Jedro

Glede na v obravnavani zadevi ključno sporno dejstvo, ali je tožnik toženko o svoji večdnevni odsotnosti obvestil ali ne, toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem spregledalo razvoj trditvene in dokazne podlage tekom postopka na prvi stopnji. Očitek, da je tožnik "pet dni zapored izostal z dela, brez navedbe utemeljenih oziroma upravičenih razlogov za svojo odsotnost" jasno izhaja iz izpodbijane odpovedi. Zato bi bilo od tožnika, ki takim očitkom oporeka, za pričakovati, da bo podal določne navedbe o tem, kdaj in koga pri toženki naj bi o razlogih za svojo odsotnost pravočasno obvestil. Toženka utemeljeno izpostavlja, da tega podatka iz tožbe ni mogoče razbrati, saj je v njej tožnik zgolj pavšalno in nekonkretizirano navedel, da naj bi bil "delodajalec obveščen, da je tožnik z dnem 17. 8. 2023 nastopil bolniški stalež", povsem izostale pa so tožnikove trditve o tem, kdaj in koga pri delodajalcu naj bi o svoji odsotnosti obvestil. Umestno je tudi toženkino opozorilo, da sama negativnega dejstva neobveščanja delodajalca ne more dokazovati drugače kot z zanikanjem, dokazno breme, da je bilo obvestilo delodajalcu vendarle podano, pa je posledično prevaljeno na tožnika, ki to zatrjuje (čeprav v tisti fazi postopka še zelo pavšalno).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2023 ni prenehalo z dnem 20. 8. 2023, temveč je trajalo do vključno dne 11. 7. 2024, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Zahtevano priznanje delovnega razmerja od 12. 7. 2024 do pravnomočnosti sodbe je zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika za obdobje od 21. 8. 2023 do 11. 7. 2024 prijavi v obvezna zavarovanja ter mu za obdobje od 16. 9. 2023 do 11. 7. 2024 plača nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 12. 2022 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec; zahtevano nadomestilo plače za daljše obdobje (od 21. 8. 2023 do 15. 9. 2023 in od 12. 7. 2024 do pravnomočnosti prvostopne sodbe) pa je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Toženka mora tožniku v roku 15 dni plačati še sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2024 v znesku 714,00 EUR in denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 1.224,00 EUR, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo plačilo denarnega povračila v znesku 1.566,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka, višji zahtevek iz naslova denarnega povračila pa zavrnilo (IV. točka izreka). Stroške postopka v znesku 427,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v povrnitev toženki na TRR sodišča (V. točka izreka), 781,02 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je dolžna toženka povrniti neposredno tožniku (VI. točka izreka), medtem ko krije sama svoje stroške postopka (VII. točka izreka) in je zavezanka za plačilo sodne takse (VIII. točka izreka).

