Jedro

Vsakdo se lahko svobodno odloča, ali bo sklenil zakonsko zvezo oziroma osnoval zunajzakonsko skupnost z osebo, ki že ima otroke (ali jih pričakuje z drugim partnerjem), prav tako, ali bodo ti otroci živeli v njuni zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti. Preživljanja tujih otrok torej nikomur ni mogoče vsiliti proti njegovi volji.

Če tožnik doslej res ni vedel, da ni biološki oče toženkinih hčera, ki sta se rodili v njuni zakonski zvezi, ga ni mogoče obravnavati kot očima. V tem primeru namreč tožnik ni mogel oblikovati prave oziroma relevantne volje glede preživljanja toženkinih hčera; ker ju je v zmoti preživljal kot svoji lastni hčeri, ima po 133. členu ZZZDR pravico zahtevati povračilo teh izdatkov od toženke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženka plača 149.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške, z obrestmi.

2. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je pravilo iz 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) napačno omejilo le na primere, ko tisti, ki ni bil dolžan preživljati kake osebe in zahteva povračilo izdatkov od preživninskega zavezanca, s slednjim ni živel v življenjski skupnosti oziroma je izdatke za preživljanje zalagal le iz svojega posebnega premoženja. Kadar otrok nima očeta, je otroka dolžna preživljati mati. Tožnik, ki je uspešno izpodbil domnevo svojega očetovstva, je torej povrnitev izdatkov za preživljanje dvojčic, ki sta se rodili v času zakonske zveze med pravdnima strankama, pravilno vložil zoper toženko. Njene obogatitve ni bil dolžan zatrjevati. Dokazati je moral le, da je imel izdatke s preživljanjem dvojčic, ki ju ni bil dolžan preživljati, in da so bili ti izdatki potrebni. Sodišče prve stopnje se je zato brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem skupnega premoženja pravdnih strank. Napačna je tudi ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnik moral preživljati dvojčici na podlagi prvega odstavka 127. člena ZZZDR, po katerem je zakonec dolžan preživljati mladoletnega otroka svojega zakonca, ki živi z njima, razen če je otroka sposoben preživljati ta ali drugi od staršev. Tožnik meni, da je navedeno zakonsko določilo mogoče uporabiti le v primerih, ko je zakonec seznanjen z dejstvom, da partnerjev otrok ni njegov. V nasprotnem primeru tožnik ne bi mogel zahtevati povrnitve izdatkov za preživljanje niti od biološkega očeta, če bi se ugotovilo, kdo to je. Sodišče tožnika ni zaslišalo, da bi lahko izpovedal o svojih duševnih bolečinah, ki jih je utrpel, potem ko je spoznal da ni biološki oče. Ker mu je toženka to dejstvo zamolčala, tožniku odgovarja za njegovo škodo zaradi kršitve osebnostne pravice do družinskega življenja. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Izpodbijane sodbe zaradi protislovnih razlogov ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Končno je toženki med pravdnimi stroški neupravičeno priznalo nagrado za zastopanje na pripravljalnem naroku, čeprav je temu takoj sledil prvi narok za glavno obravnavo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Tožnik ni navedel relevantnih dejstev, niti ni predlagal relevantnih dokazov. Hčeri je preživljala pretežno sama. Sicer pa toženka ni ravnala protipravno, saj tožnika glede očetovstva ni zavajala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo zahteval povračilo stroškov za preživljanje dvojčic A. A. in B. B., ki ju je v zakonski zvezi pravdnih strank rodila toženka, naknadno pa je bilo ugotovljeno, da tožnik ni njun biološki oče; za duševne bolečine, ki jih je pretrpel ob tem razkritju, pa je tožnik zahteval tudi denarno odškodnino od toženke.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožnikovega verzijskega zahtevka oprlo na stališče, da je bil tožnik v vsakem primeru dolžan preživljati toženkini hčeri, čeprav ni njun biološki oče. Za takšno stališče pa v izpodbijani sodbi ni navedlo ustreznih in zadostnih dejanskih razlogov.

7. Preživljanje otrok (mladoletnih in polnoletnih, dokler se ti redno šolajo) po 123. členu ZZZDR bremeni njihove starše. Dolžnost preživljanja tujih otrok je izjema, ki velja za očima oziroma mačeho ter njune pastorke. Tako sta zakonec ali zunajzakonski partner po 127. členu ZZZDR dolžna preživljati otroke svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja, kadar ti živijo z njima, razen če sta take otroke sposobna preživljati ta ali drugi od staršev. Vsakdo se lahko svobodno odloča, ali bo sklenil zakonsko zvezo oziroma osnoval zunajzakonsko skupnost z osebo, ki že ima otroke (ali jih pričakuje z drugim partnerjem), prav tako, ali bodo ti otroci živeli v njuni zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti. Preživljanja tujih otrok torej nikomur ni mogoče vsiliti proti njegovi volji.

