Jedro

Izvedensko mnenje šteje za izdelano šele, ko poda odgovore na postavljena vprašanja o spornih dejstvih, torej takrat, ko je dopolnjeno. Ob ugotovljenem dejanskem stanju o načinu nastanka nesreče je življenjsko logično in zato sprejemljivo ter pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko razmejil na svojem vozilu nastale poškodbe, ki so v vzročni zvezi z obravnavanim trčenjem, od tistih, ki to niso, šele po izdelanem izvedenskem mnenju. Izvedensko mnenje je bilo potrebno prav zaradi ugotovitve, ali so zatrjevane poškodbe nastale v obravnavanem trčenju. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožnik pravno relevantne poškodbe razmejil po izdelanem izvedenskem mnenju (VS RS II Ips 327/2014), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik tega ni storil pravočasno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločitev v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da v tem delu poslej glasi: “Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2013 dalje do plačila in 741,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2016 dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek za še zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 741,76 EUR za čas od 9. 4. 2013 do vključno 14. 3. 2016.”

II. V preostalem delu se pritožbo zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 3.741,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka) in mu je dolžna povrniti stroške pravdnega postopka 744,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka III. izreka). V presežku za še zahtevanih 3.826,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2013 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje glede odločitev v točkah I. in III. izreka, uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da naj se tožbeni zahtevek zavrne in posledično tožniku naloži dolžnost povrnitve nastalih stroškov pravdnega postopka toženi stranki. Podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi je izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje glede načina nastanka škodnega dogodka in v zvezi s tem izpodbijala pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, izpodbijala je tudi zaključke sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Podrobneje bodo pritožbene navedbe in razlogi povzeti v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba očita sodišču prve stopnje storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbo, da sodišče prve stopnje ni obrazloženo zavrnilo njenih pravočasnih dokaznih predlogov za zaslišanje prič A. Š. in B. Ž.

Pritožba je v tem delu neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitvi izpodbijane sodbe obrazložilo, da zaslišanje Ž. ni bilo potrebno, ker je o nastanku prometne nezgode in ujemanju poškodb izdelal izvedensko mnenje izvedenec cestnoprometne stroke, zaslišanje priče Š. pa ni bilo potrebno iz razloga, ker je sodni cenilec ocenil višino škode. Ti razlogi sodišča prve stopnje so pravilni, pritožbeno sodišče se strinja, da zaslišanje prič ni bilo potrebno, saj je sodišče prve stopnje z izvedbo dokaza z dvema izvedencema zanesljivo ugotovilo pravilnost dejstev, ki so bila sporna.

6. Pritožba očita tudi storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem teh dveh imenovanih prič, pri tem pa ni konkretizirala, katero bistveno kršitev naj bi sodišče prve stopnje s tem storilo. Po presoji pritožbenega sodišča z zavrnitvijo dokaznega predloga ni storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo dejansko stanje: - da se je prometna nesreča zgodila, ko se je toženkin zavarovanec pripeljal iz smeri L. proti naselju B. proti krožišču, se vanj vključil in pri tem spregledal tožnika, ki se je s svojim vozilom že vozil pravilno v krožišču in je ta z desno stranjo svojega vozila trčil v levi bočni del zavarovančevega vozila, - da toženka ni ugovarjala tožnikovi trditvi, da je toženkin zavarovanec povzročil prometno nesrečo, - da je pri trčenju prišlo do poškodb sprednjega desnega vogalnega dela tožnikovega vozila in poškodovana in deformirana je bila obloga sprednjega odbijača, zlomljena maska, deformirana sprednja registrska tablica, na desni strani s sprednje strani zvit pokrov motorja, razbit sprednji desni žaromet, poškodovani so bili tudi hladilnik in kondenzatorji klime, ter levi blatnik z žarometom, da pa poškodba sprednjega prečnega nosilca ni nastala v trčenju, - da je tožnik po izdelanem izvedenskem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke razmejil uveljavljano škodo in navedel, da ne zahteva odškodnine zaradi poškodovanega sprednjega prečnega nosilca, - da je na tožnikovem vozilu zaradi pri trčenju z zavarovančevim vozilom nastalih poškodb nastala škoda v višini 7.568,00 EUR, - da je tožnik za vgrajene dele pri popravilu namesto poškodovanih delov že plačal 3.000,00 EUR, da vrednost dela popravila znaša 741,76 EUR, - da toženka ni dokazala, da do trčenja med tožnikovim in zavarovančevim vozilom ni prišlo, - da toženka ni dokazala, da je do trčenja med vozili prišlo po dogovoru med osebami, ki se dobro poznajo, torej po dogovoru med tožnikom in zavarovancem, - da toženka ni podala trditev v smeri, da je tožnik privolil v nastalo škodo.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da je tožnik dokazal zatrjevan način nastanka prometne nesreče, da je toženkin zavarovanec povzročil prometno nesrečo, da je tožnik razmejil poškodbe na svojem vozilu, ki so nastale pri trčenju z vozilom zavarovanca ter s tem škodo, ki je v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče, oziroma trčenjem ter tudi višino škode in je njegov zahtevek utemeljen v višini 3.741,76 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno dokazno ocenilo izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke, ko je sprejelo zaključek, da je tožnikovo vozilo ob tem, ko je peljalo skozi križišče, s sprednjim desnim vogalnim delom trčilo v levi bočni del zavarovančevega vozila, oziroma v zadnja leva vrata tega vozila, ob tem ko je to vozilo ob vključevanju v krožišče zapeljalo pred tožnikovo vozilo, po tem trčenju pa je prišlo po odbitju zavarovančevega vozila naprej v smeri gibanja tožnikovega vozila še do sekundarnih trkov s sprednjim delom tožnikovega vozila v zavarovančevo vozilo.

