Jedro

Eden od pogojev po 1. odstavku 442. člena ZKP za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti je, da je bil pred tem že zaslišan. Ker se zaslišanje nanaša na kaznivo dejanje, ki ga obdolžencu očita obtožba, tej zahtevi v konkretni zadevi ni bilo zadoščeno, saj je bila obsojenka zaslišana o temeljni obliki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ne pa tudi o njeni kvalificirani obliki, ki jo obsojenki očita pred začetkom glavne obravnave spremenjeni obtožni predlog.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojene M.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojeno M.M. spoznalo za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ in ji na podlagi 50. in 51. člena (očitno istega zakonika) izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki se ne bo izvršila (prav bi bilo, ki ne bo izrečena), če obsojena v preizkusni dobi treh let (po pravnomočnosti sodbe) ne bo storila novega kaznivega dejanja.

Oškodovanko M.P. je po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenki pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Isto sodišče je na podlagi 90. člena ZKP s sklepom z dne 19.09.2000 zavrnilo prošnjo obsojenkinega zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje, Višje sodišče v Celju je sklepom z dne 21.11.2000 pritožbo obsojenkinega zagovornika zoper ta sklep zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojene M.M. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena (očitno v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zahtevo navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so izpolnjeni pogoji za sojenje v obsojenkini nenavzočnosti po 1. odstavku 442. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenkinega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Bistvena vsebina 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev o njegovi pravici (odločba Ustavnega sodišča št. Up 84/94 z dne 11.07.1996, odl. US V, 184). V 29. členu Ustave so še dodatno opredeljena pravna jamstva obdolžencu v kazenskem postopku, med njimi v drugi alinei tudi pravica, da se mu sodi v navzočnosti. Ta pravica obdolžencu omogoča, da se lahko učinkovito brani pred dejanskimi in pravnimi očitki obtožbe. Poseg v to ustavno pravico je podan in s tem tudi kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, če obdolženec izpolnjuje z zakonom določene pogoje za uveljavitev svoje pravice, pa zaradi nezakonitega ravnanja sodišča v postopku te svoje pravice ne more uveljavljati.

Obsojenka je izostanek z glavne obravnave dne 07.07.2000 opravičila tako, da je dva dni pred tem na vložišču sodišča oddala zdravstveno potrdilo, iz katerega je razvidno, da je bila dne 04.07.2000 na zdravniškem pregledu in da bo zdravljenje bolezni predvidoma trajalo približno 10 dni. Samo vložitev zdravniškega potrdila brez izrečnega predloga za preložitev glavne obravnave ne zadostuje. Tudi če bi tak predlog obsojenka podala, bi uveljavljani razlog ne bil opravičljiv sam po sebi, pač pa šele takrat, če bi ga kot takega ocenilo sodišče. Četudi obsojenka in njen zagovornik na glavno obravnavo nista prišla, bi na tej podlagi ne bilo nobenih zadržkov, da bi sodišče glavno obravnavo opravilo v njuni nenavzočnosti in da bi bilo tako ravnanje zakonito.

V obravnavani zadevi je okrožna državna tožilka pred začetkom glavne obravnave spremenila obtožni predlog, tako da se ta vsebinsko razlikuje od prvotnega, po katerem je dotlej tekel kazenski postopek. Obsojenki ni očitala le, da je oškodovanko M.P. s pestjo večkrat udarila po obrazu in ji povzročila odrgnino na levi strani zgornje ustnice ter podpludbo okoli levega očesa, marveč tudi, da jo je najmanj trikrat udarila s pestjo po obrazu in vratu, pri čemer da je oškodovanka utrpela udarnino levega lica, leve polovice nosu in leve očesne regije ter udarnino leve polovice vratu ter razpočno rano leve polovice zgornje ustnice in da je to storila na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Tudi pravna opredelitev kaznivega dejanja je v spremenjenem obtožnem predlogu za obsojenko neugodnejša od tiste v prvotnem obtožnem aktu, saj je državna tožilka obsojenko obtožila storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ.

Na podlagi tako spremenjenega obtožnega akta, s katerim obsojenka in njen zagovornik nista bila seznanjena, in se zato obsojenka tudi ni mogla izjaviti o vseh očitkih obtožbe, je bila po opravljeni glavni obravnavi, na kateri ne ona ne njen zagovornik nista bila navzoča, M.M. spoznana za krivo. Zaradi takega ravnanja sodišča obsojenki ni bilo omogočeno, da se v skladu z 2. odstavkom 5. člena ZKP izjavi o vseh dejstvih in dokazih, navedenih v spremenjenem obtožnem aktu, ki jo obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so ji v korist. Po 1. odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v obdolženčevi nenavzočnosti, če ta ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Zadnji pogoj se nanaša ravno na zaslišanje o kaznivem dejanju, ki ga obdolžencu očita obtožba. Ni namreč mogoče šteti, da je bilo tej zahtevi zadoščeno, v konkretni zadevi s tem, da je bila obsojenka zaslišana o temeljni obliki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ne pa tudi o očitku storitve kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja. V opisu v spremenjenem obtožnem predlogu so navedeni tudi deli telesa, v katere naj bi oškodovanko udarjala, število udarcev ter poškodbe, ki naj bi jih ji prizadejala, ki so drugačni od tistih po obtožbi v prvotnem obtožnem predlogu, ki je bil obsojenki vročen in v zvezi s katerim je podala zagovor. Zato bi sodišče ne smelo opraviti glavne obravnave, preden bi obsojenko seznanilo s spremenjenim obtožnim predlogom in ji dalo možnost, da se o spremenjenih očitkih obtožbe izjavi.

Obdolženec, ki ne pride na glavno obravnavo, za katero so izpolnjeni pogoji, da jo sodišče lahko opravi v njegovi nenavzočnosti, se s takim ravnanjem odpoveduje pravici iz 2. alinee 29. člena Ustave. Vendar pa si takega obdolženčevega ravnanja nikakor ni mogoče razlagati tako, da se s tem odpoveduje tudi pravici izjaviti se o očitkih nasprotne strani, če ta bodisi pred (v konkretnem primeru je bilo tako) ali na glavni obravnavi, obtožni akt spremeni obdolžencu v škodo ali na povsem drugovrstno (četudi na milejše) kaznivo dejanje.

Čeprav zahteva ni natančna, saj se na spremembe obtožnega predloga ne sklicuje, je treba ugotoviti, da je bila izpodbijana sodba izdana, ne da bi se obsojenka mogla izjaviti o spremenjenih očitkih nasprotne stranke, in zato drži vložnikova trditev, da ji je bila kršena pravica navajati dejstva ali predlagati dokaze v svojo obrambo. Ker o očitkih v spremenjenem obtožnem aktu ni bila zaslišana, ni bilo zadoščeno enemu od pogojev, ki mora biti podan, da bi bilo po 1. odstavku 442. člena ZKP mogoče zakonito opraviti glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti. Zatrjevana kršitev pravic obrambe je tudi po presoji Vrhovnega sodišča take narave, da je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi zagovornika obsojene M.M. ugodilo in pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.