Jedro

Presoja, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje, je predmet tako imenovanega vsebinskega ali materialnega preizkusa, ki ga v fazi obtožnega postopka (XIX. poglavje ZKP) lahko opravi le zunajobravnavni senat, ko odloča o ugovoru ali o zahtevi predsednika senata po 284. členu ZKP.

V opisu dejanja poslovne goljufije navedeno kasnejše ravnanje obdolženca sicer lahko kaže na obstoj njegovega že prvotnega preslepitvenega namena pri izvajanju pogodbe, vendar le, v kolikor je v opisu tudi ta konkretiziran; ne more pa obdolženčevo kasnejše ravnanje nadomestiti izostalega opisa njegovega preslepitvenega namena pri izvajanju pogodbe.

Izrek

Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca C. C. s.p. se zavrne kot neutemeljena.

Oškodovanec kot tožilec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da se ugovorom obdolžencev ugodi in se (iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) obtožba zoper obdolžene A. A., B. B. in pravno osebo K. d.o.o., ki jim očita storitev kaznivih dejanj A. A. poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, B. B. pomoči h kaznivemu dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, pravni osebi K. d.o.o. pa poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 in 3. točko prvega odstavka 4. člena in 9. točko prvega odstavka 25. člena ZOPOKD, ne dopusti ter se kazenski postopek zoper obdolžence ustavi. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov.

2. Zoper sklep so pooblaščenci oškodovanca kot tožilca vložili pravočasno pritožbo v kateri uveljavljajo pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 370. člena ZKP ter predlagali, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovora zoper obtožnico zavrne kot neutemeljena; podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje sprejema presojo sodišča prve stopnje, da iz dejanja, kot je opisano v izreku sklepa ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. 5. Pritožbeno zatrjevanje pooblaščencev, da bi moral že predsednik senata, vsekakor pa zunajobravnavni senat, v kolikor je ob odločanju o ugovorih obdolžencev ocenil, da ni sestavljena po predpisih (269. člen ZKP), obtožnico vrniti oškodovancu kot tožilcu v popravo, je pravno zmotno. Določbi drugega odstavka 270. člena ZKP in drugega odstavka 276. člena ZKP, ki ju izpostavljajo pritožniki, določata tako imenovani formalni preizkus obtožnice, pri katerem predsednik senata ali zunajobravnavni senat ugotavljata samo, ali je obtožnica sestavljena v skladu z zakonom, torej ali ima predpisano obličnost in vse sestavine določene v prvem odstavku 269. člena ZKP. V kolikor obtožnica ni sestavljena po predpisih, jo vrneta upravičenemu tožilcu z zahtevo, da napake in pomanjkljivosti v roku tri dni odpravi. Pri formalnem preizkusu se torej ne presoja pravilnost oziroma utemeljenost obtožnice. Presoja, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje, pa je predmet tako imenovanega vsebinskega ali materialnega preizkusa, ki ga v tej fazi postopka lahko opravi le zunajobravnavni senat, ko odloča o ugovoru ali o zahtevi predsednika senata po 284. členu ZKP. V kolikor ugotovi, da v konkretnem opisu dejanja v obtožnici niso navedeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, obtožnice upravičenemu tožilcu ne pošilja v popravo, temveč odloči, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek zoper obdolženca ustavi (prvi odstavek 277. člena ZKP).

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene. Pritožniki neutemeljeno zatrjujejo, da je očitek preslepitve drugega v opisu dejanja konkretiziran z okoliščinami, da je obdolženi A. A., pri izvajanju pogodbe, vsaj od maja 2013 do 24. 7. 2013, kot direktor družbe K. d.o.o. oškodovancu kot tožilcu C. C. s.p., s katerim je bila družba K. d.o.o. v pogodbenem oziroma poslovnem odnosu, lažno zatrjeval, da mu bo družba poravnala vse obveznosti za opravljena dela v stanovanju v P. (za katera je oškodovanec kot tožilec obdolžencu izdal račune) in del neporavnanega dolga, s čimer je oškodovanca kot tožilca preslepil ter da je obdolženec en mesec zatem (28. 8. 2013) na svojega sina soobdolženega B. B. prepisal premoženje družbe K. d.o.o., s čimer je oškodovancu kot tožilcu preprečil poplačilo dolga v izvršbi. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da neizpolnitev pogodbenih obveznosti še ne potrjuje preslepitvenega namena storilca in posledično storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije, četudi gre za namerno kršitev pogodbe, temveč mora biti iz opisa dejanja razvidno, z navajanjem katerih okoliščin je storilec oškodovancu prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene, oziroma katere okoliščine zaradi katerih obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, je storilec oškodovancu prikril. V opisu dejanja navedeno kasnejše ravnanje obdolženca (prepis družbinega premoženja na sina zaradi preprečitve izvršbe) sicer lahko kaže na obstoj njegovega že prvotnega preslepitvenega namena, torej že pri izvajanju pogodbe, vendar le, v kolikor je v opisu tudi ta konkretiziran; ne more pa storilčevo kasnejše ravnanje nadomestiti izostalega opisa obdolženčevega preslepitvenega namena pri izvajanju pogodbe. Dejstveni opis v tem kazenskem postopku obravnavanega ravnanja obdolženega A. A. tudi po oceni pritožbenega sodišča ne vsebuje konkretnih okoliščin, ki bi opredeljevale njegovo preslepitev oškodovanca kot tožilca pri izvajanju pogodbe; posplošena besedna zveza "lažno zatrjevanje" pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve, opredelitve ne zadošča, temveč mora biti le - ta opisan s konkretnimi dejanskimi okoliščinami.

7. Pritožniki se v potrditev svojih pritožbenih navedb neutemeljeno sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005. Iz obrazložitve te odločbe je namreč razvidno, da je bil predmet presoje preslepitveni namen obsojenca pri sklenitvi pogodbe, takšno dejansko stanje pa ne ustreza dejanskemu stanju, ki izhaja iz opisa dejanja v predmetni kazenski zadevi, ko oškodovanec kot tožilec obdolženemu A. A. očita preslepitev pri izvajanju posla.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Ker pooblaščenci s pritožbo niso uspeli, je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso v znesku 100 EUR (tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah - ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka.