Jedro

Če je tožena stranka odločbo oprla na zunanjo nekonsistentnost, potem bi morala dati tožniku možnost, da se o informacijah o izvorni državi, ki jih navaja v opombah, seznani in da dobi možnost, da nekonsistentnosti pojasni. Teh informacij pa niti v spisu ni niti v angleškem jeziku, čeprav bi morali ustrezni deli prevoda biti v spisu v slovenskem jeziku. Gre za sestavni del pravice do obrambe kot splošnega pravnega načela v pravu EU.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-110/2015/29 (1312-02) z dne 17. 10. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) na tretjo prošnjo prosilca za mednarodno zaščito odločilo, da se tretja prošnja prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi da je A.A., roj. … 1995, državljan Pakistana, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 22. 7. 2015 (prvič) ter ponovno dne 26. 11. 2015 (drugič) in dne 21. 6. 2016 (tretjič) vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Ob podani drugi prošnji dne 26. 11. 2015 je prosilec v 32. točki prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je Pakistan zapustil dne 17. 7. 2013 in odpotoval legalno z letalom v London, kjer je stanoval dve leti pri bratu. Ko mu je potekel vizum je odšel ilegalno s tovornjakom v Pariz, od koder je nameraval v Nemčijo. Pomotoma je kupil vozovnico do Zagreba. Na slovensko-hrvaški meji so ga prijeli policisti. Sploh ni vedel, da se nahaja v Sloveniji in da se je peljal čez Nemčijo. Mislil je, da se Zagreb nahaja v Avstriji. Oseba, ki mu je priporočila nakup vozovnice mu je rekla, da naj v Zagrebu kupi vozovnico za Nemčijo. V Salzburgu in Gradcu je zamenjal vlak. Šele v Gradcu je vedel, da je v Avstriji. Imel je navodila, da pride v Zagreb in tam kupi vozovnico za Nemčijo. Ni vedel, v kateri državi se nahaja Zagreb. Na zahtevo uradne osebe, da pojasni razhajanja med izjavo in depešo PMP Dobova, iz katere izhaja, da je bil njegov namen turistični obisk Zagreba, je prosilec navedel, da je izjavil, da gre do Zagreba, kjer ni imel namena ostati in kako bi sicer policistom pojasnil namen obiska. Na zahtevo uradne osebe, da pojasni, zakaj je policistom ob prijetju in tudi v Centru za tujce, ko je napisal izjavo, podajal drugačne osebne podatke, je prosilec navedel, da so ga policisti spraševali o njegovem bratu in navedel je njegove podatke. V Centru za tujce je povedal, da ima tri imena, omenil pa je dve. Niso mu povedali, da naj napiše ime, kot je napisano v potnem listu. Napisal je B.B., kar pomeni B. sin.

3. V Centru za tujce je bil nastanjen dne 17. 7. 2015, za mednarodno zaščito pa je pisno prvič zaprosil šele dne 20. 7. 2015. Ker je prišel v petek, so mu tam rekli, da mora na inšpektorja počakati do ponedeljka. Ob prijetju s strani policije je mislil, da ga bodo izpustili in da bo lahko potoval dalje. Potoval je brez potne listine, ker ni imel več veljavnega vizuma. Domneva, da ga je pustil doma v Londonu. Prav tako navedbe iz policijske depeše, da naj bi bil poročen z državljanko Poljske, ne držijo. Z njo je poročen njegov brat. Policisti so z njim govorili angleško in niso dobro razumeli in obvladali jezika. Prav tako ne držijo navedbe iz policijske depeše, da naj bi v Londonu študiral. Brat je tisti, ki študira, sam pa je v Angliji učil branje Korana. Medtem, ko je bival v Londonu, so v Pakistanu oblasti zaprle oz. ugrabile nekaj njegovih kolegov, članov iste stranke. Člani stranke, ki niso bili ugrabljeni, so mu po telefonu povedali, da iščejo tudi njega in naj se ne vrača v Pakistan. Izjava, ki jo je napisal v Centru za tujce, je neresnična. Bil je zelo zmeden, ker ni spal nekaj dni. V izjavi so navedeni dogodki, ki so se zgodili kolegom iz stranke, in ne njemu. Kot član stranke je javno nastopal proti vladi in zaradi tega je leta 2013 policija o njem spraševala, o tem, kaj je in kaj počne. Njegov voditelj C.C. mu je zaradi tega svetoval, da naj zapusti Pakistan. Januarja leta 2014 so oblasti zaprle C.C. in ne ve, kje se nahaja in kaj se je zgodilo z njim. Policija ga sicer ni nikoli osebno kontaktirala ali bila pri njem. C.C. mu je povedal, da o njem policija zbira informacije.

4. Če bi se moral vrniti v Pakistan, bi se z njim najverjetneje zgodilo to, kar tudi z ostalimi člani stranke, ki so bili ugrabljeni. Pakistan je zapustil zaradi morebitne nevarnosti, o kateri mu je povedal njegov vodja. Vse to pa se je potrdilo, potem ko je zapustil Pakistan, saj so člane stranke ugrabili in tako tudi vodjo. Preden je zapustil Pakistan, se je počutil ogroženega. Tam ni več nobenega člana družine. Skupaj z ostalimi člani stranke je javno nastopal po mestih, v Sialkotu, Ravalpindiju, Islamabadu in drugod. Govorili so o vladni politiki in o korupciji. Kritizirali so režim in se zavzemali za šolstvo in proti otroškemu delu. Kritizirali so splošno stanje, ker so bili brez elektrike, vode. Govorili so o pogrešanih osebah in zahtevali, da jim oblasti povedo, kje se nahajajo. Večinoma je stal ob govorcu C.C.. To se je dogajalo leta 2013, ko se je pridružil stranki. Na shodih so bili približno enkrat tedensko.

5. Na vprašanje uradne osebe, če je bil on osebno v Pakistanu na kakršenkoli način mučen oz. psihično ali fizično maltretiran, je prosilec navedel, da nikoli, vendar je imel večkrat občutek, da mu nekdo sledi. Pakistan je zapustil zaradi strahu, ker mu je vodja dal informacijo, da policija o njem zbira podatke in da ga nameravajo ugrabiti. Zadnji kontakt z enim od članov stranke je imel februarja (2015). Od takrat dalje nima več stikov z nikomer, ker se bojijo, da telefonskim klicem prisluškujejo.

