Jedro

Tožnica želi s to tožbo doseči, da bi se kreditno razmerje, v katerem nastopa kot kreditojemalka, toženka pa kot kreditodajalka, spoznalo za navidezno. Doseči želi ugotovitev, da kreditno razmerje ne učinkuje nanjo (temveč na prikrito kreditojemalko, družbo T.). Da bi v pravdni uspela, bi tako morala dokazati, da je šlo pri sklenitvi spornih kreditnih pogodb z dodatki za simulacijo pogodbenih strank - tj. da so se vse tri stranke (ona, toženka in prikrita pogodbenica T.) dogovorile, da sklenjena pogodba učinkuje na prikrito pogodbenico in ne na tožnico. Šele v takšnem primeru bi sama v resnici ostala izven kreditnega razmerja, ki je predmet tega spora.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se tudi tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da so: - Kreditna pogodba reg. št. 000 z dne 29. 7. 2008 - Dodatek št. 1 z dne 2. 9. 2008 h Kreditni pogodbi reg. št. 000 z dne 29. 7. 2008 - Dodatek št. 3 z dne 24. 4. 2009 h Kreditni pogodbi reg. št. 000 z dne 29. 7. 2008 - Dodatek št. 4 z dne 28. 7. 2009 h Kreditni pogodbi reg. št. 000 z dne 29. 7. 2008 - Dodatek št. 5 z dne 29. 12. 2009 h Kreditni pogodbi reg. št. 000 z dne 29. 7. 2008 - Dodatek št. 6 z dne 10. 5. 2010 h Kreditni pogodbi reg. št. 000 z dne 29. 7. 2008, vsi sklenjeni med tožečo stranko Banko d. d., in toženo stranko R., d. o. o., navidezni pravni posli, ki nimajo pravnih učinkov v razmerju med tožečo stranko Banko d. d. in toženo stranko R., d. o. o.," zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu 3. točke izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi stranki poleg prisojenega zneska pravdnih stroškov plačati še znesek 803,61 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. V ostalem se obe pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu 2. in 3. točke izreka potrdi.

IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbi**

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na ugotovitev, da so pravni posli, specificirani v I. točki izreka in sklenjeni med pravdnima strankama, navidezni in da med njima nimajo pravnih učinkov (1. točka izreka). Podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so ti pravni posli nični in da med pravnima strankama nimajo pravnih učinkov, in zahtevek za vrnitev desetih bianco menic, meničnih izjav in nalogov za plačilo menic, izročenih toženki v zavarovanje obveznosti iz naslova spornih pravnih poslov, pa je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 9.347,80 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sklep in sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in kršitev ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki sta v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka in stranski intervenient sta vložila pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških, vsebovano v 3. točki izreka izpodbijane sodbe, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka glede stroškov postopka in kršitev ustavnih pravic. Sklep izpodbijata v delu, s katerim je bil zavrnjen njun zahtevek za povrnitev stroškov še v višini 3.809,81 EUR. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da tožnici naloži, da mora toženki povrniti še 3.809,81 EUR (skupaj 13.157,61 EUR) pravdnih stroškov, oziroma da sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

**Odločitev o pritožbah**1

6. V tem gospodarskem sporu tožnica pravi, da je kreditna pogodba z dodatki, ki jo je kot formalna kreditojemalka sklenila s toženko kot kreditodajalko, navidezna. Pravi, da prikriva pravo kreditno pogodbo, sklenjeno med toženko kot kreditodajalko in družbo T. d. o. o. kot dejansko kreditojemalko in zahteva ugotovitev, da je kreditna pogodba z dodatki, v kateri nastopa kot formalna kreditojemalka, navidezna (podrejeno nična) ter da v razmerju med pravdnima strankama nima pravnih učinkov. Zahteva pa tudi vrnitev bianco menic, meničnih izjav in nalogov, ki jih je v zavarovanje obveznosti iz spornega kreditnega razmerja izročila toženki.

