Jedro

Ugotovitve sodbe ne dajejo podlage za sklep, da je tožnica s tem, ker ni imela psa ob sebi na povodcu, prispevala k nastanku škode. Tožnica svojega psa ni le "imela na očeh", ampak je bil tudi privezan, tako da ni mogel uiti in ni nikogar ogrožal. Lajanje samo po sebi ni bilo taka okoliščina, ki bi narekovala večjo tožničino pazljivost oziroma bolj aktivno ravnanje. Poleg tega je tožnica lastnico ovčarja opozorila na svojega psa. Argument sodbe, da bi bila toženkina zavarovanka morala svojemu psu nadeti nagobčnik, je postranskega pomena in sam po sebi ni vplival na zaključek o neobstoju deljene odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter odloči o tožničini odgovornosti. Trdi, da je tožnica soodgovorna za nastanek dogodka in poškodbe, ker je ustvarila kritično situacijo, ko je psa pustila privezanega ob hidrant brez nadzora in ko je posegla v dogajanje med psoma. Ob običajni skrbnosti ne bi posegla med psa. Običajno izkušen človek bi tako situacijo ocenil kot nevarno za svoje zdravje. Čeprav je tožničin pes vedno lajal na ovčarja toženkine zavarovanke, psa ni umaknila s ceste, ampak ga je pustila privezanega ob hidrant ob cesti. Tožničino opozorilo toženkini zavarovanki, naj pazi, ker je njen pes privezan ob hidrant, kaže na dejstvo, da je bilo tožnici znano, da je lahko srečanje obeh psov problematično. Čeprav je bilo tožničino ravnanje, ko je posegla med psa, "nagonsko", gre za zavestno ravnanje v tožničini sferi. Kot običajno izkušen človek bi mogla pričakovati, da kljub temu, da napad ni bil usmerjen nanjo, lahko pride do stika med njo in psoma. Poseg je bil samovoljno ravnanje, s katerim je privolila v možne posledice in mora zato zanj nositi odgovornost. S tem, ko je tožnica "imela psa na očeh", še ne pomeni, da je imela psa pod nadzorom. Stališče sodišča, da bi morala toženkina zavarovanka preventivno svojemu psu nadeti nagobčnik, je neprimerno in neutemeljeno, ker ni mogla predvideti, da bo prišlo do škodnega dogodka. Ravnanje obeh lastnic psov je bilo neskrbno, nepazljivo in malomarno in je v tej smeri treba iskati vzročno zvezo med dogodkom in poškodbo. Ugotovitev sodbe, da je tožnica skušala svojega psa pobrati s tal, ko ga je ovčar za trenutek izpustil, temelji le na tožničini izpovedbi in je zato neutemeljena. Zaključek sodbe, da toženka ni dokazala, da je bila materialna škoda tožnici že povrnjena, je napačen, ker je dokazno breme o dogodku in nastanku škode na tožnici. Odškodnina za strah ni utemeljena, ker je tožnica sama posegla med psa in ker napad ni bil usmerjen nanjo, strah za druge pa ne predstavlja pravno priznane škode. Toženka meni, da je tožnica najmanj 30 % prispevala k škodnemu dogodku.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pravilna je ugotovitev sodbe, da je tožnica imela ves čas psa pod nadzorom in da je pravočasno opozorila toženkino zavarovanko. Toženka ne pove, kaj bi bilo drugače, če bi svojega psa imela v naročju. Svojega psa je popolnoma obvladala (bil je privezan in se ni mogel prosto gibati), toženkina zavarovanka pa psa glede na to, da ga ni mogla zadržati, ni obvladala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva povrnitev materialne škode, povezane z izgubo psa, za strah, ki ga je utrpela ob napadu psa, ter za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem poškodb, ki jih je utrpela zaradi ugriza psa toženkine zavarovanke, in materialno škodo, povezano z zdravljenjem.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je lastnica nemškega ovčarja imela sklenjeno stanovanjsko zavarovanje pri toženki, ki krije tudi škodo, ki jo povzroči zavarovankin pes tretjemu, - da je pes toženkine zavarovanke napadel psa tožnice in povzročil njegovo smrt, - da je tožnica svojega psa pasme yorkshirski terier z raztezno vrvico privezala za hidrant ob cesti, sama pa odšla na drugo stran ceste k sosedom po semena za rože, - da je imela psa ves čas na očeh, - da je toženkino zavarovanko, ki je prihajala po pločniku s svojim psom na povodcu, opozorila, da je njen pes privezan za hidrant in naj pazi, toženkina zavarovanka pa je odgovorila, naj ne skrbi, da bo pazila, - da je ovčar potegnil toženkino zavarovanko, ki ga ni mogla obvladati, potem pa napadel tožničinega psa, - da je ovčar tožničinega psa vzel v gobec, ga nato za trenutek izpustil in ko ga je tožnica hotela pobrati, jo je ovčar ugriznil, nato pa ponovno zagrabil terierja in ga izpustil, ko je bil že mrtev, - da je ovčar tožnico ugriznil v sredinec desne roke.

7. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da so posledica škodnega dogodka telesne bolečine zaradi ugriza v prst, strah, kaj bo s psom in kakšne bodo posledice poškodbe, ter škoda, nastala z nakupom psa in s potnimi stroški v zvezi z zdravljenjem.

8. Zaključek izpodbijane sodbe, da tožnica ni prispevala k nastanku škode, temelji na ugotovitvah, 1) da je bil pes privezan in ni mogel uiti ter ni nikogar ogrožal, 2) da je bila toženkina zavarovanka nanj vnaprej opozorjena, 3) da bi ovčar lahko skočil v psa, četudi bi ga tožnica držala na povodcu, več od tega pa lastnica psa ni bila dolžna storiti, 4) da je bila toženkina zavarovanka dolžna obvladati psa kljub terierjevemu laježu, ter mu za primer vznemirjenja preventivno nadeti nagobčnik ter 5) da je tožničin poseg z roko med psa predstavljal „nagonsko“ ravnanje, ki je skušala rešiti življenje svojemu psu.

9. Zaključek sodbe, da ni podlage za deljeno odgovornost, temelji na pravilni uporabi 171. člena OZ, po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Določba zahteva tehtanje soprispevkov oziroma vzrokov, ki bremenijo na eni strani povzročitelja škode, na drugi strani pa oškodovanca,(1) kot prispevek oškodovanca pa se po ustaljenem stališču sodne prakse vrednoti ravnanje oškodovanca, ki ima znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek.(2) Pravilna je tudi presoja, da tožnici ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti, ki bi bila v vzročni zvezi z nastankom ali obsegom škode. Ugotovitve sodbe ne dajejo podlage za sklep, da je tožnica s tem, ker ni imela psa ob sebi na povodcu, prispevala k nastanku škode. Tožnica svojega psa ni le "imela na očeh", ampak je bil tudi privezan, tako da ni mogel uiti in ni nikogar ogrožal. Lajanje samo po sebi ni bilo taka okoliščina, ki bi narekovala večjo tožničino pazljivost oziroma bolj aktivno ravnanje. Poleg tega je tožnica lastnico ovčarja opozorila na svojega psa. Argument sodbe, da bi bila toženkina zavarovanka morala svojemu psu nadeti nagobčnik, je postranskega pomena in sam po sebi ni vplival na zaključek o neobstoju deljene odgovornosti.

10. Pritožbeni dvom o pravilnosti ugotovitve, da je tožnica skušala svojega psa pobrati s tal, ko ga je pes toženkinega zavarovanca izpustil, ni utemeljen. Zgolj to, da temelji le na izpovedbi tožnice, še ne pomeni, da dejstvo ni dokazano. Pravilen pa je tudi zaključek sodbe, da opisano instinktivno ravnanje tožnice ne daje podlage za deljeno odgovornost. 11. Pritožbeni očitek o kršitvi pravil o dokaznem bremenu v zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov zdravljenja ni utemeljen. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da popolna uresničitev cepitve na podlago in višino zahtevka v vmesni sodbi v zvezi s predpostavko škode ni mogoča in se zato vprašanje, ali je škoda sploh nastala, lahko prepusti nadaljnjemu odločanju o znesku.(3) Sporna ugotovitev sodbe tako pomeni le, da je škoda zaradi stroškov prevoza na zdravljenje verjetno nastala, o njenem dejanskem obstoju pa bo odločeno s končno sodbo.

12. Utemeljen je pritožbeni očitek, da strah za psa ni pravno priznana škoda, vendar pa to ne pomeni, da zahtevek v zvezi z odškodnino za strah po podlagi ni utemeljen. Tožnica je namreč zatrjevala strah ob škodnem dogodku in strah za izid zdravljenja, ugotovitvam o verjetnem obstoju te škode pa toženka ne nasprotuje.

13. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 164. členu ZPP.

Op. št. (1): Prim. npr. sklep II Ips 297/2013 z dne 21. 5. 2015. Op. št. (2): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 803/2009 z dne 28. 1. 2010, II Ips 507/2008 z dne 13. 10. 2011 in II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012. Op. št. (3): Glej več in podrobneje v sodbi in sklepu VS RS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015.