6. Iz uradnih evidenc pristojnega organa izhaja, da je prosilec dne 28. 7. 2015, torej šest dni po vložitvi prve prošnje Azilni dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni, od datuma zapustitve vanj ni vrnil. V zvezi s tem je bil dne 3. 8. 2015 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je dne 18. 8. 2015 postal pravnomočen. Prosilec je bil dne 25. 11. 2015 v skladu z Uredbo (ES) št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013 predan iz Nemčije nazaj v Republiko Slovenijo. Azilni dom je po podaji prve prošnje samovoljno zapustil, ker je želel živeti s svojo sestro in družino v Nemčiji. Ni imel namena oditi. Ko pa je k njemu prišla družina, so mu rekli, naj gre z njimi. V Nemčiji je tri mesece živel pri sestri, potem pa je šel v Italijo in bil prijet na meji ob vrnitvi. Takrat je v Nemčiji zaprosil za azil. Kot turist je obiskal Rim in Neapelj. Imel je pakistanski potni list, ki pa ga več ni imel, ko je zapustil Anglijo. Lahko, da je kje pri bratu v Londonu.

7. Na vprašanje uradne osebe, zakaj še vedno potuje brez dokumentov, je prosilec navedel, da na to vprašanje nima odgovora. V Angliji za mednarodno zaščito ni zaprosil, ali si kako drugače uredil bivanje, ker je čakal da se bodo problemi v Pakistanu rešili. Ker pa tam problemi še vedno obstajajo, nazaj več ne more. Imel je vizo za Veliko Britanijo, ki mu je potekla leta 2014. V Angliji je bil trikrat, in sicer v letih 2011, 2012 in 2014. Človek, ki mu je svetoval, da zapusti Pakistan, je po šestih mesecih izginil in ne ve, kje se nahaja. Lahko, da so ga tudi ubili. Že dve leti ne vedo, kje se nahaja in boji se, da se v primeru vrnitve v Pakistan kaj takega lahko pripeti tudi njemu. Pozna primer ženske, katere mož je bil ugrabljen pred osmimi ali desetimi leti in še danes ne vedo, kje je. Kasneje je ustanovila organizacijo za pogrešane osebe in enkrat na demonstracijah jo je policija pretepla in odpeljala vpričo televizijskih kamer. Po tem dogodku so se protesti nehali, vseeno pa so vršili pritisk na vlado, da jih izpustijo. Sam več kot leto dni nima kontakta z nikomer iz Pakistana. Ko je nazadnje klical prijatelja, mu je le-ta rekel naj ga ne kliče več. V Angliji je čakal, da se razmere uredijo. Ker se niso, se ni vrnil. Misli, da se ta problem ne bo nikoli razrešil. V Pakistanu je bil nazadnje leta 2013. V Pakistanu je imela družina trgovino, ki jo je oddajala. Brat je leta 2011 odšel v Anglijo, tudi sestre in stric so poročeni tam. Ena od sester je leta 2014 odšla v Nemčijo, kjer je poročena z nemškim državljanom. Težko bo predložil osebni dokument ali dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, ker nima kontakta z družino v Angliji in ne ve, kje je njegov potni list. 8. Na pooblaščenčevo vprašanje je navedel, da je kot aktivist protestiral proti sistemu, ki je zapiral in ugrabljal ljudi brez razloga. Protestirali so in spraševali oblasti, zakaj ljudi zapira. Ugrabljene osebe je prevažal na različne kraje in nagovarjal ljudi, da se jim pridružijo in se proti ugrabitvam borijo. Z aktivizmom se je začel ukvarjati leta 2012, ko se je vrnil iz Anglije.

9. Dne 7. 12. 2015 je bil izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je dne 17. 12. 2015 postal pravnomočen. Prosilec je po lastnih navedbah pobegnil iz prostorov Centra za tujce. Prosilec je bil dne 2.6.2016 v skladu z Uredbo (ES) št. 604/2013 z dne 26.6.2013 predan iz Švice nazaj v Republiko Slovenijo. Novo (tretjo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je podal dne 21. 6. 2016. V njej je v 32. točki, ki predstavlja izjavo prosilca o razlogih, zaradi katerih je v Republiki Sloveniji sklenil zaprositi za mednarodno zaščito skozi vprašanja uradne osebe navedel, da je iz Pakistana leta 2013 odšel legalno v Anglijo. Dve leti je bival pri bratu v Londonu. Po poteku vize leta 2015 za njeno podaljšanje ni zaprosil, temveč je odšel ilegalno v Francijo. Iz Francije je odšel z vlakom v Nemčijo, kjer je v Kölnu prestopil na vlak za München in preko Avstrije prišel v Slovenijo, kjer ga je prijela policija. Po tem, ko je zaprosil za azil, ga je obiskala družina iz Nemčije in azilni dom je samovoljno zapustil in se vrnil z njo v Nemčijo, kjer je bival tri mesece. Potem je ilegalno odšel v Italijo in ob vrnitvi v Nemčijo so ga na meji prijeli policisti. Takrat je zaprosil za azil, a so ga vrnili v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za azil. Nastanjen je bil v Centru za tujce, od koder je pobegnil in odšel v Italijo in kasneje v Švico, kjer je zaprosil za azil in bil nato vrnjen v Slovenijo.

10. Vize v Veliki Britaniji ni podaljšal, ker je želel k sestri v Nemčijo. Potni list ima v Veliki Britaniji, saj mama ni vedela, da je pobegnil. Šele, ko je prišel v Slovenijo, jo je poklical in ji to sporočil. Osebnih dokumentov ne more predložiti, ker mu jih mama ne bo posredovala, saj ne želi, da se vrne v Pakistan. Če se tukaj ne more šolati, bi se rad vrnil v Pakistan, sicer pa bi ostal. Želel je v Nemčijo, sedaj pa bi rad ostal v Sloveniji. V Centru za tujce so mu rekli, da bo zaprt šest mesecev, če ne zaprosi za azil. Ko je po dveh letih bivanja želel v Veliki Britaniji zaprositi za azil, so mu pristojni organi rekli, da mu ne verjamejo, saj že dve leti biva v Veliki Britaniji in zakaj za azil ni zaprosil prej.

11. Učitelj D.D. je nasprotnik državne oblasti, ker jo je kritiziral. Oblast njegovih kritik ni sprejemala in zato so ga zaprli. Učitelj, imam D.D., je zaprt v mestu Sialkot. Zaprt je brez sojenja. Varnostna služba se je sama odločila o njegovi usodi. Tudi sam je govoril proti državi. Oblast ni v redu. Zapirajo in ubijajo ljudi brez razlogov. Javno je govoril zoper oblast in sedaj ga iščejo. Ko je zapustil Pakistan, zanj še ni bilo takšne nevarnosti. O tem, da so zaprli njegovega učitelja in njegove prijatelje, je izvedel preko interneta in videoposnetkov. Ko kliče prijatelje v Pakistan, mu rečejo naj jih ne kliče, ker bi lahko imeli težave zaradi njega. Ker so mu rekli naj jih ne kliče več, sklepa da ga oblasti iščejo. V Pakistanu ga niso tepli ali kakorkoli fizično ogrožali, vendar so ga vedno nadzorovali. Če je odšel ob desetih zvečer z doma, mu je vedno nekdo sledil. Dokazov o istovetnosti ne more predložiti kot tudi ne ostalih dokazov.