1.2. Zoper tako prvostopno odločitev, smiselno zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka, se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti. Izpostavlja, da je tožniku podala izredno odpoved iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami in dopolnitvami), ker najmanj pet dni zapored ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil toženke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Irelevantno je zato vprašanje, ali je bil z dela upravičeno odsoten. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo napačen zaključek, da je tožnik 17. 8. 2023 obvestil tajnico A. A. o razlogih za svojo odsotnost na način, da ji je odgovoril na SMS sporočilo, ki mu ga je ta poslala, kako naj evidentira njegovo odsotnost. Sodišče je na podlagi nepravilno povzetih navedb in trditev toženke ter izpovedi prič A. A., B. B., C. C. in tožnika napravilo napačen sklep o obstoju odločilnega dejstva, pri čemer ni upoštevalo celotnega dejanskega stanja, izpovedi direktorja in prič pa je povsem izvzelo iz konteksta in jih diskreditiralo. Slednje velja predvsem za izpovedbo priče A. A., ki je večkrat odgovorila, da tožnika v zvezi z njegovo odsotnostjo ni kontaktirala niti on nje ter da je bila šele naknadno seznanjena s tožnikovim bolniškim staležem oziroma razlogom za njegovo odsotnost. Sodišče prve stopnje tudi ni raziskovalo nasprotij med izpovedbo te priče, da ni bila ona tista, ki bi urejala zadeve v zvezi z bolniško odsotnostjo, ter nasprotnimi navedbami tožnika, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi bili izpovedbi zakonitega zastopnika toženke C. C. in priče B. B. neprepričljivi. Verodostojnost navedenih dveh prič in zakonitega zastopnika se kaže tudi v tem, da so vsi trije smiselno enako izpovedali, da tožnik ni nikogar obvestil o razlogih za svojo odsotnost, temveč je z dnem 17. 8. 2023 preprosto prenehal prihajati na delo. Navedbe sodišča v obrazložitvi sodbe o izpovedih prič (predvsem 17. točka obrazložitve) so neresnične in v neskladju s prepisom zvočnega posnetka naroka z dne 13. 6. 2024. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev procesnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ter mestoma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je svojo odločitev v celoti oprlo zgolj na izpovedbo tožnika na naroku 13. 6. 2024, ki jo je zmotno ocenilo kot natančno, ob tem pa povsem prezrlo njegovo spreminjanje navedb in trditev tekom celotnega postopka, po drugi strani pa je brez razloga odreklo verodostojnost pričam A. A., B. B. in zakonitemu zastopniku C. C. Toženka je bila za razliko od tožnika tekom postopka ves čas konsistentna v svojih navedbah, ki jih ni spreminjala ali prilagajala glede na tožnikove trditve. Sodišče je tudi zanemarilo, da toženka ne more dokazovati negativnega dejstva, da je tožnik o bolniškem staležu ni obvestil, zato dokazno breme nosi tožnik. V potrditev svojega stališča glede neverodostojnosti tožnika in njegovih navedb izpostavlja, da na neodzivnost tožnika kaže že dejstvo, da ni odgovoril na elektronsko sporočilo z dne 24. 8. 2024 z vabilom na zagovor in ni prevzel poštne pošiljke z istim vabilom. Tožnik se je na sedežu podjetja prvič pojavil šele 3. 10. 2023, skoraj dva meseca po tem, ko je prenehal prihajati na delo. V kolikor bi tožnik resnično obvestil toženko o svoji odsotnosti, bi najkasneje 3. 10. 2023, ko je bil s prevzemom odpovedi seznanjen z razlogom za njeno podajo, shranil dokaze o poslanem sporočilu, s katerim bi lahko podprl svoje navedbe. Tožnik je tekom postopka tudi spreminjal in prilagajal navedbe o razlogih za nezmožnost predložitve dokazila o SMS sporočilu (da nima več telefona, nima več sporočila). V svojih navedbah je bil nekonsistenten in nedosleden, zato mu ni mogoče verjeti zgolj na besedo, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožnik tudi ni nikoli zatrjeval, da naj bi toženko o svoji odsotnosti obvestil pravočasno, zato sodišče ni imelo podlage za ugotavljanje časovne komponente domnevnega obvestila, kot je to storilo na naroku 13. 6. 2024. Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z zaslišanjem. Ker je sodišče prve stopnje preseglo tožnikovo trditveno podlago, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je z odločitvijo mimo ponujenega trditvenega gradiva toženki odvzelo možnost učinkovite obrambe. Sicer pa tožnik v tožbi niti ni trdil, da naj bi toženko preko SMS sporočila obvestil o svoji odsotnosti, temveč je le pavšalno navedel, da naj bi bila toženka o njegovem bolniškem staležu dejansko seznanjena; šele v prvi pripravljalni vlogi 5. 12. 2023 je prvič navedel, da naj bi odgovoril A. A. preko SMS sporočila. Tožnik tekom postopka ni predložil nobenega dokaza, da je toženko resnično obvestil niti da bi to storil pravočasno. Sicer pa iz prve pripravljalne vloge tožnika izhaja, da je o odsotnosti običajno obveščal B. B. po elektronski pošti in ne A. A., kar dodatno zmanjšuje verodostojnost njegovih zatrjevanj o SMS sporočilu v konkretnem primeru. Vse izpostavljene nedoslednosti v navedbah in trditvah tožnika je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo ter celotno odločitev oprlo zgolj na izpovedbo tožnika, kar za celovito presojo ne zadostuje.

