Jedro

Po 23. členu ZDrž 1964 je jugoslovansko državljanstvo ex lege prenehalo tistim dvojnim državljanom, ki so živeli v tujini in so pridobili tuje državljanstvo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ptuj z dne 19. 10. 2006 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 15. 3. 2007, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo, izdano v ponovljenem postopku, ugotovil, da tožnik ..., rojen dne 28. 4. 1943 na ..., ni državljan Republike Slovenije (1. točka izreka) ter da se je po predpisih, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve ZDrž, od 28. 8. 1945 do 4. 11. 1949, štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana, dne 4. 11. 1949 pa mu je državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva na podlagi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu – ZDrž 1964; Ur. l. SFRJ, št. 38/64 in 42/64 (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom upravnih organov, tožbene navedbe pa je zavrnilo kot neutemeljene. Po presoji sodišča prve stopnje je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi trije kumulativno določeni pogoji za prenehanje jugoslovanskega državljanstva iz 23. člena ZDrž 1964; da se je tožnik izselil iz Jugoslavije pred 1. 1. 1965, da je živel v tujini ter da je dne 4. 11. 1949 pridobil avstrijsko državljanstvo.

3. Tožnik v reviziji izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Ugovarja retroaktivni uporabi navedenega zakona in zatrjuje, da določba 23. člena ZDrž 1964 zanj ne more veljati, saj ni pridobil državljanstva države, katere narodnosti je pripadal, saj je bil nemške (in ne avstrijske) narodnosti, pridobil pa je avstrijsko državljanstvo.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik uspešno izkazal obstoj pogoja za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje razlage 23. člena ZDrž 1964 in s tem posledično za vprašanje, ali tožnik izpolnjuje (poleg drugih dveh kumulativno določenih pogojev) tudi pogoj pridobitve državljanstva države, katere narodnosti je pripadal. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi sodni preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu le formalno, kasneje pa jih ne konkretizira, zaradi česar Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo, saj, kot že navedeno, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi, glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno. Po 23. členu ZDrž 1964 (prehodne in končne določbe zakona) je jugoslovanskemu državljanu, ki se je pred uveljavitvijo tega zakona izselil iz Jugoslavije, živel v tujini in je pridobil državljanstvo države, katere narodnosti je pripadal, prenehalo jugoslovansko državljanstvo z dnem, ko je dobil tuje državljanstvo, če ni z mednarodno pogodbo drugače odločeno. Glede na dejanski ugotovitvi v upravnem postopku, da je bil tožnik nemške narodnosti, pridobil pa je avstrijsko državljanstvo, je v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo presoji tožene stranke, da je tožnik izpolnjeval tudi ta pogoj, in mu je tako jugoslovansko državljanstvo prenehalo z dnem pridobitve tujega državljanstva (to je s 4. 11. 1949).

10. Vrhovno sodišče poudarja, da bi ozka gramatikalna (jezikovna) razlaga navedenega člena zakona res lahko kazala na to, da ta pogoj ni izpolnjen, vendar pa teleološka razlaga, to je razlaga po namenu zakona, pa tudi zgodovinska razlaga te določbe pripeljeta do drugačnega zaključka. Ustava SFRJ (1963) je v 41. členu določala, da je prebivalcem zagotovljena svoboda izražanja svoje narodnosti in kulture ter svoboda uporabe svojega jezika ter da se vsakdo lahko svobodno odloči, kateri narodnosti pripada (vsebinsko podobno določbo ima Ustava RS v 14. členu, ki določa, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol ter druge osebne okoliščine in da so pred zakonom vsi enaki). Že takratna ustava je torej zagotavljala, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja pripadnosti svojemu narodu ali narodni skupnosti. V obravnavanem primeru je glede na citirani člen ustave ustavnoskladna razlaga lahko le takšna razlaga 23. člena ZDrž 1964, ki ne pomeni oziroma ne ustvarja razlik med državljani različnih narodnosti. To v obravnavanem primeru pomeni, da se navedeni člen zakona lahko razlaga le tako, da je jugoslovansko državljanstvo ex lege prenehalo le tistim dvojnim državljanom, ki so živeli v tujini in so pridobili tuje državljanstvo. Kakršnakoli drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zakona, saj bi navedeni člen zakona ustvaril razlike med osebami različnih narodnosti, ne da bi za to bil podan stvaren in razumen razlog. Prav takšen rezultat pa nam dajeta tako teleološka razlaga (razlaga po namenu zakona) kot tudi zgodovinska razlaga navedenega člena zakona. V času, ko je ZDrž 1964 začel veljati (1. 1. 1965), je v tujini živelo veliko jugoslovanskih državljanov, ki pa so že pridobili državljanstvo države, v kateri so se naselili, in niso bili več zainteresirani za vrnitev v Jugoslavijo.(1) Nekateri od njih so se izselili v zvezi z vojnimi dogodki, nekateri pa zaradi ekonomskih ali družinskih razlogov. V večini primerov je šlo za izseljence v evropske države. Z namenom, da bi se odpravile težave, ki jih je povzročila takšna situacija, je bila v ZDrž 1964, v poglavje prehodnih in končnih določb, vnesena določba 23. člena, na podlagi katere je bilo razčiščeno vprašanje državljanstva teh oseb. Zakon je na naveden način rešil državljanstvo teh oseb; te osebe so jugoslovansko državljanstvo izgubile po sili zakona z dnem pridobitve tujega državljanstva.