12. Na pooblaščenkina vprašanja je prosilec pojasnil oz. navedel, da želi hoditi v šolo in v kolikor je tu ne more obiskovati, bo tvegal svoje življenje in se vrnil v Pakistan, da lahko nadaljuje šolanje.

13. Na osebnem razgovor, ki je potekal dne 18. 7. 2016, je prisostvovala njegova pooblaščenka E.E., predstavnica PIC-a. Identiteta prosilca ni bila ugotovljena, ker prosilec ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta. Ne ve, kje je njegov potni list. Nazadnje ga je imel pri bratu v Londonu. Osebne izkaznice ni nikoli posedoval. Brata je vprašal, če mu potni list lahko posreduje, ampak mu je odgovoril, da ga ne najde. Dokumentov ne more pridobiti, ker nima nikogar v Pakistanu. Rojen je … 1995 v kraju Sialkot, Pakistan.

14. Ob prijetju s strani slovenske policije na mejnem prehodu Dobova, dne 16. 7. 2015 se je policiji predstavili kot F.F. in da je rojen dne … 1990. 15. Ima nedokončano poklicno šolo; to je končanih 10 razredov. Posredoval je posnetke z youtubea. Posnetke protestov. Pakistan je zapustil preden so bili predloženi posnetki narejeni. V Veliko Britanijo je legalno odšel leta 2013. Tam ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ker je upal, da se bodo razmere v Pakistanu uredile in da se bo lahko tja vrnil. Ker se to po dveh letih ni zgodilo, si je mislil, da če bi sedaj podal prošnjo za azil, bi ga oblasti vprašale, zakaj jo podaja po dveh letih bivanja. Zato se je odločil, da bo odšel v Nemčijo k sestri in tam zaprosil za azil. V Veliki Britaniji je bil trikrat, in sicer v letih 2011, 2012 in 2013 in vedno z razlogom obiska družine. Dveletna viza za Veliko Britanijo mu je bila izdana na podlagi družinskega obiska. Najprej mu je bila izdana viza za šest mesecev. Po vrnitvi v Pakistan je zaprosil za ponovno izdajo vize, ki mu je bila izdana za dve leti. Na vprašanje uradne osebe, kako se je znašel v Dobovi, če je bil namenjen v Nemčijo, je prosilec navedel, da je sedel na napačen vlak, ko je bil v Münchnu in prišel do Dobove. Namenjen je bil v Hamburg. Kondukter ga ni opozoril, da sedi na napačnem vlaku. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je presedel na vlak za München, če je bil namenjeni v Hamburg, kot je navedel v prošnji z dne 21. 6. 2016, kjer je navedel, da je v Kölnu presedel na vlak za München, je prosilec navedel, da se je tako odločil, ker je mislil, da je München bliže Hamburgu.

16. Pri podaji prve prošnje v Republiki Sloveniji dne 22.7.2015 je prosilec navedel, da je v Franciji po pomoti kupil železniško vozovnico do Zagreba in da je šele v Avstriji izvedel, da se nahaja v Avstriji. Pri sebi je imel tudi zemljevid. Na zahtevo uradne osebe je prosilec navedel, da je iz Francije želel v München in od tam v Hamburg. Ker ne govori francosko, so mu dali napačno vozovnico do Zagreba. S seboj je imel zemljevid, ki ga je dobil na vlaku, ki je bil na sedežu. V lastnoročni izjavi, ki jo je napisal v Centru za tujce Postojna, je navedel, da je leta 2014 v Pakistanu demonstriral in bil ugrabljen s strani oblasti. Na zahtevo uradne osebe, da ji pojasni neskladja, saj naj bi takrat namreč že leto dni bival v Veliki Britaniji, je prosilec navedel, da je bil v času pisanja izjave zmeden. Kasneje je v razgovoru povedal, da to ni res. V izjavi ni nič resničnega razen tega, da je bil prijatelj prijet s strani oblasti.

17. Ni ne član ne simpatizer nobene politične stranke. G.G., katere član je od leta 2012, ni politična stranka temveč versko gibanje. Gibanje kritizira delo vlade in njeno koruptivnost. Opozarjajo jo, da naj skrbi za dobrobit ljudi in za šolstvo. Leta 1987 je bil ubit vodja tega verskega gibanja, ki mu je bilo ime H.H. Gre za legalno organizacijo. V Franciji ni imel težav s policijo ali z oblastmi in tudi sam bi rad vedel, zakaj mu je prepovedala vstop na svoje ozemlje. Na vprašanje uradne osebe, ali bi v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, če mu v Centru za tujce Postojna ne bi rekli, da ga lahko zaprejo za šest mesecev, je prosilec navedel, da je prošnjo podal zato, da bo premeščen v azilni dom in da bo potem lahko odšel v Nemčijo.

18. Po prihodu v Nemčijo za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ker je imel namen živeti pri sestri. Če bi takoj podal prošnjo, je mislil, da ga bodo odpeljali v azilni center, sam pa je želel ostati nekaj časa pri sestri in kasneje podati prošnjo za mednarodno zaščito. Po treh mesecih bivanja v Nemčiji je kot turist odšel v Rim in kasneje v Neapelj. Nato se je vrnil nazaj v Nemčijo. Nemške oblasti so ga vrnile v Slovenijo. Nato je iz Slovenije odšel v Italijo in Švico. V Nemčiji se je izkazoval z italijanskimi dokumenti na ime I.I. Potni list je bil ponarejen. Kupil ga je v Italiji. Švica mu je prepovedala dvoletni vstop na svoje ozemlje, ker ga je vrnila v Slovenijo. Nemčija mu je prepovedala vstop na svoje ozemlje za leto dni. Na vprašanje uradne osebe zakaj je po vrnitvi iz Nemčije in ponovni prošnji za mednarodno zaščito, le-to umaknili, je prosilec navedel, da je bil po podaji prošnje v azilnem domu odpeljan v Center za tujce Postojna, kjer pa ni želel biti zaprt. Rekel je, da naj ga raje vrnejo v Pakistan. V jezi je rekel, da naj ga vrnejo v Pakistan. V resnici si tja ni želel vrniti. Ve, da ga v Pakistan ne morejo vrniti, ker nima nobenih dokumentov. Skupaj s še eno osebo sta v Centru za tujce Postojna razbila zid in pobegnila. V Pakistanu je šel je na ulico in govoril v imenu ljudstva. Zahteval je, da naj vlada pomaga revežem. Včasih je izdelal letake in jih delil med ljudmi. Deloval je v skupini petih do desetih ljudi.

