Jedro

Do nacionalizacije celotne nepremičnine je prišlo po sili zakona o nacionalizaciji in nacionalizacija je bila ugotovljena s pravnomočno odločbo z dne 16.11.1959. Ni šlo torej za silo, ki bi jo nedopustno protipravno izvajal državni ali oblastveni organ, marveč za rezultat takratne družbene ureditve in zakonodaje.

Gotovo je nagnil predlagateljevega očeta splet okoliščin, da se je odločil za prodajo, in med temi tudi ekonomski dejavniki, vendar ni šlo za ravnanje takratne (občinske) oblastne strukture, ki bi prisililo predlagateljevega očeta v obravnavano pogodbo. Le takšna prisila bi lahko pomenila takšno napako njegove volje, da bi bila vprašljiva veljavnost pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljevo zahtevo, naj se mu vrne na podlagi 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami do št. 65/98 - ZDen) nepremično premoženje, ki je bilo predmet prodajne pogodbe, sklenjene med njegovim očetom kot takratnim lastnikom in G. B. Ugotovilo je, da je bil njegovemu očetu na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč leta 1959 nacionaliziran gostinski objekt, iz nacionalizacije pa so bili izvzeti stanovanjski prostori, ki so predmet tega postopka. Oče prostorov ni zasedel in je začel leta 1959 ali 1960 graditi hišo. Obravnavane prostore je, kot vse kaže, prodal, ker je potreboval denar. Nadrobnejših okoliščin prodaje predlagatelj ni dokazal. Sodišče dvomi, da bi bili prostori znova podržavljeni, če jih upravičenec ne bi prodal. Sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti ob sklepanju pogodbe predlagatelj ni dokazal. Sodišče druge stopnje je predlagateljevo pritožbo zavrnilo in svoje stališče o pravilnosti odločitve prvega sodišča še podkrepilo z ugotovitvijo, da je nacionalizacija pomenila silo, da pa gre v tem postopku le za prodajo tistega, kar je bilo izvzeto iz nacionalizacije. Predlagateljev oče bi prostore lahko obdržal. Ni se trdilo, da bi mu kaj grozilo, če jih ne bi prodal. Predlagatelj je vložil revizijo proti temu sklepu, in sicer zaradi bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 375. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal vrhovnemu sodišču, naj sklepa nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Višjemu sodišču očita, da se vsebinsko ni opredelilo do pojma sile kot pravnega standarda navzlic pritožbenemu očitku, da se tudi prvo sodišče ni izrecno in vsebinsko opredelilo do tega vprašanja. Ta pomanjkljivost je povzročila zmotno uporabo materialnega prava. Sila je tudi povzročitev ali izkoriščanje določenega stanja, v katerem se razpolagalne možnosti osebe prekomerno zožijo. Neposredna posledica nacionalizacije je bila izguba ekonomske samostojnosti obravnavane nepremičnine in edini možni ekonomski ukrep je bila prodaja državi, ki je že vzela glavnino. Ne gre torej za svobodno prodajo.

Na vročeno revizijo nasprotna udeleženka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa v prvem odstavku 375. člena tudi - kar je predmet revizijske graje - da mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Vendar je pritožbeno sodišče to storilo, ko je pojasnilo, da ne gre povezovati prodajne pogodbe s poprejšnjo nacionalizacijo, nadalje da bi upravičenec lahko prostore obdržal in v tem primeru se mu ne bi nič zgodilo. Sklepna misel pritožbenega sodišča je, da sile tožnik niti ni zatrjeval in tudi ne izkazal. Iz povedanega sledi mnenje pritožbenega sodišča, da je pravno relevantna tista sila, ki ni le posledica razmer, nastalih zaradi izvedene nacionalizacije.

Že sodišče prve stopnje je ob nadrobni analizi vseh ugotovljenih okoliščin (nacionalizacije celotnega objekta, stanovanjskih potreb družine predlagateljevega očeta in še posebej invalidnega sina, njenega gmotnega stanja, že začete gradnje hiše) spoznalo in to pojasnilo, da ni šlo za silo, ki bi izvirala iz ravnanja nasprotne stranke ali tretjega in zaradi katere bi predlagateljev oče sklenil prodajno pogodbo. Prvo sodišče torej ni kršilo določbe o vsebini obrazložitve sodbe po četrtem odstavku 338. člena ZPP.

