Jedro

Če je bila predlagana začasna odredba zoper določeno pravno osebo, je v postopek treba kot stranko vključiti to pravno osebo, ne pa tretje, pa čeprav se zahtevano premoženje nahaja med sredstvi tretje pravne osebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 159/2000-14 z dne 5.2.2002, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.3.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote C. z dne 20.1.2000. S tem sklepom je prvostopni upravni organ zavrnil tožničin predlog za zavarovanje zahteve za denacionalizacijo oziroma o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami (poslovnimi prostori v poslovno-stanovanjski stavbi v C., v pritličju, v izmeri 115,6 m2 in v prvem nadstropju, v izmeri 133 m2), ki naj bi bila na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in 292. člena ZUP/86 izdana zoper Občino C. kot zemljiško knjižno imetnico pravice uporabe navedenih prostorov. Prvostopno sodišče je presodilo, da je ključno v obravnavani zadevi dejstvo, da obravnavani poslovni prostori ob uveljavitvi ZDen niso bili v lasti oziroma med sredstvi Občine C., zoper katero je predlog za izdajo začasne odredbe uperjen, temveč med sredstvi podjetja A.Ž., ki pa se je lastninilo po Zakonu o lastninskem problikovanju podjetij (ZLPP) in je bilo njegovo lastninsko preoblikovanje končano že pred vložitvijo navedene zahteve za začasno odredbo. Začasne odredbe po 292. členu ZUS oziroma po 68. členu ZDen tudi ni mogoče izdati brez upoštevanja določb 9., 10. in 11. člena ZLPP, ki urejajo zavarovanje pravic bivših lastnikov in lastnikovih dedičev glede premoženja, ki je bilo mned sredstvi podjetij, ki so se lastninila po ZLPP, pri čemer je bilo treba zahtevek za tako zvarovanje vložiti do 7.6.1993. Ker v obravnavanem primeru tak predlog zoper podjetje A.Ž. v predpisanem roku ni bil vložen, se je podjetje lahko lastninsko preoblikovalo. S tem pa ni bilo več zavezanec za vračilo premoženja v denacionalizacijskem postopku. Začasna odredba zoper Občino C. pa ni mogoča, ker ta, ne glede na zemljiškoknjižne vpise, zahtevanega premoženja ni imela med svojimi sredstvi, torej ni zavezanka za denacionalizacijo.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v upravnem sporu ugodi oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je bila v času lastninskega preoblikovanja podjetja in je še vedno zemljiškoknjižna lastnica obravnavanih poslovnih prostorov v pritličju v skupni izmeri 115,6 m2 Občina C. oziroma Mestna občina C., ki na podjetje lastninske pravice oziroma pravice upravljanja oz. uporabe ni prenesla. Zato tudi ti prostori niso mogli biti knjigovodsko vodeni kot aktiva podjetja. Meni, da podjetje A.Ž. kljub temu, da je lastninsko preoblikovano, ne more biti lastnik spornih poslovnih prostorov, ker to ne izhaja iz nobene listine v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetja, niti iz zemljiške knjige in ker ti prsotori niso bili med njegovimi stredstvi in jih zato ni moglo lastniniti. Ti prostori so navedeni le v cenitvenem poročilu, ki pa ne predstavlja listine, ki bi po določbah ZLPP lahko predstavljala podlago za lastninjenje poslovnih prostorov, temveč le listino o ugotovitvi vrednosti prostorov. Zato v tem trenutku še ni jasno, kdo je v denacionalizacijskem postopku glede zahtevka tožnice zavezana stranka, do česar pa se prvostopno sodišče sploh ni opredelilo v izpodbijani sodbi, s čemer je bistveno kršilo pravila postopka.