19. Konec leta 2012 je postal aktiven. Začel je tako, da je spremljal medije in ugotovil, da sistem v Pakistanu ni pravičen in da mora pomagati ljudem. Starši točno niso vedeli, kakšne so njegove aktivnosti, pač pa so vedeli, da se druži z določenimi ljudmi. Od otroštva se je vključeval v versko skupnost in se jim leta 2012 aktivneje pridružil. Njegov cilj je bil, da pomaga deprivilegiranim, do šolanja, hrane in osnovnih dobrin. Doseči ga je nameraval z govori med ljudmi in izdelavo plakatov. Tudi, če bi opustil svoje aktivnosti, ga imajo državni organi v svojih evidencah in ga ne bi izpustili. Za svoje aktivnosti bi ga oblasti kaznovala in njegovih dejanj ne bi spregledale. Pakistanska obveščevalna služba je zelo razširjena. Našli bi ga povsod v Pakistanu. Kar je počel v Pakistanu, isto počne tudi v Evropi. O razmerah v Pakistanu se pogovarja z ljudmi v Evropi. Sumi pa, da ga obveščevalne službe lahko iščejo, ker ga Pakistanci, ki jih kliče v Pakistan, prosijo, naj jih ne kliče več. Zaradi tega sumi, da ga obveščevalne službe iščejo. V Veliki Britaniji je približno leto in pol bival brez veljavne vize. Točno pa ne ve, kdaj mu je potekla veljavnost potne listine. Pristojni organ je po elektronski pošti dne 13. 7. 2016 s strani prosilčevega pooblaščenca prejel povezave do posnetkov na youtube in dva spletna članka. Pristojni organ je pregledal posnetke na youtube in oba spletna članka, vendar se do njih ni opredeljeval, ker ne vidi povezave med le-temi in prosilcem ter njegovimi dejanji.

20. Ne glede na to, da istovetnost prosilca ni nesporno ugotovljena, pa pristojni organ ne dvomi, da prosilec prihaja iz Pakistana in da je državljan Pakistana.

21. V okviru ocene o neverodostojnosti tožena stranka upošteva tri glavne kriterije. Glede notranje nekonsistentnosti tožena stranka ugotavlja, da je pri podaji prve prošnje dne 22. 7. 2015 navedel, da je potni list izgubil v Parizu oz. je pri bratu v Londonu, pri podaji druge prošnje dne 26. 11. 2015 je navedel, da je potni list pri bratu v Londonu, pri podaji tretje prošnje dne 21. 6. 2016 pa je navedel, da mu mama potne listine ne bo posredovala, ker ne želi, da se vrne v Pakistan, na osebnem razgovoru dne 18. 7. 2016, pa je navedel, da brat potne listine ne najde, oz. da je iz Londona odšel brez dokumentov, saj le-ti sploh niso več veljavni in zato ni mogel potovati brez. Odstopanja so tudi v njegovih izjavah glede članstva v stranki oz. gibanju. Tako je pri podaji prve prošnje dne 22. 7. 2015 na vprašanje glede članstva v politični stranki oz. gibanju, prosilec navedel, da je od leta 2012 podpornik stranke G.G.. Uradnega članstva ni. To je religiozna politična stranka. Stranka ni zastopana v Parlamentu. Prav tako je pri podaji druge prošnje dne 26. 11. 2015 navedel, da je član omenjene verske in politične stranke. Pri podaji tretje prošnje dne 21. 6. 2016 pa je zanikal članstvo v politični stranki oz. gibanju. Na osebnem razgovoru dne 18. 7. 2016 je prosilec navedel, da ni ne član niti simpatizer nobene politične stranke. G.G., katere član je od leta 2012, ni politična stranka temveč versko gibanje.

22. Neskladnosti tožene stranke ugotavlja tudi glede njegovega vodje oz. verskega učitelja. Tako je prosilec pri podaji prve prošnje z dne 22. 7. 2015 in tudi druge dne 26. 11. 2015 navedel, da je vodja stranke C.C. ugrabljen in je neznano kje, ob podaji tretje prošnje z dne 21. 6. 2016 pa je navedel, da je D.D. imam in je zaprt v mestu Sialkot. Te navedbe vzbujajo utemeljen in neizpodbiten dvom v njihovo resničnost, zaradi česar posledično tudi ni bila ugotovljena njegova notranja verodostojnost. 23. V zvezi s kriterijem zunanje (ne)konsistentnosti pristojni organ ugotavlja, da izjave, ki jih je podal prosilec tako ob vložitvah prošenj za mednarodno zaščito dne 22. 7. 2015, 26. 11. 2015 in 21. 6. 2016, kot tudi na osebnem razgovoru dne 18. 7. 2016, v določeni meri odstopajo od preučenih verodostojnih informacij, ki so javno dostopne na internetu. Pristojni organ tako ugotavlja, da se stranka G.G., katere član oz. simpatizer naj bi bil prosilec, zavzema za vzpostavitev fundamentalnih principov islama v pakistanski družbi in zavrača zahodnjaške koncepte ter sekularno demokracijo. G.G. zastopa radikalne sunitske skupine. G.G. je politčna stranka, katere člani so privrženci prerokovih naukov. Za razliko od podobnih islamskih strank nasprotuje vpletenosti vlade v zadevah šeriatskega prava. Ustanovitelj stranke J.J., je bil umorjen leta 1987 in od leta 2014 stranko vodi K.K. Stranka je bila del zavezništva islamskih fundamentalistov L.L., ki je zmagalo z 11,3 odstotka glasov na parlamentarnih volitvah leta 2002. Stranko se povezuje z gibanjem M.M. in prejema finančno podporo vahabistov iz Savdske Arabije.

24. Pristojni organ ugotavlja tudi, da je N.N., ki ga prosilec navaja kot imama oz. vodjo stranke, bil leta 2013 s strani pakistanskih državnih oblasti aretiran zaradi povezav z militantnimi skupinami v Siriji in Iraku. Omenjeni je novačil za boje v Siriji in Iraku na strani ISIS. Pristojni organ v povezavi s tem kriterijem, ugotavlja, da je prosilec tudi zunanje neverodostojen.

