Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odškodninski zahtevek po 10. členu ZPVAS se obravnavajo po pravilih pravdnega postopka.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo nepravdni postopek in odločilo, da se postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.
Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbo predlagatelji. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje določanje kot stvarno pristojnemu sodišču. Poudarjajo, da je v osnovnem denacionalizacijskem predpisu, to je v Zakonu o denacionalizaciji, za sodne postopke predpisan nepravdni postopek. Smiselno je zato tudi za določanje višine odškodnine potrebno upoštevati določila nepravdnega postopka. Le ta je za stranke ugodnejši. Predlagatelji so ob uporabi Zakona o vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic postavljeni v neenakopraven položaj. Sodna praksa o tem vprašanju ni enotna.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi sklicuje, glede na pritožbene očitke pa še pojasnjuje: Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ne določa splošne zahteve, da se o odškodninskih zahtevkih, ki izvirajo iz vračanja podržavljenega premoženja, odloča v nepravdnem postopku, kot zmotno trdijo pritožniki. Upoštevaje določbo prvega odstavka 56. člena ZDen, je nepravdni postopek predviden le za zahtevke za vračanje premoženja iz 5. člena zakona, to je le če gre za zahtevke, ki so vloženi na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa, oziroma predstavnika oblasti.
Določba 10. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti (ZPVAS) prav tako ne predstavlja podlage za stališče, ki ga uveljavljajo pritožniki, da je za določanje odškodnine določen nepravdni postopek. Prav nasprotno, upoštevaje še splošni določbi 1. člena in 97. člena ZNP, je takšen postopek izključen, saj ga ne predvidevajo niti ostale določbe ZNP, niti ni mogoče zaključiti, da za odločanje o odškodnini ni primeren pravdni postopek oziroma da narava zadeve zahteva nepravdni postopek. Prav nasprotno – za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih, med katere spadajo tudi odškodninski zahtevki, je na splošno predviden pravdni postopek, razen v tistih primerih, ko kakšen zakon določa izrecno pristojnost za odločanje o takšnih zahtevkih drugačen postopek (glej določbo 1. člena ZPP). Navedena določba 10. člena ZPVAS pa tudi jasno določa, da se uveljavlja odškodnina po splošnih odškodninskih predpisih, torej na podlagi tožbe v pravdnem postopku.
Tudi okoliščina, da naj bi bil pravdni postopek „strožji„ od nepravdnega, nima nobenega pomena za presojo določitve postopka, saj je treba upoštevati zgolj naravo zahtevka (glej v izpodbijanem sklepu pravilno uporabljeno določbo 2. odstavka 1. člena ZNP), ta pa je odškodninski in kot omenjeno zanj velja načelo odločanja v pravdnem postopku.
Zakaj naj bi večja strogost pravdnega postopka postavljala v neenakopraven položaj predlagatelje napram tistim, ki svoje pravice uveljavljajo v nepravdnem postopku, pritožniki ne pojasnijo. Po stališču pritožbenega sodišča je odločilno, da so glede na dejstveno in materialnopravno sodno presojo vsi v enakopravnem položaju. Iz ureditve pravdnega postopka tudi ne izhajajo kakšne takšne procesne ovire, ki bi preprečevale učinkovito uveljavitev tovrstnih odškodninskih zahtevkov tudi v pravdnem postopku. Zato vsebinsko očitana kršitev 22. člena Ustave RS (pravica do enakega varstva pravic v sodnem postopku oz. kršitev pravice do izjave) ne obstoji.
Upoštevaje računalniško bazo sodne prakse, torej objavljeno sodno prakso, tudi ni izkazana pritožbena trditev, da sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna (1). Pritožniki pa niti ne navajajo drugačnih odločb sodišč.
Sodišče prve stopnje je ob povedanem pravilno uporabilo določbo 17. člena ZNP. Pritožba je torej neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti (353. člen ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).
(1) Glej – sklep VSM opr. štev. Cp 991/97, z dne 12.5.1997, sklep VSL opr. štev. II Cp 2452/2009, z dne 15.7.2009, sklep VSL opr. štev. II Cp 1894/2007, z dne 28.3.2007; vse objavljeno v sodni elektronski bazi: IESP