7. Sodišče prve stopnje je primarni ugotovitveni zahtevek zavrglo, ker je presodilo, da ni dopusten, ostala zahtevka pa je zavrnilo, ker je štelo, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi šlo pri sklenitvi spornega kreditnega razmerja za simulacijo pogodbenih strank.

8. Pritožbi sta delno utemeljeni.

**O pritožbi tožeče stranke**

9. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o nedopustnosti ter neutemeljenosti zahtevkov in posledično tudi odločitev o pravdnih stroških.

_O dopustnosti primarnega ugotovitvenega zahtevka_

10. Pritožnica izpodbija stališče prvostopenjskega sodišča o nedopustnosti ugotovitvene tožbe o navideznosti pravnih poslov. Sodišču očita arbitrarnost, stališču pa napačnost in opozarja na drugačna stališča v literaturi.

11. Prvostopenjsko sodišče je zaključek o nedopustnosti te ugotovitvene tožbe oblikovalo na podlagi svojega pravnega razumevanja določb 181. člena Zakona o pravdnem postopku (od tu ZPP), o dopustni vsebini ugotovitvene tožbe in na podlagi svojega tolmačenja pojma pravnega razmerja. V 29. točki obrazložitve je pojasnilo, da zakon dopušča le ugotovitvene tožbe, s katerimi se ugotovi (ne) obstoj pravice ali pravnega razmerja in da zato ugotovitvena tožba, da je pravni posel navidezen in da nima pravnih učinkov, ne more biti dopustna. Očitno je štelo, da se uveljavljani zahtevek ne nanaša niti na pravico, niti ne na pravno razmerje. Njegova odločitev zato ne more biti arbitrarna.

12. Vendarle pa ima pritožnica prav, da je takšno stališče izpodbijanega sklepa napačno. S tem, ko od sodišča zahteva ugotovitev, da so kreditna pogodba in njeni dodatki navidezni in da nimajo pravnih učinkov, tožnica namreč ne zahteva nič drugega kot ugotovitev neobstoja celotne pogodbe. ZPP pa v 181. členu jasno določa, da je z ugotovitveno tožbo mogoče zahtevati prav to - ugotovitev (ne) obstoja pravnega razmerja (obligacijsko pravne pogodbe). Zato primarni zahtevek na ugotovitev, da so pravni posli navidezni in da nimajo pravnih učinkov med pravnimi strankami, ne more biti nedopusten.

13. Kljub temu pritožbeno sodišče napadenega sklepa ni razveljavilo in zadeve vrnilo prvostopenjskemu sodišču v vsebinsko obravnavo. Sodišče prve stopnje je namreč (tudi ta) zahtevek dejansko že vsebinsko presodilo. Tekom celotne pravde se je ukvarjalo prav z vprašanjem navideznosti spornega kreditnega razmerja. Po izvedenem dokaznem postopku je pravilno presodilo, da kreditno razmerje med pravdnima strankama ni navidezno, le da je na koncu izbralo napačno, podrejeno uveljavljeno pravno posledico - ničnost. Prav razloge, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da kreditno razmerje ni navidezno, v tem pritožbenem postopku (sicer neutemeljeno) napada tudi tožnica. V takšni procesni situaciji pa razveljavitev sklepa o zavrženju in vrnitev zadeve prvi stopnji ni potrebna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o zavrženju tožbe spremenilo v zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka.2 _O vsebini prave pogodbene volje glede osebe resničnega kreditojemalca_

14. Tožnica želi s to tožbo doseči, da bi se kreditno razmerje, v katerem nastopa kot kreditojemalka, toženka pa kot kreditodajalka, spoznalo za navidezno. Doseči želi ugotovitev, da kreditno razmerje ne učinkuje nanjo, temveč na prikrito kreditojemalko, družbo T. d. o. o. Da bi v pravdi uspela, bi tako morala dokazati, da je šlo pri sklenitvi spornih kreditnih pogodb z dodatki za simulacijo pogodbenih strank - tj. da so se vse tri stranke (ona, toženka in prikrita pogodbenica T. d. o. o.) dogovorile, da sklenjena pogodba učinkuje na prikrito pogodbenico in ne na tožnico. Šele v takšnem primeru bi sama v resnici ostala izven kreditnega razmerja, ki je predmet tega spora.