8. Če tožnik doslej res ni vedel, da ni biološki oče toženkinih hčera, ki sta se rodili v njuni zakonski zvezi, ga ni mogoče obravnavati kot očima. V tem primeru namreč tožnik ni mogel oblikovati prave oziroma relevantne volje glede preživljanja toženkinih hčera; ker ju je v zmoti preživljal kot svoji lastni hčeri, ima po 133. členu ZZZDR pravico zahtevati povračilo teh izdatkov od toženke. Če pa je tožnik vedel ali bi vsaj moral dopustiti možnost, da je toženka že pred poroko zanosila z drugim moškim, pa je kljub temu sklenil zakonsko zvezo z njo in nato vztrajal v zakonski zvezi ves čas, dokler sta toženkini hčeri potrebovali preživljanje, je sam privolil v svoje prikrajšanje in zato do zahtevanega povračila ne bo upravičen.

9. Vprašanje, ali je bil tožnik res (in do kdaj) v opravičljivi zmoti glede svojega biološkega očetovstva, je po navedenem odločilno in med pravdnima strankama sporno. Ker sodišče prve stopnje zaradi svojega zmotnega materialnopravnega izhodišča ni izvedlo ponujenih dokazov, ki bi omogočili odgovor na navedeno vprašanje, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10. Po 133. členu ZZZDR sme s tožbo zahtevati povrnitev stroškov preživljanja tudi domnevni oče, ki mu je uspelo izpodbiti zakonsko domnevo očetovstva in je dotlej preživljal otroka v zmoti, da je njegov. Ker gre za verzijski zahtevek, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti družinskega prava, se zanj ne uporabljajo pravila Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi. Dokazovanje tožnikovega prikrajšanja in toženčeve obogatitve ni potrebno, ampak zadošča dokaz, da je imel tožnik izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan preživljati, ter da so bili ti izdatki potrebni. Ni torej pomembno, ali je tožnik v obravnavanem primeru za preživljanje toženkinih hčera prispeval svoje posebno premoženje ali sta ju pravdni stranki preživljali z njunim skupnim premoženjem. Prav tako ni bistveno, da si pravdni stranki doslej skupnega premoženja še nista razdelili.

11. Vsaj preuranjena je tudi odločitev o zavrnitvi tožnikovega odškodninskega zahtevka. Zmotno je namreč materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, da zatrjevane duševne bolečine niso pravno priznana škoda. Takšno stališče namreč nasprotuje jasni določbi 132. člena OZ, ki kot nepremoženjsko škodo opredeljuje tudi povzročitev duševnih bolečin drugemu. Res pa ima oškodovanec po 179. členu OZ pravico do denarne odškodnine le za tiste duševne bolečine, ki so posledica vnaprej določenih posegov v telesno in duševno integriteto; med temi je tudi okrnitev osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ocenilo,1 da bi v tožnikovem primeru lahko šlo za poseg v njegovo pravico, da pozna resnico o svojem biološkem očetovstvu, vendar je nato očitno napačno zaključilo, da ta pravica ni osebnostna pravica.

12. Starševstvo je poseben vidik družinskega življenja. Pravica do spoštovanja družinskega življenja je urejena v 53. členu Ustave RS, varovana pa je tudi v okviru splošne osebnostne pravice do zasebnega življenja po 35. členu Ustave RS. V ta okvir se med drugim uvršča pravica do poznavanja svojega izvora oziroma do poznavanja identitete staršev, prav tako pravica do poznavanja dejstev glede dejanskega obstoja ali neobstoja lastnega domnevanega biološkega starševstva.2 Če je torej toženka tožnika res zavedla ali držala v zmoti glede njegovega biološkega očetovstva, potem tožniku ne bo mogoče odreči pravice do odškodnine, če bo dokazal, da so bile njegove duševne bolečine dovolj intenzivne in dolgotrajne, da opravičujejo takšno zadoščenje.

13. Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Zmotno je sklepalo, da je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti že na podlagi nespornih navedb, saj si v resnici trditve pravdnih strank nasprotujejo, zato je tudi neupravičeno zavrnilo ostale predlagane dokaze. Dejansko stanje glede podlage tožbenega zahtevka je ostalo nepopolno ugotovljeno.

14. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Takšna odločitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, upoštevaje dosedanje trajanje postopka. Poleg tega je sodišče prve stopnje v prvem sojenju izvedlo le listinske dokaze, pravdnih strank in številnih predlaganih prič (skupaj 11) pa ni zaslišalo. O za to pravdo bistvenem vprašanju, ali in do kdaj je bil tožnik v zmoti glede svojega biološkega očetovstva ter ali je bila ta njegova zmota opravičljiva, se ni izreklo. Če bi na to vprašanje namesto sodišča prve stopnje prvič odgovorilo pritožbeno sodišče, bi s tem nesorazmerno poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe. Poleg tega bi s prvim zaslišanjem strank in prič v znatni meri omejilo njuno pravico do izjave, za povrh pa bi bila izvedba tako obširnega dokaznega postopka na pritožbeni stopnji očitno nesmotrna in neekonomična.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju najprej dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem strank in prič. Če bo na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je bila tožnikova zmota o njegovem biološkem očetovstvu opravičljiva, pa bo moralo ugotoviti še relevantna dejstva, potrebna za odločitev o višini tožnikovih zahtevkov.

16. Razveljavitev izpodbijane sodbe vključuje tudi njen stroškovni izrek. Ker je pravica do povračila pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde, bo o njih odločalo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 To je storilo kljub tožnikovi pomanjkljivi opredelitvi zatrjevane nepremoženjske škode, zato je pomislek o nesklepčnosti tožbe v tem delu odveč. 2 Odločba Ustavnega sodišča U-I-251/14-14 z dne 21. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 82/2015).