Jedro

Toženec ima pravico do sodnega varstva, uresničevanju katerega je namenjena tudi brezplačna pravna pomoč1, vendar je treba upoštevati tudi pravico nasprotne stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da si morajo poleg sodišča oziroma Službe za brezplačno pravno pomoč tudi stranke prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja, ter v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej.

Toženčeva procesna aktivnost torej ni bila usmerjena v to, da bi se postopek (že tretjega) odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izvedel čim prej, pri čemer za svoje ravnanje oziroma opustitev niti v pritožbi ni navedel upravičenih razlogov. Navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z zgoraj navedenim dolžnim prizadevanjem, da se postopek opravi brez zavlačevanja (11. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15 dni plača 2.102,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.043,05 EUR od 13. 11. 2019 dalje do plačila in od zneska 59,15 EUR od 15. 1. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka) ter povrne pravdne stroške v znesku 862,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), v presežku glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 59,15 EUR od 13. 11. 2019 do vključno 14. 1. 2020 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Z uvodoma navedenim sklepom pa je sodišče prve stopnje toženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo.

2. Toženec se je pravočasno pritožil tako zoper sodbo kot zoper sklep.

V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da pogodba med pravdnima strankama ni prenehala, ker tožnica le-te ni veljavno odpovedala oziroma od nje odstopila. Tožnica kot pravna oseba se ne more posluževati vročanja s fikcijo vročitve, ki velja le za upravna in sodna pisanja, na kar bi sodišče prve stopnje moralo paziti po uradni dolžnosti. Določilo 7. točke poglavja Prenehanje pogodbe splošnih pogojev tako nima učinka proti tožencu in ni mogoče šteti, da mu je bilo pisanje z dne 8. 11. 2019 vročeno. Za pisanje z dne 17. 10. 2019 tožnica ni predložila materialnega dokaza, da je bila dejansko opravljena vročitev. Po mnenju pritožbe bi bilo zgolj v tem primeru mogoče trditi, da je bil toženec seznanjen z vsebino pisanja in bi moral nanj reagirati. Ta predpostavka tako ni izpolnjena, zato navedbe v opominu ne učinkujejo zoper toženca in so brezpredmetne. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožnica ne poseduje potrdila o vročitvi navedenih pisanj. Tožnica je razpolagala z elektronskim naslovom toženca, zato bi lahko odpoved pogodbe vročila tudi po tej poti, kot predvideva 5. točka poglavja Prenehanje pogodbe splošnih pogojev. Nadalje navaja, da je toženec sodišču prve stopnje v odgovor na navedbe tožnice v dopolnitvi tožbe posredoval pritožbo, v kateri je uveljavljal absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi ignoriranja njegove vloge za brezplačno pravno pomoč, vendar sodišče te vloge ni obravnavalo. Hkrati si je toženec pridržal pravico, da se izjasni o navedbah tožnice v njeni dopolnitvi tožbe s pomočjo pravnega strokovnjaka po dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Sodišče prve stopnje tozadevno tožencu ni omogočilo izjasnitve o navedbah s pomočjo pravnega strokovnjaka, saj je pravdni postopek zaključilo pred zaključkom postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Toženec ni predlagal prekinitve postopka, temveč da sodišče počaka z nadaljevanjem pravdnega postopka do pravnomočnega zaključka postopka o brezplačni pravni pomoči. Postopka sta sicer ločena, vendar se eden navezuje na drugega, zato bi morala biti, ali hitreje rešena in predvsem korektno obravnavana, ali pa bi moral (v tem primeru) pravdni oddelek počakati na zaključek postopka o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Ker tega ni storil, je bila tožencu kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. V tej zvezi pritožba izpodbija tudi sklep Su 417/2022-4 z dne 30. 8. 2022, s katerim je bil zavržen predlog toženca za izločitev celotnega Pravdnega oddelka sodišča prve stopnje ter zavrnjen predlog toženca za izločitev razpravljajoče sodnice. V tej zvezi pritožba še obrazloži, zakaj vlaga dopise oziroma prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopkih, za katere želi dodelitev brezplačne pravne pomoči ter navaja, da sodnih pisanj ne dviguje iz objektivnih razlogov in da to ni v nasprotju z zakonom. Za dolgotrajnost postopka obravnave prošnje za brezplačno pravno pomoč ni odgovoren toženec, temveč Služba za brezplačno pravno pomoč oziroma sodišče prve stopnje. Predlog za izločitev sodnice pa opira na razloge zaradi nezadovoljstva z vodenjem postopka. Graja tudi stroškovno odločitev in v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo stroške, ki so njenemu pooblaščencu nastali zaradi potovanja na narok, in sicer 120 točk za odsotnost iz pisarne ter 116,10 EUR kilometrine za pot Ljubljana – Maribor – Ljubljana. Stranka ima pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar se v skladu z večinsko sodno prakso kot potrebni stroški postopka priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi zoper sklep navaja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da dohodek tožnice ne presega dvakratnika osnovnega minimalnega dohodka, pri čemer je vlogo za oprostitev sodne takse vložil toženec in ne tožnica. Če bi se kasneje ugotovilo, da je prišlo pri ugotavljanju materialnega položaja do pomote, torej da je bilo opravljeno za tožnico in ne za toženca, bi se lahko to odrazilo v naložitvi plačila vse takse tožencu, zato vlaga pritožbo iz previdnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo le-temu v nov postopek.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kljub temu, da toženec v pritožbi zoper sodbo uvodoma navaja, da le-to izpodbija v celoti, je pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe smiselno štelo, da izpodbija ugodilni in stroškovni del (I. in III. točka izreka), za kar ima tudi pravni interes.