3.V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. Utemeljena pa je smiselna pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zaradi enostranske (ne celovite) dokazne ocene, v okviru katere je spregledalo ali zanemarilo posredne dokaze ter okoliščine, ki bi odkazovale na drugačno presojo za odločitev relevantnega dejanskega stanja, v celoti sledilo izpovedbi tožnika kljub njegovi skopi in med postopkom mestoma prilagajajoči se trditveni podlagi. Toženka tudi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izpovedbe za toženko ključnih oseb, zlasti priče A. A. in zakonitega zastopnika C. C., vzelo iz konteksta, s čimer jima je pripisalo nekoliko drugačno vsebino in pomen, kot ju je razbrati iz prepisa zvočnega posnetka njunega zaslišanja. S takim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev procesnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljena je tudi pritožbena graja, da je bilo posledično pravno relevantno dejansko stanje zmotno, mestoma pa tudi nepopolno ugotovljeno.

6.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost in utemeljenost tožniku podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je toženka podala iz razloga njegove najmanj petdnevne odsotnosti z dela, o razlogih za katero ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Toženka ob tem pravilno izpostavlja, da v kontekstu tega odpovednega razloga vprašanje, ali je bil delavec z dela upravičeno odsoten, ni relevantno. Ključno pa je, ali je delavec delodajalca pravočasno in na primeren način obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Delavec, ki na delo ne prihaja ter o razlogih za svoj izostanek delodajalca ne obvesti, krši delovno obveznost, saj sta prihajanje na delo in obveščanje o razlogih za opustitev te dolžnosti dve najosnovnejši delavčevi obveznosti.

7.Glede na v obravnavani zadevi ključno sporno dejstvo, ali je tožnik toženko o svoji večdnevni odsotnosti obvestil ali ne, toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem spregledalo razvoj trditvene in dokazne podlage tekom postopka na prvi stopnji. Očitek, da je tožnik "pet dni zapored izostal z dela, brez navedbe utemeljenih oziroma upravičenih razlogov za svojo odsotnost" jasno izhaja iz izpodbijane odpovedi. Zato bi bilo od tožnika, ki takim očitkom oporeka, za pričakovati, da bo podal določne navedbe o tem, kdaj in koga pri toženki naj bi o razlogih za svojo odsotnost pravočasno obvestil. Toženka utemeljeno izpostavlja, da tega podatka iz tožbe ni mogoče razbrati, saj je v njej tožnik zgolj pavšalno in nekonkretizirano navedel, da naj bi bil "delodajalec obveščen, da je tožnik z dnem 17. 8. 2023 nastopil bolniški stalež", povsem izostale pa so tožnikove trditve o tem, kdaj in koga pri delodajalcu naj bi o svoji odsotnosti obvestil. Umestno je tudi toženkino opozorilo, da sama negativnega dejstva neobveščanja delodajalca ne more dokazovati drugače kot z zanikanjem, dokazno breme, da je bilo obvestilo delodajalcu vendarle podano, pa je posledično prevaljeno na tožnika, ki to zatrjuje (čeprav v tisti fazi postopka še zelo pavšalno). Ni povsem brez posredne dokazne vrednosti okoliščina, kdaj je tožnik pričel konkretneje zatrjevati dejstva v zvezi z obveščanjem. Šele po tem, ko je toženka v odgovoru na tožbo določno navedla popolno neodzivnost tožnika, da ni več prišel v službo, na klice direktorja pa se ni oglašal, je tožnik v prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2023 navedel, da od avgusta 2023 ni več zmogel komunicirati z direktorjem toženke in se ni odzval na njegov termin, vendar pa da je "po SMS sporočilu njegovi tajnici A. A. odpisal, da je v bolniškem staležu, saj je tožniku poslala SMS in ga vprašala, zakaj ga ni na delo".