15. V pritožbi vztraja, da ji je to uspelo. Ne sicer z neposrednimi dokazi, pač pa s kopico indicev. A nima prav. Sodišče prve stopnje je v resnici dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča upravičeno podvomilo o tožničinih trditvah glede simulacije pogodbenih strank. O tem ima izpodbijana sodba v točkah 34. do 46. svoje obrazložitve razumne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati.

16. Prvostopenjskemu sodišču pritožba neutemeljeno očita, da ni upoštevalo in se opredelilo do izpovedbe priče M. K., predstavnice toženke. Okoliščine, o katerih je izpovedovala,3 namreč za odločitev o obstoju soglasja volj o simulaciji pogodbenih strank niso pomembne, saj nobena od njih ne kaže na voljo udeležencev zatrjevane simulacije o tem, na koga naj učinkuje kreditno razmerje. Za kakšen namen sta bila dana kredit in poroštvena izjava in zakaj je bil kredit dan tožnici in ne družbi T. d. o. o., pa za presojo prave pogodbene volje o osebi resničnega kreditojemalca, v tej zadevi ni relevantno. Če je tožnica kreditno pogodbo sklenila v poslovnem interesu družbe T. d. o. o., ki je ostala v ozadju, to na veljavnost spornega kreditnega razmerja v odnosu med pogodbenima (in pravdnima) strankama ne vpliva.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene graje, ki se nanašajo na dokazno oceno izpovedbe M. T., ki je bil v spornem obdobju zakoniti zastopnik družbe T. d. o. o. To, da sodišče prve stopnje njegove izpovedbe ne bi dokazno ocenilo, ne drži. Iz 39. in 40. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče izpovedbo obravnavalo, a sodišča ni prepričala v to, za kar se zavzema tožnica, ker se M. T. ob zaslišanju o poroštveni izjavi ni ničesar spomnil, drugih dokazov, ki bi kazali na voljo strank (o simulaciji kreditojemalca), pa ni bilo. Zatrjevana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

18. Pritožnica nadalje napada prepričljivost njegove izpovedbe. Pravi, da ni prepričljivo, da se M. T. ne bi spominjal poroštvene izjave, sodišču pa očita, da mu je nekritično verjelo, da naj bi s poroštveno izjavo reševal tožnico. Opozarja tudi na to, da poroštvo neplačevite osebe (kar naj bi bila takrat družba T. d. o. o.) z ničemer ne zmanjšuje kreditnega tveganja. A tudi takšna pritožbena kritika ne more omajati dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje namreč tega dokaza ni presodilo le samega zase, ampak ga je presodilo tudi v primerjavi z ostalimi dokazi in glede na uspeh celotnega dokaznega postopka, upoštevajoč vse indične dokaze, na katere se je sklicevala tožnica, ter upravičeno podvomilo o njenih trditvah. Zlasti v 39. do 46. točki je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da dokazni postopek tega, da bi bilo kreditno razmerje sklenjeno s tožnico navidezno, ni potrdil. Še več - tožnica celo v pritožbi večkrat zapiše,4 da naj bi bila vsebina dogovora takšna, da bo _tožnica_ pri toženki _najela_ kredit, dokler ne bo T. d. o. o. dobila novega kredita z ustanovitvijo Sindikata 2. 19. Pritožnica prvostopenjskemu sodišču nadalje očita, da pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevalo indicev in da ni znižalo dokaznega standarda. Pravi, da je bila v izjemno težkem dokaznem položaju, saj bi lahko obstoj soglasja volj dokazala le z zaslišanji vpletenih, za katere pa je jasno, da tega ne bodo priznali. Ker prvostopenjsko sodišče ni dopustilo indičnega dokazovanja, naj bi dejansko stanje, kot pravi, ostalo nerazjasnjeno. A nima prav.