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

6. V skladu s 350. v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V obravnavani zadevi niso podane niti pritožbeno zatrjevane niti uradoma upoštevne kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. V okviru pravočasno ponujenega procesnega gradiva (286. člen ZPP), na katerega je pri pravnem sklepanju, skladno z razpravnim načelom sodišče vezano (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje v skladu s temeljnim metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

**O pritožbi zoper sodbo:**

7. Toženec ima pravico do sodnega varstva, uresničevanju katerega je namenjena tudi brezplačna pravna pomoč1, vendar je treba upoštevati tudi pravico nasprotne stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da si morajo poleg sodišča oziroma Službe za brezplačno pravno pomoč tudi stranke prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja, ter v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej.2

8. Iz izpodbijane sodbe ter iz sklepa Su 417/2022-4 z dne 30. 8. 2022, ki ga pritožba prav tako izpodbija (peti odstavek 73. člena in tretji odstavek 363. člena ZPP), izhaja, da je toženec dne 15. 3. 2021 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v izvršilnem postopku VL 5017/2020, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. O tej prošnji je bilo že dvakrat odločeno, vendar sta bili obe odločbi v upravnem sporu odpravljeni, zadeva pa vrnjena Službi za brezplačno pravno pomoč v nov postopek. Drugič je bila odločba Službe za brezplačno pravno pomoč odpravljena in zadeva vrnjena v nov postopek s sodbo Upravnega sodišča RS II U 51/2022 z dne 18. 5. 2022. Dne 20. 5. 2022 je toženec v predmetni zadevi vložil vlogo za brezplačno pravno pomoč, ki je bila z dopisom z dne 24. 5. 2022 odstopljena v pristojno odločanje Službi za brezplačno pravno pomoč in se obravnava v okviru postopka z opr. št. Bpp 686/2022, v katerem se že tretjič odloča o prošnji toženca o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (prej v izvršilnem, nato pa v nadaljnjem pravdnem postopku). Toženec je v zvezi s tem v predmetni zadevi dne 9. 6. 2022 prosil za preložitev naroka za nedoločen čas oziroma na čas po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Sodišče prve stopnje je prošnji toženca delno ugodilo ter pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo, določen za 14. 6. 2022, preložilo na 1. 9. 2022, pri tem pa ga je opozorilo, da razpisanega naroka ne bo ponovno preložilo. Glede na navedene okoliščine bi se od toženca pričakovalo prizadevanje, da se postopek odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči pospeši, ki pa ga slednji ni izkazal, sploh glede na pritožbeno nesporno ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bil toženec večkrat pozvan k dopolnitvi vloge v postopku pridobitve brezplačne pravne pomoči, ki je do izvedbe naroka za glavno obravnavo dne 1. 9. 2022 še ni dopolnil. Poleg tega iz sklepa Su 417/2022-4 z dne 30. 8. 2022 izhaja, da toženec sodnih pisanj v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne dviguje in je posledično vedno opravljena nadomestna vročitev. Navedeno res ni v nasprotju z zakonom, kot navaja pritožba, vendar pa zavleče postopek. Pritožba v tej zvezi sicer še navaja, da na strani toženca za to obstajajo objektivni razlogi, ki pa jih določno ne opredeli, zato so pritožbene navedbe v tej smeri nekonkretizirane.

