Jedro

Za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč se šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč z odločbo št. Bpp ... z dne 14. 8. 2002, zato je dolžan vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, v višini 2.584,48 EUR (619.344,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 12. 2006 dalje do plačila. Navaja, da je bila tožniku z navedeno odločbo dodeljena redna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja (vložitev nasprotne tožbe v pravdni zadevi opr. št. ...) in zastopanja v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v A., opr. št. .... Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bil določen A.A., odvetnik v A., kateremu je bila izplačana nagrada in stroški v višini 2.584,48 EUR (619.344 SIT). Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na določbe 20. in 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Uradni list RS, št. 96/2004 - uradno prečiščeno besedilo). Ugotavlja, da je tožnik 16. 1. 2002 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in priložil izjavo prosilca za brezplačno pravno pomoč o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine na obrazcu ZBPP št. 1A, overjeno kopijo prometnega dovoljenja za osebno vozilo Peugeot, potrdilo iz uradne evidence - Registra prebivalstva z dne 11. 1. 2002, potrdilo o višini katastrskega dohodka z dne 11. 1. 2002, potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 14. 1. 2002, izpisek stanja vrednostnih papirjev z dne 31. 12. 2000 in odločbo ZPIZ z dne 18. 10. 2001. Tožnik v izjavi prosilca za brezplačno pravno pomoč o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine navaja, da je solastnik hiše v kateri živi in imetnik vrednostnih papirjev. Glede podatkov o premičnem premoženju je tožnik izjavil, da ga nima, prav tako ne denarnih prihrankov in drugih dohodkov in prejemkov. Državno pravobranilstvo je s pozivom dne 12. 2. 2004 in 8. 6. 2004 pozvalo strokovno službo za brezplačno pravno pomoč, da preveri premoženjsko stanje tožnika, saj se je naknadno ugotovilo, da je tožnik v k.o. B. lastnik poslovne stavbe z dvoriščem, zaradi česar ne bi bil upravičen do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je na podlagi 1. in 2. odstavka 20. člena ZBPP preverila premoženjsko stanje pri pristojnih državnih organih in organizacijah. Na podlagi dokumentacije, ki jo je pridobila od pristojnih državnih organov in organizacij ter vpogledom v spis opr. št. Bpp ... je ugotovila, da je bil tožnik v času vložitve prošnje lastnik osebnega avtomobila znamke BMW, letnik 1980, veljavnost registracije je potekla dne 1. 8. 1999, lastnik osebnega avtomobila znamke Peugeot, letnik 1992 in lastnik osebnega avtomobila znamke DODGE, komercialna oznaka GRAND CARAVAN 3.3 SE, letnik 1995. Po podatkih sodnega registra Okrožnega sodišča v A. je ugotovila, da je bil tožnik v času prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi soustanovitelj družbe A.A.A. d.o.o., B., in sicer s poslovnim deležem v višini 2.355.000,00 SIT. Iz potrdila o lastništvu nepremičnin GURS pa izhaja, da je tožnik lastnik nepremičnin v posestnem listu št. 1606, k.o. B., vl. št. 2077 in parc. št. 530/35, kar predstavlja poslovno stavbo in dvorišče. Iz internega izpiska zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige k.o. B., vl. št. 2077, parc. št. 530/35 pa izhaja, da je bil tožnik do 1/1 lastnik navedenih nepremičnin do dne 5. 12. 2003. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v izjavi prosilca za brezplačno pravno pomoč o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine na obrazcu ZBPP št. 1A z dne 16. 1. 2002 pisno izjavil in svojo pisno izjavo lastnoročno podpisal, da je solastnik hiše v kateri živi ter imetnik delnic. Zato tožena stranka ugotavlja, da je po odobritvi brezplačne pravne pomoči ugotovljeno drugačno premoženjsko stanje tožnika, in sicer med premoženjem, katerega je v predmetni pisni izjavi navedel in med premoženjem, ugotovljenim na podlagi uradnih evidenc državnih organov in organizacij. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, da je tožnik dolžan neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti.