Po presoji pritožbenega sodišča ugotovitve in zaključki v izvedenskem mnenju cestnoprometne stroke ne potrjujejo pritožbene trditve, da je izvedenec ugotovil, da se je v trenutku trka tožnikovega vozila v zavarovančevo vozilo le-to že v celoti nahajalo v krožnem križišču in da ni šlo za fazo vključevanja vozila zavarovanca v krožni promet. Iz pisnega izvedenskega mnenja pod točko 3 (listna št. 41) namreč izhaja prav ugotovitev, da se je tožnikovo vozilo ob trčenju nahajalo v krožišču z desnim bokom oddaljeno 1,5 m od zunanjega roba krožišča, zavarovančevo vozilo se je že nahajalo v krožišču, usmerjeno pa je bilo še diagonalno glede na potek prometnega pasu (kar je ponazorjeno tudi s skico položaja obeh vozil ob trčenju) in povzel tudi v svojem zaključku (list. št. 44), teh svojih ugotovitev pa v ustno dopolnjenem izvedenskem mnenju ni v ničemer spremenil, ali kako drugače dopolnil. 10. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da iz izvedenčevih ugotovitev v pisnem mnenju pod točko 2., 4. in 3. izhaja, da bi tožnik trk v zavarovančevo vozilo lahko preprečil, oziroma se mu izognil z umikom, oziroma vožnjo mimo vozila zavarovanca, ne pa da je svoje vozilo, oziroma vožnjo tega usmeril direktno vanj. To je toženkin zaključek, ki ga v pritožbi ponuja sama glede na ugotovitve v izvedenskem mnenju o položaju vozil v krožišču pred in po trčenju, ni pa to zaključek izvedenca. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

11. Toženka nikoli ni zatrjevala, da je obravnavano prometno nesrečo povzročil tožnik in ni prerekala tožnikove trditve, da je nesrečo povzročil toženkin zavarovanec. Trdila je le, da do trčenja ni prišlo na zatrjevan način, da gre za lažno prikazovanje okoliščin, da se poškodbe na vozilih ne ujemajo, da je do nesreče prišlo med osebami, ki se dobro poznajo med seboj, da gre za poskus zavarovalniške goljufije. Iz spisovnega gradiva izhaja takšna toženkina trditvena podlaga.

Zato so novota pritožbene trditve, da nesreča izvira v celoti iz tožnikove sfere in njegovega načina in hitrosti vožnje. Pri tem pa v pritožbi toženka ni izkazala, da teh dejstev ni mogla brez svoje krivde navesti pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje o tem, da je nesrečo povzročil toženkin zavarovanec in o tem, da toženka ni ugovarjala tožnikovi trditvi, da je toženkin zavarovanec povzročitelj nesreče. 12. Najmanj nejasna je pritožbena trditev, da je toženka po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke glede na njegove ugotovitve v svoji vlogi posebej izpostavila, da ob upoštevanju ugotovljenega načina tožnikove vožnje ne more mimo razmišljanja, da je bil trk tožnikovega vozila v vozilo toženkinega zavarovanca zgolj naključen. Na koncu obrazložitve pritožbe je sicer zapisala, da trka, kot se je ta pripetil glede na ugotovitve izvedenca, ne gre šteti kot naključnega, da ga je po vsej verjetnosti želel uprizoriti (verjetno s pomenom: namenoma povzročiti) tožnik in z njim prikriti na vozilu že pred tem obstoječo škodo.

