Jedro

V obravnavani zadevi je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno oziroma so odločilna dejstva o tem, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in kdaj, nepopolno ugotovljena. Ni bilo odpravljeno protislovje v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, v katerem so poleg časovne razbremenitve določene dodatne omejitve pri dvigovanju bremen in nekatere druge, ob tem pa sočasno utemeljevano, da se pri tožnici zdravstveno stanje po pravnomočno ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti sploh ni spremenilo. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem ugoditvenem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem ugoditvenem delu (I., II., III. in IV. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 7. 2013 in iste opr. št. z dne 11. 2. 2013 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in ji priznalo pravico do dela na drugem mestu, pri katerem bo le sedeče delo (premikanje v prostoru le s pomočjo invalidskega vozička), delo s strankami in v izmenah, brez dvigovanja rok nad višino ramen, pripogibanja, občasnega dvigovanja in premeščanja bremen do 10 kg, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno od 1. 2. 2013 dalje (II. točka izreka). Hkrati je priznalo pravico do delnega nadomestila za invalidnost ter odredilo, da bo odločbo o višini in izplačevanju izdala tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Izreklo je še, da se je tožnica v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe dolžna prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zavrnilo (V. točka izreka).

2. Zoper ugoditveni del sodbe (I., II., III. in IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v tem delu v smeri zavrnitve zahtevka, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztraja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj pri tožnici ni mogoče ugotoviti poslabšanja zdravstvenega stanja, ker je tudi sodni izvedenec ocenil, da se pri njej stanje po že ugotovljeni invalidnosti, ni spremenilo. Ne strinja se niti z ugotovljenim datum spremembe v invalidnosti, ker se do tega vprašanja izvedenec sploh ni mogel opredeliti. Glede na to, da se stanje po 22. 7. 2010 ni spremenilo, za nazaj v pravnomočno urejeno pravno razmerje po 225. členu ZUP-a in 158. členu Ustave RS, ni mogoče posegati. Ni razčiščen niti vzrok ugotovljene invalidnosti, ne obseg potrebne časovne razbremenitve. Glede slednjega je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o tem vprašanju sodba sploh nima razlogov.

Končno poudarja še, da je zmotno uporabljen 82. člen ZPIZ-2, saj je časovno razbremenitev oziroma pravico do dela s krajšim delovnim časom po tej določbi v primeru II. kategorije invalidnosti mogoče priznati le, če ta nastane po 55 letu starosti. Enako velja glede uporabe 83. člena (verjetno mišljen 86. člen) ZPIZ-2. Pogoji za priznanje pravice do dela krajšim delovnim časom, niti pogoji za priznano delno nadomestilo za invalidnost, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V zadevi gre za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj je bila tožnica v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe na poti na delo že razvrščena s pravnomočno odločbo ... z dne 17. 8. 2010. Tedaj ji je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo, ki ga bo opravljala v polnem delovnem času, izključno sede od 22. 7. 2010 dalje. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da poklicne rehabilitacije ni zaključila.

5. V obravnavanem predsodnem postopku, uvedenem 14. 2. 2012 na predlog osebne zdravnice, je invalidska komisija I. stopnje (v nadaljevanju: IK I) 24. 1. 2013, zaradi kasnih posledic po poškodbi hrbtnega mozga, tožnico od 1. 10. 2012 sicer razvrstila v III. kategorijo invalidnosti, ker je ocenila, da je s polnim delovnim časom zmožna za drugo ustrezno delo v svojem poklicu izključno sede. IK II. pa je dne 18. 6. 2013 zaključila drugače. Menila je, da ponovna ocena invalidnosti ni mogoča, saj je v zvezi z napotitvijo specialista nevrologa (dne 25. 2. 2013) na MRI vratne hrbtenice, potrebno nadaljnje zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije. Posledično je bila z izpodbijanim drugostopenjskim posamičnim upravnim aktom ob reviziji prvostopenjska ugoditvena odločba spremenjena in zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja dokončno zavrnjena. Navedeni odločbi sta predmet sodne presoje v tem sodno socialnem sporu.

