Jedro

Strokovno mnenje Centra za kriminalističnotehnične preiskave je lahko dokaz v kazenskega postopku, katerega mora sodišče ocenjevati enako kritično kot druge dokaze.

Izrek

Zahteva obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil obsojeni A.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen 10 mesecev zapora. Plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen. Višje sodišče v Mariboru je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede plačila stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo enako kot prvostopenjsko sodišče. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 6.5.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodbe in kršitev kazenskega zakona" ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena, saj uveljavlja zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja, nestrinjanja z oceno sodišča glede dejanskega stanja pa ni mogoče uveljavljati v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenec v zahtevi po vsebini uveljavlja takšen nedopusten razlog: s trditvijo, da mu je krivda dokazana le s posrednimi dokazi, z izražanjem dvomov v verodostojnost izpovedbe kriminalista V., z navedbami, da sodišče ni upoštevalo, da čeki niso bili takoj preklicani in vnovčeni, da je on v tistem času prestajal zaporno kazen in da sodišče ni hotelo upoštevati njegovega predloga, da naj se vpogleda v spis (sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo obsojenčev predlog, da naj se pribavi kazenski spis zoper takrat obravnavanega I.C.). Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem obsojenec izraža tudi z ugovori v zvezi z dokazno vrednostjo cigaretnega ogorka, najdenega na kraju storitve kaznivega dejanja, na katerem je bila ugotovljena sled sline obsojenega A.K. Vseh teh navedb Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati, ker obsojenec z njimi izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Vložnik zahteve sicer pravilno povzema del odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-132/95 z dne 8.1.1998, v katerem je zavzelo stališče, da zaupanje izvedenskega dela organom, ki na podlagi zakona sodelujejo pri izvrševanju funkcije pregona kaznivega dejanja, pomeni kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave). Vendar pa v obravnavanem primeru Center za kriminalističnotehnične preiskave (Center) ni bil postavljen za izvedenca, kot zmotno navaja obsojenec. Kljub temu pa so tudi strokovne ugotovitve Centra o identičnosti obsojenčeve sline in sledov sline na cigaretnem ogorku, najdenem na kraju storitve kaznivega dejanja, lahko dokaz v kazenskega postopku, katerega mora sodišče ocenjevati enako kritično kot druge dokaze. Obsojenec v postopku na prvi in drugi stopnji ni izražal dvomov v zanesljivost in verodostojnost takšnega strokovnega mnenja in tudi ni predlagal odreditve izvedenstva. Sodišče je po navedenem smelo svojo sodbo opreti tudi na strokovne ugotovitve Centra.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot nižji sodišče, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).