S takimi trditvami po presoji pritožbenega sodišča pritožba ne more izpodbiti pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da toženka ni uspela dokazati utemeljenosti svojih zatrjevanih ugovorov o nenastali pravici do povrnitve škode iz obveznega avtomobilskega zavarovanja toženkinega zavarovanca. Izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ne potrjuje resničnosti in utemeljenosti toženkinih trditev glede ugovora nenastale pravice. Pritožbeno sodišče se strinja z nasprotno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izvedensko mnenje potrjuje po tožniku zatrjevan način nastanka škodnega dogodka in nastalo škodo v obsegu zatrjevanih poškodb, kot jih je razmejil tožnik.

13. Izvedensko mnenje šteje za izdelano šele, ko poda odgovore na postavljena vprašanja o spornih dejstvih, torej takrat, ko je dopolnjeno.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju o načinu nastanka nesreče je življenjsko logično in zato sprejemljivo ter pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko razmejil na svojem vozilu nastale poškodbe, ki so v vzročni zvezi z obravnavanim trčenjem, od tistih, ki to niso, šele po izdelanem izvedenskem mnenju. Izvedensko mnenje je bilo potrebno prav zaradi ugotovitve, ali so zatrjevane poškodbe nastale v obravnavanem trčenju. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožnik pravno relevantne poškodbe razmejil po izdelanem izvedenskem mnenju (VS RS II Ips 327/2014), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik tega ni storil pravočasno.

14. Tožnik res ob razmejitvi poškodb na svojem vozilu ni zatrjeval dejstva, da ni vedel za poškodbo sprednjega prečnega nosilca. Vendar njegovo vedenje o tem dejstvu po presoji pritožbenega sodišča ni pravno pomembna okoliščina ob tem, ko je tožnik škodo razmejil in ob z izvedenskim mnenjem cestnoprometne stroke dokazati vzročni zvezi med trčenjem in tistimi nastalimi poškodbami, ki jih je tožnik uveljavljal po razmejitvi.

Sodišče prve stopnje je z zapisom, da verjame tožniku, da avto pred škodnim dogodkom ni bil poškodovan, smiselno zaključilo, da tožnik ni vedel za predhodno poškodovanost vozila - sprednjega prečnega nosilca, česar tožnik res ni zatrjeval v svoji trditveni podlagi. Vendar takšna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje glede na zgoraj obrazloženo ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v izpodbijanem delu. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je niti ne konkretizira, čeprav iz pritožbenih trditev izhaja, da smiselno uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP.

15. Pritožba ne izpodbija dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, navedenih v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je izvedenec v ustno dopolnjenem izvedenskem mnenju še natančneje pojasnil način poškodovanja obeh vozil in vztrajal pri tem, da poškodba sprednjega prečnega nosilca v tem trčenju ni mogla nastati, da pa je potrdil, da so lahko nastale v obravnavani prometni nesreči poškodbe na sprednjem odbijaču, oziroma oblogi sprednjega odbijača, poškodbe po sprednjem desnem delu, to je poškodba desnega žarometa, ki je bil razbit in da je v nadaljevanju sekundarnih trkov prišlo do nadaljnjega poškodovanja obloge sprednjega odbijača, registrske tablice, plastične maske in pa levega blatnika z žarometom ter pokrova motorja (“haube”).

Pritožba izpostavlja le ugotovitve izvedenca, povzete pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, ne upošteva pa tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve, temveč jih povsem zanemari.

Glede na vse ugotovljene dejanske okoliščine nastanka prometne nesreče pritožba neutemeljeno izpodbija pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal zatrjevan način nastanka prometne nesreče in obstoj vzročne zveze med nesrečo in razmejenimi poškodbami na svojem vozilu, torej obstoj zavarovalnega primera, ter da toženka ni dokazala niti neobstoja škodnega dogodka, niti domnevne tožnikove privolitve v nastalo škodo in tudi ne, da je bilo trčenje med tožnikovim vozilom in vozilom njenega zavarovanca dogovorjeno.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja z upoštevanjem določb 964. člena, 965. člena, 131. člena in 135. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno presodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

17. Toženka s pritožbo ne izpodbija višine prisojenega zneska odškodnine, sodišče prve stopnje pa je odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka v višini prisojenega zneska celovito obrazložilo v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe.

18. Pritožba ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni toženka ugovarjala v tožbi navedenemu teku zamudnih obresti. Trdi le, da ne more sprejeti razsoje sodišča, da je prišla v zamudo 9. 4. 2013, ker je glede na dejansko stanje potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 943. člena OZ, ki določa, da če je za ugotovitev zneska obveznosti potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice.

Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo dejstvo, da je tožnik dejansko nastalo škodo v znesku 3.000,00 EUR že plačal, ko je plačal dele, ki so bili namesto poškodovanih vgrajeni v njegovo vozilo. Ugotovilo pa je še, da tožnik za opravljeno delo popravila še ni ničesar plačal in da znaša vrednost dela popravila 741,76 EUR (z vključenim 22 % DDV), vrednost tega dela pa je sodišče ugotovilo na podlagi izdelane cenitve sodnega cenilca. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je pisno mnenje cenilca prispelo k sodišču 2. 11. 2015, nato pa je na naroku za glavno obravnavo 15. 3. 2016 sodni cenilec svoje mnenje še ustno dopolnil. 19. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in na dejstvo, da je sodni cenilec ugotovil vrednost dela popravila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje delno zmotno presodilo, da je toženka od celotnega prisojenega zneska dolžna plačati zamudne obresti za čas od 9. 4. 2013 dalje. To pa tudi iz razloga, ker je tožnik tožbeni zahtevek od prej zahtevanih 3.000,00 EUR zvišal na 7.568,00 EUR z vlogo z dne 10. 11. 2015. Ker je toženec za odpravo škode na avtomobilu že plačal 3.000,00 EUR in toženka ni izpodbijala njegove trditve, da je v zamudi od 9. 4. 2013 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska 3.000,00 EUR za čas od 9. 4. 2013 dalje glede na določbe 299. in 378. člena Obligacijskega zakonika. Ni pa pravilno prisodilo zakonskih zamudnih obresti od istega datuma od zneska 741,76 EUR, saj je tožnikova škoda v višini tega zneska postala znana šele na dan zadnje glavne obravnave in toženka pred datumom 15. 3. 2016 ni mogla biti v zamudi pri plačilu tega zneska.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo v tem delu in je izpodbijano odločitev v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2013 dalje do plačila in znesek 741,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2016 dalje do plačila ter zavrnilo tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 741,76 EUR za čas od 9. 4. 2013 do vključno 14. 3. 2016. Pritožba je torej glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska delno utemeljena, ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

20. Pritožba pa neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo višino potrebnih tožnikovih stroškov pravdnega postopka. Pritožba pa ne pojasni, zakaj bi moralo sodišče tožnikovemu odvetniku priznati nagrado za postopek v višini 183,03 EUR in za narok 169,20 EUR in posledično tudi nižji DDV, namesto priznane nagrade za postopek v višini 347,10 EUR in za narok v višini 320,40 EUR.

V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravdnega postopka pravilno uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Odvetniško tarifo (OT), Uradni list RS, št. 67/2008, ker tako napotuje določba drugega odstavka 20. člena OT, Uradni list RS, št. 2/2015, ker se je predmetni pravdni postopek začel 9. 1. 2014, torej v času veljavnosti ZOdvT. 14. člen ZOdvT pa določa, da če je potrebno za posamezne dele predmeta uporabiti različne tarifne postavke, nastanejo za posamezne dele posebej obračunane nagrade, vendar skupaj ne več, kakor nagrada, obračunana za celoten znesek delov po najvišji tarifni postavki.

21. Ob dejstvu, da je tožnik v tožbi zahteval znesek 3.000,00 EUR s pripadki in ga nato 10. 11. 2015 zvišal na 7.568,00 EUR s pripadki, bi nagrada za posel po tar. št. 3100 OT znašala 159,90 EUR in za nadaljnjih 4.568,00 EUR po isti tarifni števili 253,50 EUR, to pa znaša skupaj več, kot znaša nagrada po tej tarifni številki za vrednost zahtevka 7.568,00 EUR, ko znaša 347,10 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Enako velja za nagrado za narok po tarifni števili 3102 OT, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ZOdvT in OT, ko je odmerilo tožniku nagrado za pooblaščenca po tar. št. 3100 347,10 EUR in po tarifni številki 3102 320,40 EUR. Pravilno je prištelo tudi 22 % DDV, zneski potrebnih potnih stroškov, plačane sodne takse in izvedenine pa pritožbeno niso sporni. Tako je pravilno ugotovilo, da znašajo potrebni tožnikovi stroški 2.086,37 EUR oziroma 1.031,50 EUR glede na 49,44 % pravdni uspeh. Pravilno je uporabilo tudi določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

22. Toženkin pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo kot zanemarljiv, saj je uspela le delno glede odločitve o obrestnem delu zahtevka, kar pa tudi ne vpliva na tožnikov pravdni uspeh. Zato je odločilo, da je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).