20. Res je, da v določenih izjemnih primerih vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja lahko privede do položajev, ki stranko postavljajo v dokazno stisko. Res je tudi, da je v takšnih primerih stranki, na kateri je materialno dokazno breme, treba olajšati dokazovanje. A v tej zadevi, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne gre za takšen primer. V tej zadevi bi tožnica, kot je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče, obstoj soglasja volj za simulacijo lahko dokazala (tudi) z zaslišanji vseh treh strank oziroma njihovih zastopnikov. Vendar takšnega dokaza ni ponudila (v tem se obravnavani primer bistveno razlikuje od zadeve, na katero se nanaša judikat II Ips 252/2015 na katerega se v pritožbi sklicuje in v katerem se je sodišče ukvarjalo z indično sodbo). Že zato razloga, da bi se tožnici moralo olajšati dokazovanje z znižanjem dokaznega standarda, ni bilo.

21. Pritožnica sicer vztraja, da so bili dokazni predlogi z zaslišanji prič M. T., J. K., A. S. J., M. K. in T. J. dovolj substancirani. To, da je tožnica za priče navedla dejstva, v zvezi s katerimi predlaga njihova zaslišanja, drži. A tega, da svojih dokaznih predlogov ne bi dovolj substancirala, tožnici prvostopenjsko sodišče niti ni očitalo. Sodišče prve stopnje je njene dokazne predloge z zaslišanji prič zavrnilo iz drugega razloga - zato, ker je presodilo, da niso relevantni, da ne služijo ugotovitvi pravno pomembnih dejstev o obstoju soglasja volj vseh treh strank o tem, da se prikrije kreditna pogodba, sklenjena s T. d. o. o.5 Tega, da bi tožnica katero od zaslišanj predlagala (tudi) za dokazovanje tega dejstva, pa ne trdi niti v pritožbi, kjer zgolj ponavlja okoliščine, v zvezi s katerimi je predlagala njihova zaslišanja.

22. Iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi vse posredne (indične) dokaze, ki jih je ponudila tožnica v dokaz obstoja soglasja volj za simulacijo in na katere se ponovno sklicuje v pritožbi,6 a presodilo, da noben indic ne kaže na to, da bi bila prava pogodbena volja takšna, da naj sporno kreditno razmerje učinkuje na prikritega pogodbenika in ne na tožnico, torej da bi bila dejansko družba T. d. o. o. tista, ki bi se ji toženka zavezala dati kredit, ona pa bi se ji zavezala, da ji ga bo vrnila, kar je za ta spor edino bistveno. Pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje tožnici ni dopustilo indičnega dokazovanja, zato ne more držati. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišča prve stopnje dokazov in indicev na katere opozarja pritožnica, ni prezrlo, da pa sodišča v primerjavi z ostalimi dokazi in posameznimi dejanskimi okoliščinami ter glede na uspeh celotnega dokaznega postopka, niso prepričali v to, za kar se v tej pravdi zavzema tožnica – da bi v spornem kreditnem razmerju res prišlo do simulacije pogodbenih strank. Očitek kršitve procesnega pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP zato ni utemeljen.

23. Tožnica v pritožbi povzema vse indice, ki naj bi po njenem mnenju potrjevali subjektivno simulacijo strank kreditnega razmerja. Vendar iz tega, kakšna dodatna zavarovanja so bila dana, iz tega, da so bile zahteve po dodatnih zavarovanjih identične, kot v kreditni pogodbi, ki jo je toženka sklenila z družbo T. d. o. o., iz tega, da slednja ob sklenitvi spornega kreditnega razmerja ni bila kreditno sposobna in iz tega, da je bilo financiranje preko tožnice le začasno, do ustanovitve Sindikata 2, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, kakšna naj bi bila glede osebe kreditojemalca volja tožnice, toženke in družbe T. d. o. o. Zgolj iz tega, da je toženka že vnaprej vedela, da bo tožnica denar posodila nekomu tretjemu, oziroma da ga bo porabila v poslovnem interesu nekoga tretjega, še ni mogoče sklepati, da takšne kreditne pogodbe, kot jo je sklenila, ni hotela. Enako velja za ostali dve stranki, tožnico in družbo T. d. o. o. _O ostalih kršitvah procesne narave_

24. Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 300. člena ZPP, češ da (te) nasprotne tožbe, ki jo je tožnica v pravdni zadevi I Pg 878/2011 postavila zoper toženko, ni obravnavalo skupaj s tožbo, čeprav predstavlja odločitev o zahtevkih po nasprotni tožbi za zadevo po tožbi rešitev predhodnega vprašanja.

25. Ker predstavlja kršitev pravil o ločitvi pravd relativno kršitev postopka, za obstoj kršitve ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP. Kršitev procesnih pravil mora biti taka, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). To pomeni, da mora pritožnik izkazati ne le obstoj kršitve nekega procesnega pravila, ampak tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma rezultat postopka. Pritožnica, ki bi morala jasno in razumljivo pojasniti, kaj bi bilo v tej zadevi drugače, če bi se ta nasprotna tožba obravnavala skupaj s tožbo v zadevi I Pg 878/2011, pa tega, kakšen vpliv je imela zatrjevana kršitev na to sodbo, oziroma kakšen bi bil rezultat sojenja v tej zadevi, če bi jo sodišče obravnavalo skupaj z zadevo po tožbi, torej ob (po njenem mnenju) pravilni uporabi določb pravdnega postopka o ločitvi pravd, sploh ne pove. S pavšalno trditvijo, da je zatrjevana kršitev „vsekakor vplivala na pravilnost in zakonitost izdanih sodb“, ne more uspeti. Ker pritožnica tega, da je zatrjevana kršitev takšna, da bi lahko vplivala na to sodbo, ni izkazala, se pritožbeno sodišče z obstojem kršitve in s stališči sodne prakse7 s katerimi je pritožnica kršitev utemeljevala, ni ukvarjalo.8

26. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek protispisnosti, češ da je sodišče prve stopnje napačno povzelo tožničine navedbe o pomenu poroštvene izjave družbe T. d. o. o. Pritožnica pravi, da je sama poroštveno izjavo navajala (le) kot indic dogovora in ne kot obstoj soglasja družbe T. d. o. o. k sklenitvi navidezne kreditne pogodbe med tožnico in toženko, kot je v 32. točki obrazložitve njene navedbe povzelo sodišče. Pritožnica s tem smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. A zgolj s trditvijo o napačno povzeti tožbeni navedbi ne more uspeti. Protispisnost je podana le pri takšnem nasprotju, ki je vplivalo na vsebino sodbe. Tega pa pritožnica, čeprav je prepričevalno breme na njej,9 niti ne pravi.

27. Iz do sedaj opravljenega pritožbenega preizkusa je razvidno, da sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje (neposredno ali posredno) ukvarjalo z vsemi pravno pomembnimi ugovori, pa tudi to, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je vzelo kot podlago svoje odločitve. Očitka prvostopenjskemu sodišču, češ da je sodba neobrazložena, zaradi česar naj bi bile tožnici kršene pravice iz 22., 23., 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice, pritožnica ni konkretizirala do te mere, da bi ga pritožbeno sodišče lahko vsebinsko obravnavalo.

28. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej niso podane, pritožnici pa ni bila kršena njena pravica do enakega varstva pravic, niti pravica do poštenega obravnavanja iz 22., 23, 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice.