25. V zvezi s tretjim kriterijem za oceno (ne)verodostojnosti pa pristojni organ ugotavlja, da je prosilcu mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel niti ni poskušal priskrbeti nobenih dokazil (bodisi posnetkov, fotografij, dokazil v bivanju v Veliki Britaniji ipd.). Iz prošenj za mednarodno zaščito, kot tudi iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru, ki se nahajajo v spisu upravne zadeve, je razvidno, da je prosilec sicer odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države, ni pa predložil nobenih dokazil. Ob tem pristojni organ še dodaja, da je osnovna dolžnost prosilca, da samoiniciativno in čim bolj natančno in podrobno navede dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Nadalje je pristojni organ presojal, ali je prosilec podal utemeljen razlog, zakaj ni predložil nobenih drugih dokazov, in ocenil, da v konkretnem primeru prosilec ni podal utemeljenih navedb, zakaj konkretnih dokazov ni predložil oziroma ni prepričljivo pojasnil, zakaj dokazov ne more pridobiti. Glede na to, da pristojni organ dvomi v razloge, ki jih je prosilec navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, po mnenju pristojnega organa tudi posledično kaže na to, da prosilec ni mogel predložiti konkretnih dokazil. 26. Po mnenju pristojnega organa prosilec ni znal ustrezno pojasnil namena potovanja proti Zagrebu, niti od kod mu zemljevidi, ki jih je policija pri njem našla. Prosilec je prav tako nekonstisten, ko v danem trenutku zatrjuje, da se v Pakistan ne more več vrniti, ker je tam življenjsko ogrožen, oziroma, ker ga išče obveščevalna služba, pri podaji tretje prošnje dne 21. 6. 2016 pa je navedel, da se bo v Pakistan vrnil, če se v Republiki Sloveniji ne bo mogel šolati. Prosilec je v Republiki Sloveniji podal že tri prošnje za mednarodno zaščito. Kmalu po podaji prve prošnje je Azilni dom samovoljno zapustil in domnevno odšel z družino v Nemčijo. Po podaji druge prošnje je bil nastanjen v Center za tujce, od koder je pobegnil. Pred pobegom je podal lastnoročno izjavo o odstopu namere za mednarodno zaščito. Po podaji tretje prošnje, ki je bila vložena dne 21. 6. 2016, pa je bil prosilec 14. 9. 2016 vrnjen s strani italijanskih varnostnih organov, v skupini ostalih prosilcev za mednarodno zaščito. Po lastnih navedbah so si želeli kot turisti ogledati znamenitosti Slovenije, žal pa so v Sežani pozabili izstopiti iz vlaka. Pristojni organ ugotavlja, da pri prosilcu obstajata tako notranja nekonstistentnost, kot tudi zunanja nekonsistentnost. Zaradi navedenega pristojni organ ocenjuje, da prosilcu ni mogoče verjeti, njegove izjave pa so neverodostojne.

27. Prosilec je, kot je bilo že navedeno v tej odločbi, kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel, da ga je strah za življenje, saj ga v Pakistanu zaradi političnega udejstvovanja kot aktivista za pogrešane osebe išče pakistanska obveščevalna služba. Glede prosilčevega razloga, to je strah pred pakistansko obveščevalno službo oz. državnimi organi, pristojni organ ugotavlja, da bi bilo mogoče njegov strah, v kolikor bi bil utemeljen, povezati z enim izmed petih razlogov strahu pred preganjanjem, ki so rasa, vera, narodnost, pripadnost določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju in sicer zaradi določenega političnega prepričanja (5. alineja 1. odstavka 27. člena ZMZ-1), saj naj se prosilec ne bi strinjal z vladno politiko. Sam prosilec v svojih izjavah, tako na prošnjah kot na osebnem razgovoru, ni nikjer izrecno navedel, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi zgoraj naštetih petih razlogov. Prosilec je celo navedel, da težav s policijo ni imel, prav tako je navedel, da dokler je še živel v Pakistanu, ga obveščevalne službe niso iskale.

28. V povezavi z razlogom ki ga prosilec uveljavlja, pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni izkazal subjektivne ogroženosti. Prosilec ni navedel nobenega primera osebne ogroženosti, zatrjeval je zgolj, da je njegovo življenje ogroženo. Vendar pa je po mnenju pristojnega organa potrebno izpostaviti, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je prosilec izrazito neverodostojen, svojih težav ni uspel konkretizirati oz. jih je predstavil zelo skopo in pavšalno, bil izrazito neprepričljiv, zato tako ni mogoče ugotoviti utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki bi se navezovalo na že navedenih pet razlogov za preganjanje v okviru presojanja upravičenosti do statusa begunca.

29. Čeprav se je pristojni organ prepričal, da prosilčeva izpoved ni absolutno neverjetna (tretji kriterij za oceno verodostojnosti), pa vendar opis dejstev, gledano skozi vse dokaze v celoti, ni do takšne mere verjeten, da bi bil pristojni organ v dvomu, ali je prosilec preganjan zaradi določenega političnega prepričanja. Prosilec v svojih izpovedbah ni navajal veliko podrobnosti. Posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče prosilcu pripisati opravičen razlog za premalo podroben opis dogodkov (časovna odmaknjenost dogodka, če je bil prosilec žrtev nasilja, ali priča tragičnim dogodkom ipd.).

30. Razlogov ogroženosti s strani oblastnih struktur prosilec po mnenju pristojnega organa ni dovolj izkazal. V osebnem razgovoru je sicer navedel, da mu predstavniki oblasti neposredno niso nikoli grozili. S policijo ni imel problemov. Po prosilčevih navedbah zakon kritike ne prepoveduje, oblasti pa včasih delujejo v nasprotju z zakonom. Primerov osebne ogroženosti ni navedel. 31. Organ tako ugotavlja, da prosilec v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju.

32. Prosilec v svojih izjavah nikjer ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Po mnenju pristojnega organa ni nikakršne podlage za ugotovitev, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, zato ugotavlja, da prosilec ne izpolnjuje pogoja iz prve alineje 28. člena ZMZ-1. 33. Po mnenju pristojnega organa pri prosilcu ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Pakistana, zato pri prosilcu glede na njegove posebne osebne okoliščine ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo, in sicer v Pakistan, izpostavljen resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ob tem pristojni organ še dodaja, da razlogi sočutja ali humanitarnosti, ki so sicer popolnoma razumni in človeški, ne sodijo na področje mednarodne zaščite in uporabe Direktive 2004/83/ES (sodba EU v zadevi M'Bodj št. C-S42/13 z dne 18. 12. 2014). ZMZ-1 v 24. členu vsebuje seznam storilcev resne škode, zaradi česar mora biti taka škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in to ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti določenega sistema izvorne države (sodba EU v zadevi M'Bodj št. C-542/13 z dne 18. 12. 2014). Kot že navedeno zgoraj prosilec ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

34. V izvorni državi prosilca ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznikov - civilistov, kakršen je prosilec. V kolikor bi tak oborožen spopad v izvorni državi prosilca potekal, bi mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Poleg tega pa je pristojnemu organu tudi v zvezi z njegovim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da splošna varnostna situacija v izvorni državi prosilca ni takšna, da bi sama po sebi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, v smislu 28. člena ZMZ-1. 35. V tožbi tožnik pravi, da je v postopku v dokazne namene po elektronski pošti predložil naslov do posnetkov na kanalu youtube in dva spletna članka. Pristojni organ je posnetke in članka pregledal, vendar se do njih ni opredelil, ker ne vidi povezave med predloženim in prosilcem.

36. Zavrnitev dokaznega predloga na način, kot je naredila tožena stranka v konkretnem primeru, je pomanjkljiva in pomeni kršitev določb postopka. Tožniku ni omogočeno, da bi se seznanil z razlogi, zakaj tožena stranka ocenjuje članke in posnetke za nerelevantne.

37. Razlike v izjavah, na katerih tožena stranka gradi oceno notranje neverodostojnosti tožnika, ne obstajajo oziroma niso takšne, da bi lahko pripeljale do te ocene. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je s potnim listom in vizumom legalno vstopil v Veliko Britanijo, po preteku veljavnosti vizuma pa se je brez potnega lista ilegalno odpravil v Francijo in nato nadaljeval pot. Da je potni list izgubil v Parizu je navedel samo v postopku pred policijo (razvidno iz policijske depeše), v nadaljevanju pa je v postopku pred toženo stranko tudi pojasnil, zakaj je podal takšno izjavo. Tožena stranka zato nepravilno navaja, da je tožnik pri prvi prošnji (22. 7. 2015) navedel, da je potni list izgubil v Parizu.

38. V zvezi s postopkom pred policijo tožnik ponavlja, da je policist slabo razumel angleško, iz depeše tudi ne izhaja, da bi postopek potekal s pomočjo prevajalca, zato so bili podatki o tožnikovem bratu (ime, datum rojstva, podatki o ženi in šolanju) zmotno navedeni kot tožnikovi. Razlik v izjavah ni oziroma jih je tožnik zadostno pojasnil; napak, ki so nastale zaradi težav s sporazumevanjem v angleškem jeziku pri policiji, pa ni mogoče šteti v škodo tožniku.

39. V zvezi s stranko oziroma gibanjem G.G. je tožnik vseskozi poudarjal verski, ne politični vidik tega gibanja ter zatrjeval, da ni uradni član (v tem smislu je tudi zanikal članstvo), temveč zgolj podpornik, simpatizer. Pri tem še opozarja, da je tri prošnje podal v treh različnih jezikih in je možno, da je do različnih izrazov prišlo s prevodom iz različnih jezikov. Zatrjevanih razlik med prošnjami glede tega gibanja ni. Glede njegovega vodje (imam) pa pri prvih dveh prošnjah ni vedel, kje se nahaja (zatrjuje, da je bil ugrabljen), pri zadnji prošnji pa je navedel, da je zaprt v kraju Sialkot. Ta razlika je lahko tudi posledica časa, torej da se je naknadno ugotovilo (oziroma je naknadno to izvedel tožnik), kje se nahaja/kje je zaprt voditelj in ni nujno, da je kateri od teh podatkov neresničen.

40. Kriterij zunanje neverodostojnosti naj bil ugotovljen ob primerjavi izjav tožnika z objektivnimi informacijami o izvorni državi. Izjave tožnika naj bi v določeni meri odstopale od preučenih verodostojnih informacij, ki so javno dostopne na internetu. Tožnik sam teh razlik ne vidi. Informacije iz treh poročil in informacije, ki jih je podal tožnik, se ne izključujejo, zato tudi ni mogoče govoriti o razlikah, zaradi katerih je mogoče tožniku očitati neverodostojnost. Pred izdajo izpodbijane odločbe tožnik z informacijami, ki jih je tožena stranka pridobila o stranki G.G. in njenemu vodji ni bil seznanjen in se do njih ni imel možnosti izjaviti, kar predstavlja kršitev določb postopka (22. člen ZMZ-1).

41. Ne drži, da tožnik ni priskrbel nobenih dokazil. Kot navedeno zgoraj, je posredoval povezavo do dveh člankov in dveh posnetkov na youtube, ki pa jih je tožena stranka brez ustrezne obrazložitve ocenila za nerelevantne. Drži pa, da ni priskrbel dokazil (posnetkov, fotografij) o bivanju v Veliki Britaniji (VB), vendar k temu tudi ni bil pozvan. Izrecno je bil pozvan k predložitvi razpoložljivih dokazov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Ker njegovi razlogi niso povezani z bivanjem v Veliki Britaniji (prošnjo vlaga iz razloga, ker se zaradi političnega aktivizma boji vrnitve v Pakistan), tudi ni vedel, da bi moral takšna dokazila predložiti.

42. Ne drži, da se tožnik niti potrudil ni, da bi predložil potni list, katerega je pustil v Veliki Britaniji pred odhodom iz države. Pridobitev potnega lista je odvisna od njegovega brata oziroma mame (slednja živita skupaj na istem naslovu, kar je razvidno tudi iz vprašanja št. 31 »Družinski člani prosilca, ki živijo izven izvorne države« ). Razlog, da ga ne more predložiti, leži v tem, da ga brat ni našel. 43. V šestem odstavku na strani 13 izpodbijane odločbe organ navaja, da prosilec v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Mučenje in nečloveško ravnanje sta obliki resne škode, ki se presojata v okviru ugotavljanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ne pa statusa begunca. Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo in sploh ni presojala, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca. Poleg tega je vso "presojo" opravila zgolj z vidika že storjenih/izvršenih dejanj, kar pa ni v skladu z Ženevsko konvencijo, po kateri za priznanje statusa zadošča utemeljen strah pred preganjanjem, torej pred bodočim ravnanjem. Tožnik preteklih težav s policijo ne zatrjuje, zatrjuje pa, da ga je strah vrnitve v Pakistan zaradi preteklega političnega aktivizma, saj so njegovega učitelja in kolege zaprli in to brez sojenja, nekateri so celo umrli zaradi mučenja, in se boji, da bi se to zgodilo tudi njemu. Za svoje navedbe je predlagal tudi vpogled v članka in posnetke, ta dokazni predlog pa je tožena stranka zavrnila brez ustrezne obrazložitve. Tožena stranka kot celoto obravnava vse tri prošnje in izjavo ob osebnem razgovoru zgolj v primerih, kjer je to tožniku v škodo, v primeru presoje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite pa se osredotoči samo na izjavo na osebnem razgovoru, kjer je tožnik navedel, da ga zaradi odsotnosti dokumentov ni mogoče vrniti v Pakistan. Tožnik naj ne bi nikoli navajal, da mu grozita smrtna kazen ali usmrtitev, prav tako naj ne bi obstajale posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od ostalih prebivalcev Pakistana, zato ni mogoče ugotoviti, da bi bil v izvorni državi izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. 44. Tožnik je zatrjeval, da se boji vrnitve v Pakistan zaradi političnega aktivizma v preteklosti. Nekatere njegove kolege kot tudi učitelja so zaprli brez sojenja, dva naj bi od mučenja umrla, ko pokliče prijatelje pa mu odsvetujejo klice, saj bi lahko tudi njega preverjali in mu sledili. Zaradi nasprotovanja vladi lahko osebo za več let zaprejo, kljub temu, da je uradno kritika dovoljena. Tožnik je torej zatrjeval obstoj razlogov iz 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, tožena stranka pa pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite sploh ni preverjala z vidika razlogov, ki jih tožnik zatrjuje.

45. Na podlagi vsega navedenega tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. V ponovljenem postopku pa naj tožena stranka upošteva tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-434/l4-15 z dne 8. 1. 2015, iz katere izhaja, da morajo organi odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, s pomočjo metod razlage nedoločne pravne pojme napolniti z vsebino in nato ugotoviti, ali v konkretni zadevi obstajajo okoliščine, ki bi jih lahko kot takšne opredelili. Zgolj posplošeno citiranje zakonskih določb ne zadošča. 46. Tožba je utemeljena.

47. Sodišče bo zakonitost izpodbijanega akt presodilo po vrsti, kot si sledijo argumenti tožene stranke v povezavi s ključnimi ugovori v tožbi.

48. Kar zadeva oceno notranje (ne)konsistentnosti glede statusa begunca, se tožena stranka opira na tri elemente in sicer na izjave tožnika glede potnega lista, članstva v stranki oziroma gibanju ter okoliščin glede verskega učitelja.

49. Tožena stranka ima prav, da je bil tožnik dokaj nezanesljiv pri podajanju informacij o tem, kje ima potni list in zakaj ga ne more pridobiti. Vendar pa gre po drugi strani za ne zelo bistveno okoliščino, ki pa sicer kaže na nesodelovanje tožnika v postopku, pri čemer med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Pakistana in je zapustil Pakistan. V zvezi s tožnikovimi potovanji z in brez potnega lista, odkar je zapustil Pakistan, je za oceno notranje nekonsistentnosti bolj pomembno, da tožnik v času, ko je legalno prišel v Anglijo in tam bival dve leti, ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je tožena stranka v odločbi povzela pomembno izjavo tožnika, da je Pakistan zapustil, ker mu je tako svetoval verski učitelj, da naj zapusti Pakistan; povedal pa je tudi, da ko je bival v Londonu, so oblasti zaprle in ugrabile nekaj njegovih kolegov. Če ne prej, pa vsaj po izteku vize bi tožnik lahko zato zaprosil za azil že v Angliji, ali pa v kateri drugi državi EU, skozi katere je potem potoval ilegalno (v Italiji, Nemčiji, Franciji), če ga je bilo strah vrnitve v Pakistan. Trditev, da je upal, da se bodo stvari pomirile, kaže na nizko stopnjo subjektivnega strahu. To pomeni, da gre za določeno nekonsistentnost med njegovimi ravnanji in zatrjevanim strahom pred preganjanjem.

50. Kar zadeva ugotovljene nekonsistentnosti o tem, ali je bil član ali simpatizer in ali gre za politično stranko ali za pretežno versko gibanje, so nekonsistentnosti v izjavah tožnika lahko stvar interpretacijskih oziroma razlik, do katerih pride med prevajanjem razgovora. To, kar je bolj bistveno za nadaljnjo oceno o (ne)verodostojnosti, je to, da iz tožnikovega opisa izhaja, da morebiti ni bil visoko profiliran član omenjene skupine ali gibanja, četudi je kdaj stal poleg verskega učitelja na shodih in ga je kdaj prevažal, kot je sam dejal. Tudi ugotovljena nekonsistentnost o tem, da je najprej dejal, da so vodjo odpeljali neznano kam, ob vložitvi tretje prošnje pa, da je voditelj zaprt v mestu Sialkot, je z zadostno stopnjo verjetnosti pojasnil v tožbi, da je s potekom časa izvedel, kje je učitelj zaprt. Po drugi strani pa bi tožena stranka lahko dala več teže dejstvu, da je tožnik ob prvi prošnji podal pisno izjavo, in sicer le na kratko, ampak dokaj natančno, o tem, kako naj bi v letu 2014 enkrat vdrli v njihovo hišo predstavniki vlade, kar pa je kasneje zanikal zelo neprepričljivo, da je bil takrat zelo zmeden. Tudi ta notranja nekonsistentnost lahko zaznavno vpliva na celotno oceno (ne)verodostojnosti.