8.Iz zgoraj povzete geneze trditvene podlage strank tekom postopka, na katero v pritožbi smiselno opozarja tudi toženka, je razbrati mestoma spreminjajoče in prilagajajoče se trditve tožnika o obveščanju delodajalca v konkretnem primeru ob relativno nespremenjenem stališču toženke, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost ni (na kakršenkoli način) obvestil. Sodišče prve stopnje se do navedenih okoliščin ni opredelilo oziroma jih v okviru svoje presoje ni upoštevalo, čeprav bi to tudi ob smiselni uporabi tretjega odstavka 214. člena ZPP moralo storiti.

9.Povzeta trditvena podlaga je narekovala tembolj skrbno dokazno oceno izvedenih osebnih dokazov, predvsem tožnika in ključne priče A. A. V luči vsebine celotnega zaslišanja je neprepričljiv prvostopni zaključek v 17. točki obrazložitve prvostopne sodbe, v okviru katerega je sodišče prve stopnje v celoti verjelo izpovedbi tožnika, ki naj bi jasno, določno in prepričljivo izpovedal o obveščanju pri toženki zaposlene tajnice A. A. dne 17. 8. 2023 zjutraj ob devetih, mogoče desetih, na prvi dan bolniške o razlogu za zadržanost z dela, medtem ko je izpovedbo priče A. A. sodišče prve stopnje ocenilo kot zelo neprepričljivo. Utemeljena je pritožbena graja, da je povzetek izpovedbe priče A. A. v tem delu obrazložitve prvostopne sodbe vzet iz konteksta, s čimer je izpovedbi te priče dejansko pripisana drugačna vsebina in pomen, kot izhaja iz samega prepisa zvočnega posnetka njenega zaslišanja (bistvena kršitev procesnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Priča A. A. namreč svoje izpovedbe ni spreminjala niti relativizirala, kot bi bilo razbrati iz sodbe sodišča prve stopnje, temveč je pri vseh odgovorih na vprašanja vztrajala pri tem, da tožnika ni kontaktirala in ga spraševala, zakaj ni prišel na delo, da mu ni poslala nobenega SMS, zakaj ga ni v službo (oziroma se ne spomni, da bi mu ga poslala), prav tako ji tožnik ni sporočil, da je v bolniškem staležu, temveč je o tem izvedela kasneje ("o tem, kdo je na bolniški, vidi potem konec meseca, ko dela plače, tožniku pa je bil neki bolniški list pisan za nazaj").

10.Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bila izpovedba priče A. A. "zelo neprepričljiva", pri čemer se sodišče prve stopnje povsem nekonkretizirano sklicuje na "neposredni vtis ob zaslišanju", je vprašljiva tudi zato, ker je sodišče prve stopnje po drugi strani "v celoti poklonilo vero" tožniku. Izpovedba slednjega, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka njegovega zaslišanja, tudi v luči že zgoraj izpostavljenih okoliščin dopolnjevanja trditvene podlage ni bila tako določna oziroma prepričljiva, kot poskuša prikazati sodišče prve stopnje. Utemeljena je namreč pritožbena graja, da je tožnik šele v okviru svoje izpovedbe kot stranka sploh konkretiziral časovno komponento domnevnega obvestila toženki (oziroma pri njej zaposleni A. A.) o svoji odsotnosti, s čimer je dejansko poskušal dopolnjevati v tem delu manjkajočo trditveno podlago. Slednje je nenavadno tudi zaradi njegovih trditev, da z zatrjevanim SMS sporočilom več ne razpolaga, zato bi bilo z vidika dokazovanja njegovega obstoja za pričakovati večjo konkretizacijo okoliščin njegovega pošiljanja. "Aktivno delovanje tožnika v smeri, da bi pridobil izgubljeno SMS sporočilo z dne 17. 8. 2023", ki ga sodišče prve stopnje šteje tožniku v prid, pa je omejeno na po elektronski pošti poslano prošnjo za pridobitev SMS sporočil, naslovljeno na operaterja mobilnih storitev šele dne 5. 1. 2024, kar je, kot utemeljeno izpostavlja toženka, več kot dva meseca po tem, ko je tožnik iz izpodbijane izredne odpovedi najkasneje izvedel, da mu toženka oporeka kakršnokoli obvestilo delodajalcu o razlogih za zadržanost z dela. Tudi sklepanje sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik, kot večkrat v preteklosti, tudi v konkretnem primeru toženko na zatrjevani način obvestil o razlogih za svojo odsotnost, je vsaj vprašljivo glede na okoliščino, da je v vseh preteklih po tožniku izkazanih primerih tožnik toženko o svoji odsotnosti obvestil na drugačen način - namreč po elektronski pošti (priloga A10) in ne s SMS sporočilom ter preko druge osebe (B. B.), kar utemeljeno izpostavlja tudi toženka v pritožbi.