Tožnik v pravočasno vloženi tožbi navaja, da je tožena stranka izdala odločbo arbitrarno, na pobudo pravobranilstva, po skrajšanem ugotovitvenem postopku, v katerem pa ni sodeloval, niti ni bil seznanjen oziroma mu tožena stranka ni dala možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izrekel o njenih nepravilnih ugotovitvah. Navaja, da je tožena stranka svojo odločitev nepravilno utemeljila na podatkih pridobljenih iz javnih evidenc, v katerih pa je bilo dejansko stanje nepravilno prikazano oziroma ni bilo ažurno. Ugotovitev tožene stranke, da je bil v času vložitve prošnje lastnik nepremičnine delavnice z lopo vse na parc. št. 530/35 k.o. B., ne drži. Na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v A., ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v A. dne 19. 7. 2000, sta ga ti sodišči lastnine razlastili. Tožena stranka je tudi nepravilno uporabila predpise, predvsem določbe 2. odstavka 19. člena ZBPP, po katerih se gospodarsko premoženje, ki daje prihodke za preživljanje samozaposlenih državljanov in predmeti, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe, ne upošteva kot premoženje iz 1. odstavka 19. člena ZBPP. Tožena stranka je tudi nepravilno uporabila določbe Zakona o gospodarskih družbah, po katerem je določen kot pogoj in zavarovanje minimalni ustanovitveni kapital firme v višini 2.100.000 SIT in tega tožena stranka nikakor ne bi smela šteti med premoženje iz 3. odstavka 19. člena ZBPP, s katerim prosilec in njegovi družinski člani lahko razpolagajo. Toženi stranki tudi ni poznano, da je kapital firme A.A.A. d.o.o. le en kovinsko obdelovalni stroj, katerega pa je moral zaradi prej navedenih sodb iz gospodarskih prostorov umakniti. Od takrat dalje je stroj skladiščen v neprimernih prostorih in ne obratuje, zato sredi leta 2002 nikakor ni bil vreden 4.710.000,00 SIT oziroma njegov delež 2.355.000,00 SIT. Poleg tega pa stroj oziroma kapital firme predstavljata vrednost le kot celota, ki se ne sme deliti, saj sicer ni nič vredna. Poleg tega pa ob vložitvi prošnje ni vedel, da firma še obstaja, saj jo je tožena stranka po uradni dolžnosti izbrisala iz sodnega registra. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odločbo tožene stranke odpravi, ker pa je slabega premoženjskega stanja, prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da jo je tožnik dne 22. 1. 2007 obvestil o novih okoliščinah v zvezi z njegovimi vloženimi prošnjami za brezplačno pravno pomoč, in sicer, da je prvi delovni dan letošnjega leta izstopil iz firme A.A.A.. Navedeno pa pomeni, da je bilo tožniku vseskozi poznano, s kakšnim premoženjem razpolaga in kakšno je njegovo premoženjsko stanje.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožniku odobrena nujna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v A., opr. št. ..., za izvajanje brezplačne pravne pomoči pa je bil določen odvetnik A.A.. Za tožnika pa je sporno, ali mora prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti.

Po določbi 1. odstavka 36. člena ZBPP se nujna brezplačna pravna pomoč dodeli ne glede na določbe ZBPP ob pogojih in postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Če odobritev po 1. odstavku 36. člena ZBPP ni bila utemeljena ali če prosilec ne ravna po 3. odstavku 36. člena ZBPP se uporabijo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči po določbah 7. poglavja ZBPP (41. - 43. člen ZBPP). Za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč se po določbi 1. odstavka 43. člena ZBPP šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov. Vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči naloži pristojni organ za brezplačno pravno pomoč v odločbi, s katero ugotovi neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč in odloči o načinu in času vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno in skladno s podatki v predloženih upravnih spisih ugotovila, da tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 16. 1. 2002 ni navedel, da je lastnik nepremičnine, in sicer delavnice z lopo parc. št. 530/35 k.o. B., prav tako tudi ne, da je lastnik poslovnega deleža v družbi A.A.A. d.o.o. B., in sicer s poslovnim deležem v višini 2.355.000 SIT. Tožena stranka je pravilno ugotovila, kar izhaja iz upravnih spisov, da je bila odvetniku A.A. odobrena in izplačana nagrada v višini 2.584,48 EUR (619.344 SIT), iz sredstev brezplačne pravne pomoči Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Navedenih dejstev tožnik v tožbi niti ne izpodbija. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Na pravilnost odločitve tožene stranke pa ne more vplivati tožbene navedbe glede premoženjskega stanja tožnika v času vložitve tožbe, saj so pravno pomembne le dejanske okoliščine v času vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi Bpp .... Tožbeni ugovor, da je kapital družbe A.A.A. le kovinsko obdelovalni stroj, ki pa propada in je brez vrednosti, na odločitev v zadevi ne more vplivati. Za odločitev je pomembno, da je bil tožnik v času vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči lastnik poslovnega deleža v gospodarski družbi A.A.A. d.o.o., B., v višini 2.355.000 SIT, kar izhaja iz podatkov sodnega registra. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno upoštevala določilo 1. odstavka 43. člena ZBPP. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor o bistveni kršitvi pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ga tožnik uveljavlja s trditvijo, da se ni imel možnosti izjaviti pred toženo stranko glede njenih ugotovitev. Določila ZUP se v postopkih glede odločanja pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč po določbah ZBPP uporabljajo zgolj subsidiarno (2. odstavek 34. člena ZBPP), pri čemer določba 1. odstavka 37. člena ZBPP toženi stranki kot pristojnemu organu izrecno nalaga upoštevanja načela hitrosti in ekonomičnosti pri odločanju v tovrstnih zadevah. Sodišče še pripominja, da je zakonodajalec v tovrstnih zadevah predvidel predvsem pisni potek postopka, ne pa ustni, kot zmotno meni tožnik (1. in 6. odstavek 32. člena ZBPP). Poleg tega pa je tožena stranka, za odločitev pomembna dejstva, ugotovila na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, torej uradnih podatkov, ki se lahko spremenijo, če niso točni. Vendar pa je to stvar drugih postopkov.

Tožnik je sicer predlagal opravo glavne obravnave, vendar po presoji sodišča ni navedel prav nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Sodišče zato njegovemu predlogu ni ugodilo in je, v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Sodišče je prošnji tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah. Na podlagi podatkov in predloženih listin v spisu izhaja, da bi bila s plačilom sodnih taks lahko občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in njegovi družinski člani.