Jedro

Načelo odločanja o tožbenem zahtevku na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP), je v pravdnem postopku res pravilo, vendar pa pozna ZPP tudi izjeme. Sodišče namreč lahko iz tehtnih razlogov sklene, da se izvedejo določeni dokazi tudi pred sodnikom zaprošenega sodišča - zaprošenim sodnikom (1. odstavek 224. člena ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izvedbo dokaza z zaslišanjem dveh prič izvedlo pred zaprošenim sodiščem, tedaj ni ravnalo v nasprotju z določbami ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati tolarsko protivrednost 1.800 DEM z zamudnimi obrestmi, ter povrniti stroške postopka v znesku 32.000 SIT.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Postopek vabljenja tožene stranke in njenega pooblaščenca na zaslišanje prič pred zaprošenim sodiščem ni bil v skladu z določbami ZPP, storjena kršitev pa predstavlja kršitev načel neposrednosti obravnavanja pred sodiščem. Sicer pa bi se dejansko stanje lahko pravilno ugotovilo le, če bi se dokaz z zaslišanjem prič izvedel neposredno na obravnavi. Zakaj se toženka obravnave ni udeležila, je bilo sodišču pojasnjeno. Razloge njene odsotnosti bi moralo sodišče upoštevati. Nepravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je bil dejanski stan pravilno ugotovljen. V tej smeri naj revizijsko sodišče upošteva trditve, ki jih je tožena stranka navedla v pritožbi. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Načelo odločanja o tožbenem zahtevku na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP), je v pravdnem postopku res pravilo, vendar pa pozna ZPP tudi izjeme. Sodišče namreč lahko iz tehtnih razlogov sklene, da se izvedejo določeni dokazi tudi pred sodnikom zaprošenega sodišča - zaprošenim sodnikom (1. odstavek 224. člena ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izvedbo dokaza z zaslišanjem dveh prič izvedlo pred zaprošenim sodiščem, tedaj ni ravnalo v nasprotju z določbami ZPP.

O naroku za izvedbo dokaza pred zaprošenim sodiščem, je bil pooblaščenec tožene stranke res obveščen le kratek čas pred izvedbo dokaza in po telefonu, vendar pa tak način obveščanja o izvedbi dokazov pred zaprošenim sodišče, ob upoštevanju nadaljnjega poteka postopka pred sodiščem, ki je v pravdni zadevi odločalo, ni imel za posledico, da je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kot zmotno zatrjuje v reviziji tožena stranka. Sodišče prve stopnje, ki je v zadevi odločalo, je namreč zapisnik o izpovedbah pred zaprošenim sodiščem zaslišanih prič vročilo obema pravdnima strankama, zapisnik o zaslišanju pa je prebralo na glavni obravnavi dne 11.12.1992, na kateri je obravnavanje zadeve zaključilo. Postopalo je tedaj tako, kot je določeno v 1. odstavku 224. člena ZPP. Pooblaščenec tožene stranke, ki je bil na obravnavi dne 11.12.1992 navzoč, na zapisnik o izvedbi dokazov pred zaprošenim sodiščem ni imel nobenih vsebinskih pripomb, ampak je vztrajal le pri tem, da naj se obe priči zaslišita neposredno pred sodiščem, ki je v zadevi odločalo, ter da naj sodišče ob neposrednem zaslišanju prič naredi tudi "morebitno soočenje s toženo stranko", ki pa se naroka dne 11.12.1992 na katerega je bila vabljena kot stranka, kljub izkazanemu vabilu sploh ni udeležila. Odločitev pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje ravnalo tako, kot je določeno za primere posrednega izvajanja dokazov (224. člen ZPP) in izvedbo dokaza z zaslišanjem strank (264. člen in nasl. ZPP) je zato pravilna, v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi "nemožnosti obravnavanja pred sodiščem", pa ni podana.

Z revizijskimi trditvami, da je dejanski stan nepravilno ugotovljen, izpodbija tožena stranka v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tudi predlog tožene stranke, da naj revizijsko sodišče upošteva tudi pritožbene trditve, ni utemeljen. Revizija je izredno pravno sredstvo proti (pravnomočni) sodbi, izdani na drugi stopnji (382. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). Zato razlogov, ki so navedeni v pritožbi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje, v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati.

Iz navedenih razlogov v reviziji navedeni revizijski razlogi niso podani. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da tudi razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) niso podani, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).