11.V zvezi z v prvostopni sodbi povzeto izpovedbo zakonitega zastopnika toženke o tem, da ne more komentirati trditev tožnika, da je po SMS sporočil tajnici A. A. razloge za svojo odsotnost, je prav tako umestna pritožbena graja, da je izpovedba zakonitega zastopnika vzeta iz konteksta, saj iz celotne izpovedbe v tem delu (prepis zvočnega posnetka na list. št. 70) vendarle nekoliko drugače izhaja, namreč da tožnik ni sporočil razloga za svojo odsotnost od 17. 8. 2023 dalje niti zakonitemu zastopniku ne njegovim zaposlenim; predočenih tožnikovih trditev, da je po SMS sporočilu to sporočil tajnici gospe A. A., pa ne more komentirati, če tega nimajo zavedeno, saj v kolikor bi imeli zavedeno, bi zakoniti zastopnik tožnika poklical. Utemeljen je tudi dvom v dokazno oceno neprepričljivosti izpovedbe priče B. B., glede na to, da tožnik niti ni zatrjeval, da je o odsotnosti obveščal njo, sama pa je potrdila, da je ni.

12.Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje v tej fazi postopka pritrjuje pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zaradi enostranske dokazne ocene zgoraj izpostavljene nedoslednosti v navedbah in trditvah tožnika prezrlo, celotno odločitev pa v pretežni meri oprlo zgolj na izpovedbo tožnika, kar za celovito presojo ne zadostuje. Z vsem že pojasnjenim je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev procesnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pravno relevantno dejansko stanje pa je bilo posledično zmotno in mestoma še nepopolno ugotovljeno.

13.Glede na identificirane pritožbene razloge je sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po presoji sodišča druge stopnje z razveljavitvijo izpodbijanega dela prvostopne sodbe ter vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju predvsem odpraviti kršitev procesnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z doslednejšim povzemanjem vsebine izpovedb tožnika in ključnih prič, kot izhajajo iz prepisov zvočnih posnetkov, nato pa opraviti vsestransko temeljitejšo dokazno oceno vseh zaslišanih prič oziroma dopolniti dokazno oceno z opredelitvijo do izpovedb za toženko ključnih prič, kot te izhajajo iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja, zgolj po potrebi pa tudi dopolniti dokazni postopek glede morebiti še nerazjasnjenih relevantnih okoliščin. Zato sodišče druge stopnje v tej fazi postopka ne more samo odpraviti kršitve postopka v nakazani smeri, ker bi utegnilo poseči v načelo neposrednosti, poleg tega bi s tem prevzemalo vlogo sodišča prve stopnje. To pa ni namen pritožbenega postopka, saj je ta v preizkusu odločitve, ki jo bo glede na pravočasno podano trditveno podlago po skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo sodišče prve stopnje.

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Tako VSRS VIII Ips 143/2017 z dne 16. 1. 2018.

2V skladu z navedeno zakonsko določbo "Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva.", podobna presoja pa je po naravi stvari potrebna tudi pri spreminjanju siceršnjih navedb strank tekom postopka, čeprav se te ne nanašajo na prvotno priznana dejstva.

3Navedena arhaična besedna zveza je uporabljena namenoma, saj ni šlo za rezultat vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (8. člen ZPP), temveč za neargumentirano odločitev, komu bo sodišče verjelo.