_Sklepno_

29. Zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da do simulacije pogodbenih strank ni prišlo, se po povedanem pokaže kot pravilen. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so pravni posli iz kreditnega razmerja, sklenjeni med pravdnima strankama, navidezni in (kot taki) brez pravnih učinkov med strankama, ne more biti utemeljen. Pravilna je (tudi) odločitev prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti ničnostnega zahtevka, saj tožnica drugih razlogov za ničnost spornega kreditnega razmerja razen trditev o navideznosti posla, za kar sankcija ničnosti ni predvidena,10 ne uveljavlja. Ker tožnica neobstoječe oziroma odpadle pravne podlage ni dokazala, pa je pravilna tudi zavrnitev vrnitvenega zahtevka.

30. Pritožbeno sodišče, ki niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je zato pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

**O pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta**

31. Tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo izpodbijata odločitev o pravdnih stroških, vsebovano v 3. točki izreka. Prvostopenjskemu sodišču očitata, da ni pravilno določilo vrednosti predmeta, od katere je odmerilo (odvetniške) stroške, in da je zmotno odmerilo višino odvetniške nagrade za prvi narok za glavno obravnavo.

_O vrednosti spornega predmeta_

32. Tožeča stranka je v tej pravdi uveljavljala same nedenarne zahtevke: ugotovitev navideznosti, podrejeno ničnosti kreditne pogodbe z dodatki in vračilo menic. V tožbi je kot vrednost predmeta navedla 200.001 EUR za ugotovitveni zahtevek (navideznost, podrejeno ničnost pogodbe) in 40.001 EUR za dajatvenega (vračilo menic). Prvostopenjsko sodišče je njeno oceno sprejelo in stroške tožene stranke, ki je v pravdi uspela, odmerilo od vrednosti predmeta 240.002 EUR.

33. Po mnenju pritožnic je primerno merilo za oceno tožničinega pravnega interesa za uspeh z vsakim od uveljavljenih zahtevkov v tej pravdi višina neporavnanih obveznosti iz spornega kreditnega razmerja na dan vložitve tožbe, pravilna vrednost spornega predmeta pa zato 31.260.015,39 EUR (tj. 10.420.005,13 EUR x 3). Prvostopenjskemu sodišču zato očitata, da je vrednost predmeta, ki jo je upoštevalo, očitno prenizka in da z zahtevki nima nobene zveze. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo v tožbi predlagano vrednost spornega predmeta.

34. Kar se tiče vrednosti spornega predmeta glede ugotovitvenih zahtevkov velja poudariti, da gre v tej zadevi za vmesna ugotovitvena zahtevka, ki ju tožnica uveljavlja poleg dajatvenega (odločitev o utemeljenost zahtevka za vrnitev menic je odvisna od obstoja oziroma ničnosti kreditne pogodbe). Vmesni ugotovitveni zahtevek kot tak pa sploh ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta. Po uveljavljenem stališču v sodni praksi11 je v takšni situaciji za oceno vrednosti predmeta upoštevna le vrednost dajatvenega zahtevka. Že zato pritožnici z očitki, uperjenimi na vrednost ugotovitvenih zahtevkov (naj gre za enega ali za dva), ne moreta uspeti.

35. Pri nedenarnih dajatvenih zahtevkih pa je za oceno vrednosti spornega predmeta odločilna konkretna stvar, ki jo tožnik zahteva, oziroma njena vrednost, izražena v denarju. Bianco menice, ki jih v tej pravdi zahteva tožnica, so dejansko brez posebne ekonomske vrednosti, saj v njih kot menični upnik in menični dolžnik nastopata stranki iz temeljnega posla. Pravo ekonomsko vrednost bi pridobile šele s cirkulacijo in posledično s svojo abstraktnostjo. Zato je jasno, da ekonomska vrednost menic, katerih vrnitev zahteva tožnica, nikakor ne more dosegati višine neporavnanih obveznosti iz kreditnega razmerja, pri čemer vztrajata pritožnici. Glede na to, da so menice brez posebne ekonomske vrednosti, tudi vrednost spornega predmeta, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, v nobenem primeru ne more biti prenizka. Zato so odveč tudi nadaljnja pritožbena sklicevanja na to, da sprejeta vrednost predmeta z zahtevki nima nobene zveze.