Tožnica izpodbija zatrjevano lastninsko pravico podjetja A.Ž. v postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 294/2000. Tožnica je zaupala v zemljiško knjigo kot javno knjigo in je ves čas štela, da je Občina C. imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah zato tudi ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Tudi če se bo v naslednjih postopkih ugotovilo, da je dejanski zavezanec podjetje A.Ž., to na samo izdajo začasne odredbe ne more vplivati. Tožničin zahtevek se namreč lahko zavaruje tudi tako, da se prepove kakršna koli sprememba zemljiško knjižnega stanja, tudi z vpisom lastninske pravice na ime domnevnega imetnika pravice uporabe. S tem podjetju ne bo nastala nikakršna škoda, saj se bo kot lastnik lahko vpisal na sporne prostore, če bo v denacionalizacijskem postopku tožničin zahtevek za vračilo v naravi pravnomočno zavrnjen. V nasprotnem primeru pa lahko tožnici nastane velika škoda, če bi se na sporni nepremičnini kot lastnik vpisala tretja dobroverna oseba, za kar pa je potreben predhoden vpis podjetja. Prvostopno sodišče tudi z ničemer ne pojasni, na čem temelji njegova ugotovitev, da so bili sporni poslovni prostori med sredstvi zavezanke, ko se je ta lastninila, iz česar naj bi sedaj izhajala njena lastninska pravica in s tem neutemeljenost izdaje predlagane začasne odredbe. Tudi s tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Po tožničinem mnenju v tem sporu ni bistveno ugotavljanje, kdo je sedanji lastnik spornih poslovnih prostorov, temveč je eno izmed bistvenih vprašanj za podanost utemeljenosti tožbenega zahtevka to, ali je lastništvo teh poslovnih prostorov sporno. Tožnica meni, da to sporno je, in ker zaradi ugotavljanja lastništva tečejo tudi ustrezni sodni postopki, se kot zavezanec za denacionalizacijo še vedno šteje zemljiškoknjižni lastnik spornih poslovnih prostorov, to pa je Mestna občina C., zoper katero je bila odredba tudi predlagana. Prvostopno sodišče je s tem, ko je ugotovilo, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, ki se razlikujejo od pogojev po 292. členu ZUP/86, na katere se prvostopno sodišče sklicuje, storilo nadaljno bistveno kršitev določb postopka. Tožnica tudi predlaga, da se jo v skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah oprosti plačila sodnih taks. V dopolnitvi pritožbe pa tožnica predlaga spremembo tožbenega zahtevka o vsebini začasne odredbe zlasti zaradi spremembe vložne številke v zemljiški knjigi, v kateri so sporne nepremičnine vpisane.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka v tem sporu - podjetje A. na pritožbo niso odgovorili.

Ob reševanju pritožbe je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prvostopno sodbo razveljavilo iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen in 292. členu ZUP/86, in sicer, da se Mestni občini C. prepove razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije, ki jo je vložila tožnica. Pasivna stranka v obravnavani zadevi je torej Občina C. Iz upravnih spisov in iz sodnih spisov pa ni razvidno, da bi Občina C. v obravnavanem postopku sodelovala, in sicer niti ne v upravnem postopku niti ne v postopku pred sodiščem. Že upravni organ prve stopnje je v postopek kot zavezanca za vračilo premoženja vključil podjetje A.Ž., ki naj bi bilo po mnenju prvostopenega organa lastnik navedenih nepremičnin. Glede na to, da torej v postopku stranka, zoper katero je uperjena izdaja začasne odredbe, sploh ni sodelovala,torej ker pasivni stranki sploh ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka bistveno kršila pravila upravnega postopka To pa je po 3. točki 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS absolutna bistvena kršitev postopka, zaradi katere bi moralo prvostopno sodišče odločbo tožene stranke odpraviti in ji zadevo vrniti v nov postopek na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Sodišče torej ni imelo podlage za svojo odločitev v prvem odstavku 59. člena ZUS.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Ker gre v obravnavani zadevi za odločanje o predlagani začasni odredbi v smislu 68. člena ZDen, velja tudi za ta postopek oprostitev plačila sodnih taks po 71. členu ZDen.