Jedro

ZPP v 258. členu določa, kdaj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko. To lahko stori med drugim tudi v situaciji, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilo. Ta pogoj je izpolnjen le v primeru njene voljne odsotnosti, ne pa tudi v primeru, ko stranka, vabljena na obravnavo zaradi zaslišanja, svojo odsotnost z obravnave opraviči s priloženim zdravniškim potrdilom o nastali bolezni. Ker je pooblaščenec toženčevo odsotnosti z naroka opravičil z zdravniškim potrdilom, bi moralo sodišče prve stopnje dati tožencu možnost, da ga zasliši na naslednjem naroku. Ker ni tako ravnalo in je v dokazne namene zaslišalo le tožnika, je kršilo načelo kontradiktornosti postopka in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da je dolžan tožniku za čas od meseca januarja do marca 2009 plačati plačo in sicer za vsak mesec znesek 456,25 EUR ter odpravnino v znesku 358,46 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (I/1. točka izreka); tožencu je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati znesek 735,00 EUR bruto iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2009, od navedenega bruto zneska plačati dohodnino in nato tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 11. 2009 dalje do plačila (I/2. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (I/3. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu naložilo tožencu, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 527,17 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (I/4. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je dolžan tožnik (po nasprotni tožbi toženec) plačati tožencu (po nasprotni tožbi tožnik) znesek 296,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 15. 2. 2010 dalje do plačila (II/1. točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožnik (po nasprotni tožbi toženec) dolžan plačati tožencu (po nasprotni tožbi tožnik) stroške postopka (II/2. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I/1., I/2., I/4. točki izreka) in zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi (v II. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče ni z nobenim sklepom dovolilo spremembe tožbenega zahtevka. Neutemeljeno je sledilo izpovedbi tožnika, da v spornih mesecih od januarja do marca 2009 ni dobil plače, saj ta čas dejansko ni delal, zato mu plača ne pripada. Tudi tožnik ni vedel, kakšen status je imel v tem času. Sodišče bi moralo zaslišati toženca, ki bi pojasnil, kako je tožniku plačeval plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja. Poleg tega bi obrazložil izplačila na podlagi izdanih blagajniških prejemkov. Tožnik je za čas bolniškega staleža dobil izplačano nadomestilo v previsokem znesku. Ne strinja se tudi z odločitvijo o naloženem plačilu regresa za letni dopust, predvsem pa glede tega zamudnih obrestmi. Ne sprejema tudi odločitve stroških postopka, saj je tožnik uspel z zahtevki zgolj v sorazmernem delu. Sodišče je storilo bistveno postopkovno kršitev, ker ni zaslišalo tudi toženca kot stranko. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne, na drugi strani pa ugodi zahtevkom po nasprotni tožbi oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na to, da je v sporu izvedlo le zaslišanje tožnika, ne pa tudi toženca, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno razveljaviti sodbo že iz tega procesnega razloga. Ker je sodišče prve stopnje neupravičeno opustilo zaslišanje toženca kot stranke, ki bi obrazložil izplačevanje plače tožniku in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja v spornem času, je tudi po vsebini preuranjeno odločilo o ugoditvi tožbenih zahtevkov oz. na drugi strani o zavrnitvi zahtevkov po nasprotni tožbi, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje na prvi narok glavne obravnave za dne 22. 10. 2013 vabilo tako tožnika kot toženca z namenom, da ju zasliši, vendar je ugotovilo, da toženec na narok ni pristopil niti ni sporočil razloge odsotnosti. Zato je sodišče prve stopnje preložilo narok na nov datum, kar so vzeli prisotni na znanje, pri čemer se je toženčev pooblaščenec zavezal (list. št. 28), da bo o datumu naslednjega naroka obvestil toženca osebno.

Sodišče prve stopnje je na ponovnem naroku glave obravnave dne 14. 1. 2014 ugotovilo, da so nanj pristopili vsi vabljeni, razen toženca. Toženčev pooblaščenec je opravičil odsotnost toženca in v tej zvezi predložil zdravniško potrdilo o toženčevi bolezni. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju naroka zaslišalo tožnika in izvedlo ostale dokaze (list. št. 69), nakar je zaključilo z obravnavanjem zadeve. Toženčev pooblaščenec je takoj uveljavil kršitev po določbi 286.b. člena ZPP, da bi se moralo v dokaznem postopku zaslišati tudi toženca, ker je iz zdravstvenih razlogov upravičeno odsoten z naroka.

Pritožbeno sodišče je glede na tako ugotovljeno stanje o vodenju postopka mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg tožnika zaslišati tudi toženca. Ne glede na to, da toženec na prvi narok ni pristopil, čeprav je bil pravilno vabljen, ga je očitno sodišče prve stopnje povabilo (preko njegovega pooblaščenca) na nov narok glavne obravnave. Ker je pooblaščenec v nadaljevanju toženčevo odsotnosti opravičil z zdravniškim potrdilom, bi moralo sodišče prve stopnje dati tožencu možnost, da ga zasliši na naslednjem naroku. Ker tako ni ravnalo in je v dokazne namene zaslišalo le tožnika, je kršilo načelo kontradiktornosti postopka.

Pritožbeno sodišče navaja, da zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi. Zato odločitev sodišča, da dokaza z zaslišanjem strank ne bo izvedlo, ne pomeni kršitve te pravice. Vendar pa gre v zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene za kršitev pravice do enakega varstva, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče. S tem namreč poruši procesno ravnotežje med strankama (tako tudi sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 184/2000 z dne 7. 4. 2003).

V tej zvezi je odgovor na vprašanje, kdaj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, vsebovan v določbi 258. člena ZPP, po kateri lahko to stori med drugim tudi v situaciji, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilo. Vendar je glede zadnjega navedeni pogoj izpolnjen le v primeru njene voljne odsotnosti, ne pa tudi v primeru, ko stranka, ki je povabljena na obravnavo (v toženčevem primeru preko pooblaščenca) zaradi izvedbe dokaza z njenim zaslišanjem, svojo odsotnost z obravnave opraviči s priloženim zdravniškim potrdilom o nastali bolezni.

V skladu z navedenimi razlogi tako zaslišanje le ene stranke v takšnem procesnem položaju, ko tožencu zdravstveno stanje ni omogočalo udeležbe na naroku, pomeni kršitev načela kontradiktornosti postopka in enakega varstva pravic, zaradi kratenja možnosti enakega obravnavanja strank pred sodiščem, ki je posledica zmotne uporabe določbe 2. odstavka 258. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je s takšnim opustitvenim ravnanjem, ko v sporu ni zaslišalo tudi toženca kot stranke, storilo bistveno postopkovno kršitev iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotovljeno procesno kršitev odpraviti in zaslišati tudi toženca. Pritožbeno sodišče še navaja, da je dokazno breme o tem, da je delodajalec pravilno obračunaval delavcu plačo in pripadajoče prejemke in delovnega razmerje ter mu zagotavljal pravice skladno z zakonom in kolektivno pogodbo (tudi v času, ko je na čakanju na delo), na delodajalcu. Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo.

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.