Tako ni podana kršitev po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP, ki jo vsebinsko uveljavlja revizija, in to ne tako, da bi sodišče druge stopnje samo neposredno kršilo postopek (prvi odstavek 375. člena ZPP), niti ne tako, da ni reagiralo na pritožbeno grajo relativne kršitve postopka na prvi stopnji.

Po presoji revizijskega sodišča je izpodbijana odločba materialnopravno pravilna. Strinjati se je mogoče s stališčem revizije, da povzročitev ali (zgolj) izkoriščanje določenega stanja, ki prekomerno omeji razpolagalne možnosti neke osebe, lahko pomeni silo. Zloraba stiske drugega je pač v določenih okoliščinah posebna vrsta nasilja. Res je nadalje potrebno pri presoji sile in grožnje državnega organa oziroma predstavnika oblasti po 5. členu ZDen, katerega namen je odprava krivic, upoštevati tudi takratne družbene razmere, v katerih so se sklepale pogodbe, kar pomeni širšo podlago za presojo veljavnosti pravnih poslov, kot so jo sicer nudila takratna pravila civilnega prava (paragrafi 869 do 871 Občnega državljanjskega zakonika oziroma današnjim družbenim razmeram prilagojeni 60. do 65. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Vendar pa zakonska določba 5. člena ZDen le terja, da se utemeljenost vrnitvenega zahtevka presodi z vidika konkretnega ravnanja državnega ali oblastnega organa v zvezi z obravnavano pogodbo. Do nacionalizacije celotne nepremičnine je prišlo po sili zakona o nacionalizaciji in nacionalizacija je bila ugotovljena s pravnomočno odločbo z dne 16.11.1959. Ni šlo torej za silo, ki bi jo nedopustno protipravno izvajal državni ali oblastveni organ, marveč za rezultat takratne družbene ureditve in zakonodaje. Tako je potrebno razumeti ugotovitev iz izpodbijane odločbe, da "nacionalizacija sama po sebi predstavlja silo" in torej ne, da je šlo za nasilje konkretnih državnih oziroma oblastvenih organov, ki bi kasneje izsilili pogodbo. Nadalje, ugotovljeno je bilo, da predlagateljev oče z družino ni zasedal tu obravnavanih stanovanjskih prostorov niti jih ni imel namen zasesti, ker tega niso dopuščale stanovanjske potrebe družine in še posebej ne zaradi invalidnega sina. Če ne bi bilo nacionalizacije, bi bilo torej predlagateljevemu očetu realno na voljo, da celoten objekt proda ali ga odda v najem. Z nacionalizacijo se je spremenilo le to, da je lahko tako razpolagal le z delom objekta. Torej bi lahko tudi izvzeti del objekta prodal ali oddal v najem "solastniku" - državi ali komu drugemu. Odločil se je pač za prvo rešitev zato, kot domneva predlagatelj sam, ker je potreboval denar za že začeto gradnjo hiše. Položaj potemtakem ni bil brezizhoden. Ugotovljeno je bilo tudi, da predlagateljevemu očetu ni nič grozilo, če ne bi sklenil prodajne pogodbe, vsaj ne v tem smislu, da bi bilo v nevarnosti njegovo in njegovih družinskih članov življenje ali kakšna druga pomembna dobrina. Gotovo je nagnil predlagateljevega očeta splet okoliščin, da se je odločil za prodajo, in med temi tudi ekonomski dejavniki, vendar ni šlo za ravnanje takratne (občinske) oblastne strukture, ki bi prisililo predlagateljevega očeta v obravnavano pogodbo. Le takšna prisila bi lahko pomenila takšno napako njegove volje, da bi bila vprašljiva veljavnost pogodbe.

Po povedanem torej ni mogoče v tej zadevi šteti, da je bila prodaja - sicer brez (zatrjevane) neposredne sile - samo zaradi okoliščin, v katerih se je znašel predlagateljev oče, sklenjena zaradi sile ali grožnje državnega organa ali predstavnika oblasti v smislu 5. člena ZDen. Zato je pravilna odločitev, da predlagateljev oče ni upravičenec do nacionalizacije.

Uveljavljana revizijska razloga potemtakem nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).