11. Poleg obrazloženega pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da se v času neposredno po drugi svetovni vojni in tudi kasneje ni dopuščalo dvojnega državljanstva. Zaradi navedenega so bila v mednarodnem pravu sprejeta in upoštevana določena pravila, ki naj bi preprečila ali vsaj omilila probleme v mednarodnih odnosih. Eno od njih je načelo o izključnosti domačega državljanstva, ki ga je poznal že Zakon o državljanstvu kraljevine SHS z dne 21. 9. 1928 (Ur. l. ljubljanske in mariborske oblasti z dne 19.11.1928, št. 109; 2. člen: Državljan kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ne more biti istočasno državljan tuje države). Ta zakon sicer ni določal ex lege prenehanja državljanstva ob pridobitvi tujega državljanstva, je pa določal odpust iz državljanstva z namenom dobiti tuje državljanstvo. Tudi Zakon o državljanstvu FLRJ (Ur. l. DFJ, št. 64/45) je v prvem odstavku 2. člena izrecno določal, da jugoslovansko državljanstvo izključuje vsako istočasno državljanstvo kake druge države, določal pa je tudi izgubo državljanstva zaradi odsotnosti (15. člen) in ne glede na narodnost. Glede na navedeno se izkaže, da ozka jezikovna razlaga navedenega člena brez upoštevanja drugih metod razlage ni ustrezna, in je tako ugovor revidenta v zvezi z razlago navedenega člena neutemeljen.

12. Neutemeljen pa je tudi revidentov očitek o retroaktivni uporabi ZDrž 1964. Po 39. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije – ZDRS (Ur. l. RS, št. 24/07 – UPB) je treba pri ugotavljanju državljanstva posamezne osebe uporabiti predpise o državljanstvu za čas od rojstva osebe do dne ugotavljanja državljanstva. Določbe predpisov o državljanstvu se torej uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva, čeprav ne veljajo več. Ugotavljanje državljanstva ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj. Upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela jugoslovansko državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju ter ali ji je morda do smrti oziroma do trenutka ugotovitve državljanstva državljanstvo prenehalo. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 2007 (Ur. l. RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 42) kot neutemeljene zavrnilo navedbe pobudnikov o neskladju prejšnjih predpisov o državljanstvu z določbami Ustave, ker se izpodbijana ureditev ni nanašala na ureditev sedanjega položaja pobudnikov, temveč na ureditev položajev v času uzakonitve predpisov o državljanstvu (45. točka obrazložitve). Ob tem gre poudariti, da je pri uporabi predpisov o državljanstvu treba upoštevati prehodno določbo posameznega zakona, zlasti določbo, ki je ob spremembi pravnega reda vzpostavljala pravno kontinuiteto s prejšnjim pravnim redom. Ustavno sodišče je že odločilo, da uporaba prehodne določbe 23. člena ZDrž 1964 z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ne more biti nedopustna (U-I-257/08-5 z dne 17. 9. 2009).

13. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K točki 2. izreka:

14. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op.št.(1): Svetolik Đ. Jovanović: Državljanstvo Socijalističke federativne republike Jugoslavije, Službeni list SFRJ, Beograd, 1977, str. 44 do 45.