9. Toženčeva procesna aktivnost torej ni bila usmerjena v to, da bi se postopek (že tretjega) odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izvedel čim prej, pri čemer za svoje ravnanje oziroma opustitev niti v pritožbi ni navedel upravičenih razlogov. Navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z zgoraj navedenim dolžnim prizadevanjem, da se postopek opravi brez zavlačevanja (11. člen ZPP).

10. Po obrazloženem pritožba neutemeljeno vztraja, da je bila tožencu kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu ustave RS, ker je sodišče prve stopnje predmetno zadevo obravnavalo in odločilo pred pravnomočnim zaključkom postopka o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bila tožencu kršena pravica do izjave, ker ni imel možnosti, da se izjavi o navedbah tožnice s pomočjo pravnega strokovnjaka.

11. Pritožbene navedbe, da pritožba toženca, s katero je uveljavljal absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka zaradi ignoriranja njegove vloge za brezplačno pravno pomoč, ni bila obravnavana, so prav tako neutemeljene. Iz spisa izhaja, da je bilo o tej pritožbi odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 169/2022 z dne 3. 2. 2022. Pa tudi sicer ni mogoče reči, da je sodišče prve stopnje ignoriralo toženčevo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je v zvezi z njo med postopkom poizvedovalo tako pri Službi za brezplačno pravno pomoč kot pri tožencu (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog toženca za izločitev razpravljajoče sodnice ter pojasnilo, da argumenti, ki izhajajo iz nezadovoljstva toženca s sodničinim vodenjem postopka oz. s sprejetimi odločitvami glede izvedbe naroka za glavno obravnavo ne utemeljujejo obstoja odklonitvenega razloga, ki bi terjal izločitev sodnice, drugih subjektivnih razlogov, ki bi vzbujali dvom v nepristranskost sodnice, pa toženec ni niti navedel niti izkazal (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

13. V predmetni zadevi gre za prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve, zato je za presojo ravnanj strank treba uporabiti 103. do 111. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ob upoštevanju teh določb za veljaven odstop od pogodbe ni nujno, da je kršitelju vročena izjava o odstopu. Pomembno je (vsaj v primeru, ko čas ni bistvena sestavina pogodbe), da mu je postavljen dodaten rok, v katerem lahko obveznost izpolni. V konkretni zadevi je zato ključno, ali je toženec prejel opomin oziroma ali je, upoštevaje skrbno ravnanje ene in druge stranke, treba šteti, da je opomin prejel.3

14. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je tožnica z dopisom z dne 17. 10. 2019 (priloga A7 spisa) obvestila toženca o nedovoljenem stanju na računu in ga pozvala, naj obveznost negativnega stanja poravna v 8 dneh, sicer bo pričela s postopkom odstopa od pogodbe.

15. Pritožba sama navaja, da je bilo v 7. točki poglavja „Prenehanje pogodbe“ v splošnih pogojih določeno, da banka uporabniku odpoved vroči s priporočeno pošiljko, pri čemer se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pošto dvigne, če ne pa po poteku 15-dnevnega roka. Glede na tako dogovorjen postopek oziroma način vročanja pisanj v zvezi z odpovedjo pogodbe, pritožba ne more uspeti z navedbami, da t.i. fikcija vročitve v danih okoliščinah ne more učinkovati, oziroma da ni mogoče šteti, da sta bili pisanji tožnice z dne 17. 10. 2019 in z dne 8. 11. 2019 vročeni tožencu, zaradi česar naj pogodba med pravdnima strankama ne bi bila veljavno odpovedana.