36. Ne drži niti to, da naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča o kompleksnejši naravi spora napačno in neobrazloženo. Pritožbeno sodišče se strinja, da je spor kompleksen, saj vrednost spornega predmeta iz samega zahtevka ni razvidna - tožnica namreč uveljavlja same nedenarne zahtevke, pri katerih ne gre za ugotovitev obstoja terjatve v določenem znesku (kar bi omogočilo enačenje vrednosti te terjatve z vrednostjo predmeta), poleg tega ustrezni vrednostni kriteriji za ovrednotenje tožničinega interesa niso razvidni niti iz dejanske podlage spora. Iz konteksta 23. in zlasti 26. ter 27. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa o stroških vendarle izhaja, v čem je večplastnost tega spora videlo sodišče prve stopnje, pritožba pa njegove razloge tudi vsebinsko napada. Iz izpodbijanega sklepa je, kljub vsem pomanjkljivostim, vseeno mogoče ugotoviti zakaj in na podlagi česa je prvostopenjsko sodišče sprejelo tožničino oceno vrednosti spornega predmeta (med drugim je upoštevalo, da je nedenarnih zahtevkov več; da iz samih zahtevkov pravni interes ni razviden; da bi morala tožnica kljub uspehu z ugotovitvenim zahtevkom, toženki vrniti vse tisto, kar je po kreditni pogodbi prejela; da toženka ravno dani kredit vtožuje v zadevi I Pg 878/2011; da bi ugotovljena ničnost kreditne pogodbe rezultirala v vračilu menic) zato pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti utemeljen. Očitkov o kršitvah ustavnih in konvencijskih pravic pa pritožnici nista konkretizirali do te mere, da bi se jih dalo preizkusiti.

37. Bojazen pritožnic, češ da tožniki v gospodarskih sporih ob takšnem postopanju ne bi imeli nobenega razloga za realno ovrednotenje svojih nedenarnih zahtevkov, je odveč. Od vrednosti predmeta, določene v tožbi, je namreč odvisna odmera stroškov obeh pravdnih strank - ne le toženčevih - tudi tožnikovih, če v pravdi uspe. Tega, da bi toženi stranki v konkretni zadevi z zastopanjem dejansko nastali večji stroški od teh, ki izhajajo iz vrednosti predmeta, določene v tožbi, pa pritožnici tako ali tako ne trdita.

38. Ne nazadnje pritožnici ne moreta uspeti niti z očitkom, češ da je zaradi tožničine določitve (domnevno) prenizke vrednosti predmeta zaradi izpada sodnih taks prikrajšan državni proračun. Skrbi za zakonito in pošteno odmero sodnih taks so namenjeni drugi mehanizmi. V primeru sodnih taks zakon tako sodišču podeljuje pravico, da ob utemeljenem sumu prenizko ocenjene vrednosti določi pravo vrednost. Pritožnici pa za izpodbijanje presoje vrednosti, ki je bila podlaga za odmero sodnih taks, niti nimata pritožbenega interesa. Višja označba vrednosti predmeta, za katero se zavzemata v pritožbi, bi tudi zanju pomenila zgolj višjo taksno obveznost. 39. Neutemeljeno je tudi njuno sklicevanje na zlorabo procesnih pravic. Ravnanje, ki ga pritožnici očitata tožnici, niti ne izpolnjuje vsebine tega pravnega standarda, saj naj bi tožnica pri določitvi vrednosti predmeta domnevno12 ravnala tako kot je, zato da bi si v pravdi zagotovila koristi (čim nižjo taksno obveznosti, zagotovitev revizije) in ne zato, da bi škodovala toženki.

_O odmeri potrebnih stroškov_

40. Drži pa, da je prvostopenjsko sodišče napačno odmerilo stroške tožene stranke za odvetniško zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 9. 5. 2017. Upoštevajoč 1. točko tarifne številke 20 v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 Odvetniške tarife (od tu OT), vrednost predmeta 240.002 EUR in vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, znese odvetniška nagrada za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 963,90 EUR. Ker je bilo toženi stranki za odvetniške stroške zastopanja na prvem naroku z izpodbijanim sklepom o stroških že priznanih 160,29 EUR, je ob pravilni uporabi določb Odvetniške tarife upravičena še do plačila 803,61 EUR. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka odločilo zgolj o stroških toženke, ki je bila v tej zadevi ena sama, zvišanje vrednosti storitve za 10% ni utemeljeno.

41. Sodišče druge stopnje je zato tej pritožbi delno ugodilo in stroškovni del izpodbijane odločitve ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo (in tudi pritožbo tožeče stranke, kolikor se nanaša na sklep o stroških) zavrnilo in sklep o stroških v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člena ZPP).

**Pritožbeni stroški**

42. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki, ki je na njene pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovorila, pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka. Upoštevajoč OT, v pritožbi sporno vrednost zahtevka 240.002 EUR, vrednost točke 0,60 EUR in priglašene stroške, gre za 1.680,00 EUR stroškov, nastalih z odgovorom na pritožbo (2.250 odvetniških točk za. odgovor na pritožbo po 1. točki tarifne številke 21 OT, 45 odvetniških točk za izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT in 504,90 odvetniških točk davka na dodano vrednost 22%).

43. Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela z 21 % (od zahtevanih 3.809,81 EUR ji je pritožbeno sodišče prisodilo še 803,61 EUR), zato ji mora tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov. Upoštevajoč OT, v pritožbi sporno vrednost, ki je razlika med s pritožbo zahtevano odmero 13.157,61 EUR in s sodbo priznanimi stroški 9.347,80 EUR, in znaša 3.809,81 EUR, vrednost točke 0,60 EUR in priglašene stroške, gre za 50 EUR stroškov, nastalih s pritožbo (21% od zahtevanih 275 odvetniških točk za pritožbo po 1. točki tarifne številke 21 OT, 5,5 odvetniških točk za izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT, 61,71 odvetniških točk davka na dodano vrednost 22% in 33 EUR sodne takse).

44. Tožeča stranka ji mora oba zneska povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodne odločbe tožeči stranki, do plačila.

45. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo.

1 Sodna odločba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (od tu ZPP). 2 Tako Zobec, v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, strani 487-489. 3 O tem, da je bil kredit namenjen financiranju terjatev do G.; da je bil namen poroštvene izjave v mitigiranju rizikov in da je bil J. K., zakoniti zastopnik tožnice, poklican, da najame kredit. Primerjaj pritožbene navedbe v prvem odstavku na 9. strani pritožbe. 4 Glej 18. stran pritožbe tožeče stranke. 5 Glej prvi odstavek na 22. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Glej navedbe na 14. in 15. strani njene pritožbe. 7 Gre za sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 250/2012 in I Cp 3110/2013 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 747/2005. Tožena stranka in stranski intervenient pritožnici v zvezi z zadnjo navedeno odločbo očitata, da je iz pritožbenega citata sodbe namerno izpustila del, ki ji ne odgovarja, čeravno naj bi šlo za ključno sporočilo odločbe. A je njuno stališče, po katerem naj bi takšno (nekorektno) ravnanje pomenilo zlorabo pravic, prestrogo. Vendarle gre za dejanje, motivirano s končnim ciljem vsake od pravdnih strank - z njenim uspehom v (pritožbenem) postopku. 8 Primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP. 9 Glej Zobec, v: Ude L., Galič A. (red): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 312, točka 75. 10 O tem glej na primer razloge v 8. do 10. točki sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2017 z 25. 1. 2018, pa tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2455/2018 z 17. 4. 2019 in II Cp 1590/2018 z 27. 3. 2019. 11 Na primer sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 303/2014 z 11. 12. 2014 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 347/2018 z 21. 2. 2018 12 Glej pritožbene navedbe v predzadnjem odstavku na 4. strani pritožbe.