Jedro

Prezaposlitev nekaj delavcev iz ukinjenega sektorja v novo organizirano službo pri delodajalcu ne more predstavljati dejanskega ali pravnega prenosa dela podjetja na drugega delodajalca v smislu 73. člena ZDR, saj gre v tem primeru predvsem za izvajanje notranje racionalizacije dela v cilju zmanjšanja stroškov poslovanja delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati za mesec marec 2004 neto plačo v višni 265.624,38 SIT, od 1.4.2004 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa izplačati vsakokratno mesečno plačo v neto višini 339.409,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila ter ob bruto zneskov plače odvesti predpisane davke in prispevke, kot zavrnilo predlog, če tožena stranka ne bi izvršila navedenih plačilnih obveznosti, da ji sodišče izreče denarno kazen v višini 3.000.000,00 SIT. Ugotovilo je, da v zadevi verjetnost tožničinih terjatev še ni izkazana, kot tudi niso izkazani nadaljnji pogoji za izdajo začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju. Tožnica se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da bi moralo sodišče presojati pogoje za izdajo začasne odredbe po 19. čl. ZDSS tako, kot je predlagala. Zdi se ji nerazumno, da lahko sodišče po eni strani zavaruje pravice stranke po uradni dolžnosti brez njenega predloga, pri čemer stranka na drugi strani nima pravice predlagati zavarovanje iz teh razlogov. Sodišče bi moralo presojati predlog za začasno odredbo po določbi 19. čl. ZDSS ter v nadaljevanju podrejeno po določbi 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju. V zadevi je tožena stranka priznala, da je del dejavnosti špedicije prenesla na drugo družbo skupaj z večino delavcev. Navedeni posel je bil očitno posledica dogovora obeh delodajalcev. Zato niso bili podani razlogi za odpoved pogodbe, temveč dejansko za njen prehod k novemu delodajalcu v skladu z določbo 73. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka bi morala predložiti pogodbo o prenosu dejavnosti na drugo družbo oz. bi sodišče takšen dokaz moralo pridobiti od tožene stranke. Nadalje je v zvezi z dokazovanjem družinskih in premoženjskih razmer predlagala vpogled v obračunske liste zadnje mesečne plače, kot svoje zaslišanje, na podlagi katerega bi sodišče ugotovilo, da ji bo z odpovedjo pogodbe nastala težko nadomestljiva škoda. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu v celoti ugodi oz. podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep glede odločilnih dejstev pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatev, s katerimi se dolžniku prepove določeno ravnanje, da se obstoječe stanje ne spremeni na škodo upnika. Namen začasnih odredb je predvsem v zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi onemogočile ali znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. Odločilno je, da se z začasnimi odredbami rešuje sporno razmerje le delno ali začasno. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje denarne terjatve, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati za verjetno, da terjatev zoper dolžnika obstoji ali da mu bo še nastala ter nadalje verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02). V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, pa mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. Sodišče prve stopnje je v sporu med strankama zaradi ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter plačila odpravnine in odškodnine pravilno presojalo pogoje za začasno odredbo v skladu z določbami ZIZ in ne po določbi 19. čl. ZDSS, na katero se je tožnica sklicevala v predlogu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja določba 1. odst. 19. čl. ZDSS zgolj podlago, po kateri lahko sodišče v delovnem sporu med postopkom izda začasne odredbe po uradni dolžnosti v primeru ugotovitve samovoljnega ravnanja ali odvrnitve nenadomestljive škode. V sporni zadevi ne gre za presojo pogojev iz navedene določbe ZDSS, saj se takšen postopek ni začel s strani sodišča, to je po uradni dolžnosti, temveč dejansko na pisen predlog tožnice, ki je predlagala zavarovanje vtoževanih terjatev, ki jih je zahtevala v tožbi. Zato je tudi po zaključku pritožbenega sodišča potrebno pogoje za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja tožničinih navedenih terjatev presojati zgolj po določbah ZIZ in ne ZDSS. Iz predloženih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 17.7.2003 tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi organizacijskih in sistemskih sprememb v družbi. Sektor špedicije, ki ga je vodila tožnica, je bil ukinjen. V tej zvezi se je del dejavnosti iz tega sektorja prenesel na zunanjo družbo, ostali del pa v novo organizirano službo za carinsko posredovanje pri toženi stranki. Iz zatrjevanih podatkov v tožbi in odgovoru na tožbo sicer izhaja, da je z delnim prenosom dejavnosti novi delodajalec V. zaposlil tudi nekaj delavcev tožene stranke. Vendar zgolj pavšalno zatrjevanje takšnih dejstev, brez predložitve potrebnih pisnih dokazil, v tej fazi postopka še ne more izkazovati, da je šlo v zadevi za izvedbo tako dejanskega kot pravnega prenosa dela podjetja na drugega delodajalca v smislu določbe 73. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Poleg tega tudi prezaposlitev nekaj delavcev iz ukinjenega sektorja v novo organizirano službo pri toženi stranki še ne more predstavljati prenosa dejavnosti v skladu z že navedeno določbo ZDR, saj gre pri tem predvsem za izvajanje notranje racionalizacije dela v cilju zmanjšanja stroškov poslovanja tožene stranke. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu o neizkazanosti verjetnosti terjatev v celoti materialnopravno pravilna. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da ji bo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in izgubo rednih dohodkov nastala težko nadomestljiva škoda. V dokazne namene je predložila izplačilne liste o plači iz zadnjih mesecev dela pri toženi stranki, iz katerih je razvidna tako višina plače kot obveznosti iz naslova kredita. Sodišče prve stopnje je preizkušalo obstoj zatrjevane nenadomestljive škode, ki predstavlja alternativno določen pogoj za izdajo začasne odredbe iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. Glede tega je sicer zmotno zaključilo, da tožnica o svojem premoženjskem stanju ni ponudila nobenih dokazil. Dejansko je predložila izplačilne liste, ki izkazujejo podatke o plači in kreditnih odtegljajih v času dela pri toženi stranki. Vendar predloženi podatki za obstoj navedenega pogoja ne zadostujejo. Odločilno je, da gre pri tožnici za presojo obdobja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem pa bo kot brezposelna lahko prejemala določena denarna sredstva s strani Zavoda za zaposlovanje, ob tem da ima v svojstvu matere samohranilka možnost pridobiti sredstva tudi na drugih podlagah. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se jo moralo v postopku o teh dejstvih zaslišati, saj postopkovne določbe ZDSS glede preizkusa pogojev ne predvidevajo dokaza z zaslišanjem stranke, pri čemer je potrebno o predlagani začasni odredbi odločiti takoj oz. v roku, ki je zakonsko določen. Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sklepa ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdanim sklepom ni ugotovilo bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).