16. Pa tudi sicer ni najti okoliščin, zaradi katerih bi bilo upoštevaje skrbno ravnanje ene in druge stranke šteti, da toženec navedenih pisanj ni prejel. Pritožba v tej zvezi zgolj navaja, da bi tožnica tožencu lahko odpoved pogodbe vročila na elektronski naslov. Vročanje po elektronski pošti tožnici prav tako ne daje primernega dokaza o osebni vročitvi oziroma zagotovila, da je bil naslovnik s pisanjem dejansko seznanjen, zato je navedeni očitek neutemeljen. Tožencu pa je po drugi strani mogoče očitati, da je sam povzročil, da do dejanske seznanitve z opominom ni prišlo, saj pošiljke, poslane na naslov, ki ga navaja tudi v pritožbi, ni dvignil, čeprav mu takšno ravnanje narekuje že osnovna skrbnost (6. člen OZ). Toženec namreč niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni navedel opravičljivih razlogov (npr. daljša odsotnost, dopust, službena pot, bolezen), zaradi katerih ni dvignil priporočeno poslane pošilke. Ob navedenem bi bilo od tožnice pretirano zahtevati, da poskuse vročitve ponavlja, saj ne more vplivati na to, ali bo nasprotna stranka pošiljko prevzela in je v to ni mogoče prisiliti niti z več zaporednimi poskusi vročanja. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženec opomin prejel. 17. V sodni praksi so deljena mnenja o tem, ali ima stranka pravico do povračila stroškov, ki so nastali, ker jo je v postopku zastopal odvetnik, ki ima svoj sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek. Del sodne prakse zastopa stališče, da ima stranka pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in jo pri tej izbiri ni mogoče omejevati na območje, kjer je razpravljajoče sodišče. Glede na načelo proste izbire odvetnika se priznajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna, ali da gre za zlorabo. Zastopano pa je tudi nasprotno stališče, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Le izjemoma je mogoče priznati kot potrebne tudi potne stroške pooblaščenca s sedežem izven območja sodišča, če to v konkretnem primeru opravičuje narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem in druge okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Skladno z določbo 11. člena ZPP si morajo tudi stranke prizadevati za to, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.4

18. Tožnica je banka in kot takšna zagotovo stranka v postopkih pred različnimi sodišči. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi bilo nerazumno pričakovati, da jo bodo zastopali različni odvetniki, glede na območje sodišča, pri katerem teče posamezni postopek. Po mnenju pritožbenega sodišča je povsem razumljivo, da ima tožeča stranka, ki ima sedež v Ljubljani, tudi pooblaščenca iz Ljubljane. Poleg tega 116,10 EUR kilometrine in 120 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja na en narok ne predstavljajo nesorazmerno visokih stroškov, ki bi porušili ravnovesje v položaju pravdnih strank.

19. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

**O pritožbi zoper sklep:**

20. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo toženčevemu predlogu za taksno oprostitev in ga oprostilo plačila sodne takse. Toženec je torej s svojim predlogom v celoti uspel, s pritožbo pa zase ne more doseči ugodnejšega pravnega položaja, kot ga ima, kar pomeni, da nima pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes za pritožbo ima namreč le tisti, čigar pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal, glede na tisto, kar je zahteval v postopku pred sodiščem prve stopnje.

21. V primeru, ko stranka nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožba nedovoljena in jo s sklepom zavrže predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka (343. člen ZPP) oziroma sodnik poročevalec pritožbenega sodišča (prvi odstavek 346. člena ZPP). Glede na navedene določbe je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

22. Kljub temu pa pritožbeno sodišče tožencu še pojasnjuje, da iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo materialni položaj toženca in ne tožnice (ki je banka). Pri zapisu o dohodku tožnice v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki ga izpostavlja pritožba, gre za očitno pisno pomoto, in so skrbi toženca v tej zvezi odveč.

1 Prvi odstavek 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči: Namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. 2 Prvi odstavek 11. člena ZPP: Sodišče, stranke in drugi udeleženci si morajo prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Vsaka stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Sodišče je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku. 3 Primerjaj VSRS Sklep II Ips 104/2018. 4 VSL Sklep I Cpg 241/2021 z dne 26. 5. 2021, VSL Sklep I Cpg 239/2021 z dne 24. 5. 2021.