Jedro

Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pravica do izvedbe dokaza ni neomejena. Če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, jih sodišče ne bo izvedlo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovancu S. d. o. o. je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 16.558,00 EUR ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso. Z isto sodbo je zoper obsojenko zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovne listine po prvem odstavku 240. člena KZ in odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice, v kolikor se bodo lahko delili, bremenijo proračun. Pritožbeno sodišče je pritožbi zagovornice obsojenke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da potrebni izdatki in nagrada zagovornice po uradni dolžnosti bremenijo proračun, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovorniki obsojenke v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Med drugim navajajo, da dejanje za katerega je obsojena, nima vseh znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj glede na vsebino pogodbe sklenjene z oškodovancem ni bila dolžna pobirati nočnin in zaračunavati stroškov koriščenja sob za stalne goste, zato v tem delu ni mogla nikogar preslepiti, preslepitev pa je element kaznivega dejanja za katerega je obsojena. Sodišče ni odločilo o predlaganem dokazu – vpogledu v dokumentacijo oškodovanca ter ni opravilo poizvedb na Centru za socialno delo Jesenice, čeprav je bil dokazni predlog konkretiziran. O premoženjskopravnem zahtevku, ki ni bil določno postavljen, se ni mogla izjaviti.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izhajajo vsi elementi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena, v obrazložitvi sodbe pa so navedeni razlogi, zakaj sodišče šteje za dokazano, da je obsojenka ravnala z direktnim naklepom in ni odvajala nočnin in zaračunavala najemnin, tako za stalne kot za prehodne goste. Razlogi sodbe niso v nasprotju s podatki v spisu, nestrinjanje z njimi pa vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku se je sodišče oprlo na ugotovitve izvedenke glede višine nastale premoženjske škode. Tudi ni mogoče pritrditi, da je obsojenka podala konkretiziran dokazni predlog, na katerega sodišče ni odgovorilo.

4. V izjavi podani na odgovor vrhovne državne tožilke zagovorniki izražajo nestrinjanje s stališči glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona ter odločitve o premoženjskopravnem zahtevku.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Ugovor, da dejanje za katerega je bila obsojena nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ, ker se preslepitev drugega, da bodo obveznosti izpolnjene, lahko nanaša samo na izpolnitev pogodbenih obveznosti in ne na izvajanje drugih poslov pravne osebe, je obramba uveljavljala že v pritožbenem postopku, ko je v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja navajala, da je bila obsojenka dolžna odvajati vplačila zgolj od prehodnih, ne pa tudi od stalnih gostov. Med razlogi, s katerimi je zavrnilo ta pritožbeni razlog, je pritožbeno sodišče navedlo (str. 3 sodbe), da je bil dogovor o poslovnem sodelovanju z dne 20. 7. 1998 na katerega se obsojenka sklicuje in z njim utemeljuje svoje stališče, da je bila dolžna odvajati le vplačila od prehodnih gostov, po pravni plati sicer skromen, vendar pa iz njega nedvoumno izhaja, da družba M. potrebuje usluge družbe V., katere zastopnica je bila obsojenka poleg drugega tudi za usluge plačevanja prehodnih gostov in ne izključno zaradi njih, ter da nima nobenih pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila obsojenka prav po citiranem dogovoru dolžna pobirati denar tako od stalnih kot tudi prehodnih gostov, pobrani denar pa odvajati na blagajno podjetja M. Zato opis kaznivega dejanja v izreku sodbe oziroma preslepitev kot eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ utemeljeno zajema obračunavanje nočnin ter odvajanje pobranega denarja tako od stalnih kot od predhodnih gostov, ter je ugovor o kršitvi kazenskega zakona iz razloga 1. točke 372. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen.

8. Obramba nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, ker naj bi izrek prvostopenjske sodbe nasprotoval njenim razlogom oziroma podatkom v spisu. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izhajajo kot je bilo omenjeno že pod prejšnjo točko obrazložitve vsi elementi kaznivega dejanja za katerega je bila obsojenka obsojena. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, ki ji višje sodišče pritrjuje, pa so navedeni razlogi sodišča, zakaj šteje za dokazano, da je obsojenka ravnala z direktnim naklepom in ni odvajala nočnin ter zaračunavala najemnin, tako za prehodne kot za stalne goste. Zaključek sodišča o tem katera vplačila na račun prenočišč od stalnih gostov je obsojenka prejemala in odvajala temelji na izvedenih dokazih – zagovoru obsojenke, izpovedbi priče E. A. ter ugotovljenem dejanskem stanju. Razlogi prvostopenjske sodbe torej niso v nasprotju z izrekom sodbe niti s podatki v spisu, nestrinjanje z njimi pa vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (18. člen ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Glede na navedeno sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste dokaze, ki so pravno relevantni. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca potrebno izvesti, razen če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pravice do izvedbe dokaza ni neomejena. Če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov jih sodišče ne bo izvedlo. Tako sodišče ne bo dolžno izvajati dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po presoji sodišča ni pravno relevantno, ki je že dokazano, ali ko gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva itd. Seveda pa mora obdolženec natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza dokaže, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva. V konkretnem primeru ni mogoče pritrditi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da je obsojenka podala konkretiziran dokazni predlog, na katerega ji sodišče ni odgovorilo. Iz pripomb na dopolnjeno mnenje sodne izvedenke M. K. izhaja nestrinjanje z ugotovitvami izvedenke, ni pa navedb obsojenke mogoče šteti kot konkretizirani dokazni predlog. Na glavni obravnavi je izvedenka odgovorila na pripombe v zvezi z izvedeniškim mnenjem, drugi dokazni predlogi pa sploh niso bili podani. Zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je pravnemu nasledniku oškodovanca S. d. o. o., na podlagi 105. člena ZKP priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 16.558,00 EUR, kar predstavlja znesek premoženjske škode, ki je zaradi obravnavanega kaznivega dejanja oškodovancu nastala. Očitek, da premoženjskopravni zahtevek v višini, ki jo bo ugotovila izvedenka finančne stroke, ni določno postavljen, v primerih kot je obravnavani, ko se višina premoženjskopravnega zahtevka pokriva z višino premoženjske škode, ki je nastala oškodovancu ter hkrati predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja, ni utemeljen. Obsojenka se je z ugotovitvami ter mnenjem izvedenke finančne stroke, ki zajema tudi podatke o višini premoženjske škode, seznanila, na mnenje je podala tudi pripombe, na katere je izvedenka na glavni obravnavi odgovorila. Glede na navedeno se je torej obsojenka z relevantnimi dejstvi in okoliščinami na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje o premoženjskopravnem zahtevku seznanila. Zato po stališču Vrhovnega sodišča obramba neutemeljeno uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 104. člena ZKP, ki sodišču pred katerim teče postopek nalaga, da obdolženca zasliši o dejstvih in okoliščinah navedenih v predlogu, s katerimi je oškodovanec uveljavljal premoženjskopravni zahtevek. Očitek obrambe, da je z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP) zato ni utemeljen.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev iz prvega in drugega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.