Jedro

Dodatek za stalnost je stimulacija delavca za zvestobo delodajalcu, zato ta pravica ni vezana na delavčevo prisotnost na delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto znesek 11.163,00 SIT ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1999 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 7.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke s pripadki oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

Navaja, da tožena stranka ni nikoli zavzela stališča, da predstavlja dodatek na stalnost stimulacijo delavca za vsakodnevno prihajanje na delovno mesto. Dodatek za stalnost je bil prvič izplačan pri plači za mesec januar 1999. Tožniku je bil dodatek izplačan. Zaradi koriščenja letnega dopusta ter odsotnosti zaradi nesreče izven dela nad 30 dni je tožniku obračunala in izplačala nadomestilo plače, osnova za nadomestilo pa je bila za letni dopust plača za mesec december 1998, za bolniški stalež pa povprečna mesečna plača in nadomestila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da delavcu dodatek gre tudi v primeru odsotnosti z dela.

Tožena stranka tožniku pri obračunu plače za mesec januar 1999 ni odvzela dodatka za stalnost, tožnik pa tega dejstva tudi ni nikoli zatrjeval. Tožniku pa dodatka za stalnost pri nadomestilu plače ni obračunala, saj se nadomestilo plače odmerja od prejemkov minulega dela. Opozarja na določilo 376. člena OZ, ki se nanaša na prenehanje teka zamudnih obresti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99- 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo dodatka za stalnost za mesec januar 1999 v višini 11.163,00 SIT s pripadki.

Po določbi 86. člena Zakona o policiji (ZPol- Ur. list RS št. 49/98) pripada policistu za vsako začeto leto delovne dobe v policiji nad pet let dodatek na stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. Navedeno določbo vsebuje tudi Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ (v nadaljevanju pravilnik) z dne 1.8.1998. Po določbi 3. člena pravilnika se osnovna plača izračuna tako, da se osnova za izračun plače pomnoži s količnikom, ki je delavcu določen z odločbo. Osnova za izračun plače je izhodiščna plača za I. tarifni razred, dogovorjena s kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti. Določba 86. člena ZPol se je začela uporabljati od

1.1.1999. Tako je bil dodatek prvič izplačan za mesec januar

1999. Tožnik je v mesecu decembru 1998 koristil letni dopust (2 dni), 14 dni pa je bil odsoten zaradi nesreče izven dela. Osnova za nadomestilo za letni dopust je bila plača za mesec december 1998, osnova za nadomestilo za čas bolniške odsotnosti pa povprečna mesečna plača in nadomestila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, valorizirana z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v RS.

Tožnik je bil v mesecu januarju 1999 ves čas na delu. Kljub temu mu tožena stranka dodatka iz 86. člena ZPol ni izplačala v celoti in sicer mu dodatka za stalnost ni izplačala pri nadomestilu plače.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi načina izračunavanja plač tožnik ne more biti prikrajšan pri izplačilu dodatka za stalnost. Dodatek za stalnost ne pomeni stimulacije delavca za redno prihajanje na delo, temveč za zvestobo delodajalcu. Stališče tožene stranke, da je tožniku pri izplačilu plače priznala in v celoti obračunala dodatek za stalnost, ki spada k plači tožnika, ni mu pa priznala dodatka pri nadomestilu plače, ker se nadomestilo plače odmerja od prejemkov minulega dela, je napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravica do dodatka za stalnost ni vezana na prisotnost na delu, zato je tožena stranka ravnala napačno, ko tožniku ni izplačala dodatka za stalnost v mesecu januarju 1999. Pri tem je potrebno še poudariti, da se je navedena določba ZPol začela uporabljati od 1.1.1999, zato tožena stranka ni smela uporabiti osnov za nadomestila plače v mesecu decembru 1998. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. list RS št. 83/2001). Za vsa do 1.1.2002 že nastala pravna razmerja navedena določba OZ ne velja.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.