6. Sodišče prve stopnje je zaradi neskladnih mnenj IK I in IK II, utemeljeno izvedlo dokaz s sodnim izvedenskim mnenjem specialista nevrologa. Iz pisnega mnenja prof. dr. A.A. sicer izhaja, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ter da je pri njej delovna zmožnost za svoj poklic še nadalje zmanjšana za več kot 50 % (list. št. 20. do 24. sodnega spisa). Kljub izpovedi izvedenca na glavni obravnavi (dne 28. 1. 2015), da v zdravstvenem stanju tožnice v zadnjih letih ni bilo nič sprememb, in da datuma nove invalidnosti ne more določit, je sodišče sledilo njegovi oceni, da je zmožna za drugo delo izključno sede, z določenimi dodatnimi omejitvami in iz preventivnih razlogov le v krajšem delovnem času, ter izdalo izpodbijani ugoditveni del sodbe.

Vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje nepopolno razčiščeno, kot pravilno poudarja tožena stranka. Izpodbijani ugoditveni del sodbe je nedvomno izdan preuranjeno.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2). Po 82. členu ZPIZ-2 je pravico do dela s krajšim delovnim časom med drugim mogoče priznati le zavarovancem, pri katerih II. kategorija invalidnosti nastane po dopolnjenem 55 letu starosti in imajo hkrati preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem so delali ali za drugo delo s krajšim delovnim časom najmanj 4 ure dnevno. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni dokazano.

Tožnica, rojena 18. 6. 1982, je na dan 24. 1. 2013, ki ga je kot administrativni datum uporabilo sodišče prve stopnje (gre za dt. obravnavane na IK I), dopolnila komaj 30 let starosti. Poleg tega je ostalo povsem nerazčiščeno, kakšna časovna razbremenitev je pri njej sploh potrebna. V takšnih okoliščinah konkretnega primera, seveda ni pogojev za priznanje vsebinske pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, niti pogojev za priznanje pravice do delnega nadomestila iz 86. člena ZPIZ-2, kot pravilno poudarja tožena stranka. Ker je tožnica brezposelna, je pravica do delnega nadomestila za invalidnost z izpodbijano sodbo priznana preuranjeno. V skladu z 88. členom ZPIZ-2, je namreč navedeno pravico brezposelnemu invalidu mogoče priznati, če se v roku 30 dni po dokončnosti upravne odločbe (ali pravnomočnosti sodne odločbe) prijavi pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje.

8. Zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava, je torej v obravnavani zadevi ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno oziroma so odločilna dejstva o tem, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in kdaj, nepopolno ugotovljena. Ni bilo odpravljeno protislovje v sodnem izvedenskem mnenju, v katerem so poleg časovne razbremenitve, določene dodatne omejitve pri dvigovanju bremen in nekatere druge, ob tem pa sočasno utemeljevano, da se pri tožnici zdravstveno stanje po pravnomočno ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti, sploh ni spremenilo. Ob vsem tem tako ostaja odprto, ali bi zaradi dekubitusa sakralne regije s sepsami ter priporočilom kirurga iz leta 2011 po ustrezni negi ter absolutni razbremenitvi prizadetega dela, bilo mogoče tožnico glede na njeno starost vendarle razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti s časovno razbremenitvijo, za koliko ur dnevno ter od katerega datuma dalje.

9. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je potrebno prvostopenjsko sodbo na temelju 1. odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP) v izpodbijanem ugoditvenem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in razčistiti predvsem vprašanja o morebitnem poslabšanju zdravstvenega stanja, datumu nastanka novega primera invalidnosti in obsegu potrebne časovne razbremenitve. V kolikor bi se izkazalo, da je pri tožnici vendarle prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, bo potrebno ugotoviti, ali jo je eventualno mogoče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti s časovno razbremenitvijo. Ob nespornem dejstvu, da je paraplegik, s posledicami po hudih vnetjih v zvezi s sedenjem, bo potrebno navedena vprašanja dodatno razčistiti bodisi z že postavljenim izvedencem, ali po potrebi imenovati še kakšnega medicinskega strokovnjaka, specializiranega s področja prevladujočih zdravstvenih sprememb tožnice. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri ter izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za razjasnitev vseh pravno relevantnih dejstev, bo mogoče pravilno presoditi zakonitost izpodbijanih upravnih aktov ter odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti.