni bilo treba sodišču ugotavljati pravnega standarda dopustnih in nedopustnih imisij in drugih vplivov gradnje na sosednje nepremičnine, ko pa postavljeni zahtevek z odstranitvijo objekta ne ustreza tistemu, kar zakon nudi kot varstvo pred nedovoljenimi imisijami.

e) Na zatrjevano kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja v zvezi z neurejeno greznico je bilo že odgovorjeno. Sama neskladnost gradnje s PUP pa ne more biti sama zase podlaga za odstranitev objekta.

Skratka, v tej zadevi se je izkazalo, da nadzidek in prizidek sama ob sebi nista vir nevarnosti. Pomembna pa utegne postati njuna namembnost, če bi služila za stanovanje in če ne bi bili upoštevani zadevni predpisi. V izogib takšnim nevarnostim pa so na voljo drugi ukrepi in ne odstranitev objekta.

Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani in ker tudi ne gre za kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).