Jedro

Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede vprašanja, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Takšno pravno vprašanje predstavlja tudi veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka mora poskrbeti dedič sam in na napačen napotitveni sklep ni vezan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in dediča B. R. ter M. R. napotilo na pravdo glede ugotovitve, da sta pogodbi o priznanju lastninske pravice in o dosmrtnem preživljanju, sklenjeni v obliki notarskega zapisa, nični, zaradi česar spada celotno premoženje, s katerim je zapustnik v omenjenih pogodbah razpolagah, v zapuščino.

2. Zoper sklep vlagata pritožbo dediča R. R. in D. C. iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Menita, da je sodišče napotitveni razlog izoblikovalo samovoljno, mimo volje sodedičev. Dediča sta navedla tako ničnostni razlog kot tudi razlog izpodbojnosti, ki sta si po svoji vsebini nasprotujoča. Če je zapustnik sklepal navidezno pogodbo, potem je kljub vsemu moral biti sposoben skleniti pogodbo, to pa je v nasprotju s trditvami, da naj ne bi bil sposoben izraziti prave volje. Sodišče bi moralo pozvati sodediča, da se opredelita, katerega od omenjenih razlogov uveljavljata. Na zapuščinski obravnavi sta se sodediča opredelila le do pokojnikove nesposobnosti izraziti pravo voljo, zato je sodišče glede ničnostnega razloga kršilo načelo dispozitivnosti. Sodišče je zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje in kršilo določbe materialnega prava. Med dediči obseg zapuščine ni sporen, saj so v času smrti v premoženje zapustnika spadala zgolj denarna sredstva na njegovem transakcijskem računu in neizplačni del pokojnine. Stanovanje je bilo v času pokojnikove smrti že vknjiženo na njegovo zunajzakonsko partnerico D. C. Ta je k nakupu prispevala vsaj polovico lastnih sredstev, poleg tega je za pokojnika v zadnjih letih skrbela. Zapustnik je s stanovanjem razpolagal tako, kot si je želel. Nedostojne so trditve, da je pokojnik s tem hotel izigrati omenjena sodediča. V času sestave pogodbe je bil sposoben izraziti svojo voljo in je bil do nekaj dni pred smrtjo pri polni zavesti. Pritožnica se v razmerje pokojnika do njegovih dveh prvorojenih otrok ni vmešavala in tudi ni prepovedovala njunih obiskov. Zapustnik je za bolezen izvedel v septembru 2015, po operaciji se mu je stanje izboljšalo, poslabšalo pa konec leta 2016 oziroma v začetku 2017. Zanj je skrbela pritožnica. Pravni posel tako ni darilo, temveč odplačni pravni posel, kar izhaja tudi iz vsebine pogodbe, sestavljene v notarskem zapisu. Razlogi, ki jih navajata sodediča, so vsebinsko v rokah pogodbenih strank in ne tretjih oseb, ki ne morejo razlagati volje pogodbenih strank. Pomembno je tudi, da je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, torej je notarka brez dvoma preverila sposobnost pogodbenih strank skleniti pogodbo in njuno pravo voljo. Prav tako ju je opozorila na pravne posledice posla. Pritožnika predlagata, da višje sodišče sklep razveljavi, saj je izdan brez pravne podlage.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravno podlago za napotitev na pravdo v obravnavanem primeru predstavlja določba 212. člena Zakona o dedovanju (ZD). Ta med drugim določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede vprašanja, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Takšno pravno vprašanje predstavlja tudi veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

5. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče s sklepom o napotitvi na pravdo kršilo načelo dispozitivnosti. Dediča B. R. in M. R. sta v vlogi z 18. 4. 2017 izrecno opozorila, da je pogodba, s katero je njun oče mesec dni pred smrtjo prenesel svojo nepremičnino na izvenzakonsko partnerko, pravno sporna, ker je sklenjena z namenom prikrajšanja otrok iz prvega zakona za nujni delež ter po vsebini predstavlja darilo izvezakonski partnerici. Dediča sta torej uveljavljala njeno ničnost, hkrati pa sta oporekala tudi zapustnikovi opravilni sposobnosti, saj je bila pogodba sestavljena pod vplivom močnih zdravil ob napredovani bolezni. Dediča sta sodišču predlagala, da zapuščinski postopek prekine zaradi spornega obsega dedovanja in udeležence napoti na pravdo, kar je sodišče z izpodbijanim sklepom tudi storilo.

6. Z napotitvenim sklepom je dediču kot kasnejšemu tožniku podeljen pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP. Za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka mora poskrbeti sam in na napačen napotitveni sklep ni vezan. Nebistvene so zato pritožbene navedbe, da sta sodediča navedla različne razloge za ničnost pravnega posla. Kako in iz katerih razlogov bosta uveljavljala ničnosti zahtevek, je v njuni dispoziji, pri čemer glede na v tožbi podane trditve nista omejena zgolj ne en ničnostni razlog.

7. Glede na navedeno ne drži, da obseg zapuščine med dediči ni bil sporen, saj bi bilo treba v primeru, da bi se izkazalo pritožnici izročeno premoženje za darilo, to vrniti v zapuščino v takšnem delu, da bi se dopolnil nujni delež sodedičev, ki ga uveljavljata. Ali bo do tega prišlo, bo predmet odločanja v pravdi, zato v tej fazi postopka pritožbeno sodišče na navedbe glede okoliščin sklepanja sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

8. Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.