51. Temu nato v izpodbijanem aktu sledi ocena zunanje nekonsistentnosti v povezavi z ugotavljanjem pogojev za status begunca. V zvezi s tem sodišče vidi prvi razlog, zaradi katerega je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki, da opravi novo oceno o (ne)verodostojnosti. V zadevi ni tolikšnem problem (izpodbijane odločbe), da tožena stranka ne upošteva, da je glede versko-političnega značaja gibanja oziroma stranke G.G. možno, da se lahko interpretaciji o naravi in ciljih tega gibanja/stranke med tožnikom in mediji, ki o njej poročajo, razlikujeta. Pomembno procesno napako je tožena stranka storila zato, ker če je odločbo oprla na omenjeno zunanjo nekonsistentnost, potem bi morala dati tožniku možnost, da se o informacijah o izvorni državi, ki jih tožena stranka navaja v opombah 1., 2. in 3., seznani in da dobi možnost, da nekonsistentnosti pojasni. Teh informacij pa niti v spisu ni niti v angleškem jeziku, čeprav bi morali ustrezni deli prevoda biti v spisu v slovenskem jeziku. Natančnejša seznanitev tožnika s temi informacijami bi bila potrebna tudi z vidika razčiščevanja morebitne uporabe t.i. izključitvene klavzule (31. člen ZMZ-1). Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-292/09-9 z dne 20. 10. 2011 (odst. 14-18), odločilo, da je zakon v neskladju z 18. členom Ustave, če informacij o stanju v izvorni državi, ki bi lahko vplivale na oceno pristojnega organa, organ ne upošteva, ker meni, da ni podana splošna verodostojnost tožnika oziroma njegovih navedb in ravnanj. Tožena stranka je sicer informacije o izvorni državi v konkretnem primeru upoštevala, vendar pa ni upoštevala standarda iz iste odločbe Ustavnega sodišča (odst. 16), da „mora biti ocena o verodostojnosti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite“, kar je treba upoštevati v povezavi z določili 15(3) in 16 Procesne direktive II. Po teh dveh določilih morajo države omogočiti prosilcem, da razloge za svojo prošnjo „celovito“ predstavijo, tako da lahko predstavijo elemente, potrebne za „čim popolnejšo“ utemeljitev prošnje, to pa „vključuje možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca.“(1) Gre za sestavni del pravice do obrambe kot splošnega pravnega načela v pravu EU, ki jo je treba spoštovati tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno.(2) Nadalje, po določilu 23(1) Procesne direktive II države članice tudi zagotovijo, da ima pravni ali drugi svetovalec, ki pomaga prosilcu ali ga zastopa, dostop do „informacij“ iz prosilčevega spisa, na katerih temelji ali bo temeljila odločba. Pri tem je treba ločiti med „informacijami“ in „argumenti,“ na katerih bo temeljila upravna odločba. Upravnemu organu namreč ni treba pred izdajo odločbe „sporočiti argumentov, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje,“(3) kar je t.i. druga faza v upravnem postopku,(4) saj se pojem „sodelovanje“ iz člena 4(1) Kvalifikacijske direktive II nanaša na ugotavljanje dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze v utemeljitev prošnje, ki pa je t.i. prva faza upravnega postopka po terminologiji iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.M.(5) Odraz teh mednarodnih in ustavno-pravnih standardov je določilo drugega stavka 22. člena ZMZ-1, ki pravi, da se z informacijami iz 8. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 „prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij.“(6) V konkretnem primeru je tožena stranka uporabila informacije o stranki G.G., s katero naj bi bil tožnik povezan, in glede katere je tožena stranka ugotovila razlike v stališčih tožnika in v informacijah o tej stranki na svetovnem spletu, kar pomeni, da gre za informacije iz 8. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ-1. 52. Ker tožena stranka zgoraj opisanih standardov in pravil ni upoštevala, informacije o stanju v izvorni državi pa je uporabila v okviru ocene o zunanji nekonsistentnosti tožnikovih izjav oziroma ravnanj, je kršila določila 2. odstavka 22. člena, 3. alinejo 2. odstavka 46. člena in 1. odstavek 37. člena ZMZ-1 v povezavi s citiranimi določbami Procesne direktive II, sodno prakso Sodišča EU in Ustavnega sodišča in je to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve v povezavi z drugo procesno napako, ki jo sodišče obravnava v nadaljevanju te sodbe.

53. V okviru tretjega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da se tožnik na splošno ni zadovoljivo potrudil, da bi utemeljil svojo prošnjo oziroma je v okviru tega kriterija bolj pomembno, da so bile njegove izpovedbe dokaj nenatančne in v ključnih elementih zelo splošne. To je eden od dejavnikov, ki je pomemben pri oceni tretjega kriterija - to je verjetnost, da so se dogodki v zvezi s preganjanjem odvijali tako, kot je opisal tožnik.(7) V okviru tega dela odločbe tožena stranka tožniku očita, da ni predložil nobenih dokazov, bodisi posnetkov, fotografij dokazil o bivanju v Angliji. Ti dokazi za obravnavano zadevo niso bistveni, ampak je pomembno, da je tožnik pred izdajo odločbe predložil dopis, ki ga je tožena stranka prejela dne 13. 7. 2016. V tem dopisu pravi, da prilaga „dokaze“ in sicer je navedel 5 internetnih naslovov in za vsak naslov je navedel, katere informacije zapis oziroma informacije o stanju v izvorni državi vsebuje, tako da bi bilo možno te informacije povezati s tožnikovimi izjavami. Informacije se nanašajo na proteste, ki jih je izvajala stranka oziroma gibanje, ki naj bi ji pripadal tožnik, ter žrtve nekaterih, ki so v protestih sodelovali. Nekatere proteste naj bi organizirali prijatelji prosilca, informacije se nanašajo tudi na govor ob tem, ko je bil verski učitelj ugrabljen ter na opis verskega učitelja. Tožnik pa je trdil, da je na protestih stal zraven tega učitelja, da ga je včasih tudi prevažal in da je na protestih sodeloval enkrat na teden. Iz tega, kot že rečeno, morebiti izhaja, da ni imel zaznavnega profila oziroma da ni bil pomemben akter v tem gibanju, kar ima lahko vpliv na oceno objektivnega vidika strahu pred preganjanjem, vendar pa je to okoliščina, ki bi jo tožena stranka morala raziskati in izjave tožnika preveriti tudi prek omenjenih informacij o stanju v izvorni državi. Tožena stranka pa je te dokaze pavšalno zavrnila, čeprav jih je vpogledala, a dokazov ni izvajala, ampak je arbitrarno odločila, da ne vidi povezave med priloženimi informacijami ter dejanji prosilca. Te odločitve sodišče zato ne more po vsebini preizkusiti z vidika zakonitosti, razen v tem smislu, da gre za arbitrarno zavrnitev dokaznih predlogov, ki bi lahko bili pomembni za odločitev. Zato je bila tudi s tem kršena procesna pravica tožnika v zvezi z 1. odstavkom 37. člena, 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1 in to je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

54. V zvezi z odločitvijo o subsidiarni zaščiti pa tožeča stranka uveljavlja, da tožena stranka ni upoštevala versko-političnega aktivizma tožnika. To pa je argument, ki se navezuje na odločitev o statusu begunca in ne na zavrnitev subsidiarne zaščite. Vendar, ker tožena stranka v izreku ni odločila ločeno za status begunca in ločeno za subsidiarno zaščito, je treba zaradi omenjenih dveh procesnih kršitev v zvezi s statusom begunca, kar je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tožbi ugoditi v celoti in izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : Temu določilu ustreza prvi stavek 1. odstavka 37. člena ZMZ-1. opomba (2) : C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 86. Ta standard je treba povezati z določilom 3. alineje 2. odstavka 46. člena ZMZ-1. opomba (3) : Ibid. odst. 95, prva alineja.

opomba (4) : Ibid. odst. 89 opomba (5) : Ibid. odst. 64-68. opomba (6) : Informacije iz 8. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ-1 so specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države.

opomba (7) : Več o shemi kriterijev in dejavnikov za oceno (ne)verodostojnosti v postopkih mednarodne zaščite glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi: I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, na katero se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijanem aktu, v povezavi s sodno določbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012 (odst. 21).