Jedro

Z ustavno odločbo z dne 04. 02. 1999, ko je bilo ugotovljeno, da je določilo 81/2 člena Zakona o tujcih v neskladju z ustavo, je bilo zakonodajalcu naloženo, da uredi poseben pravni položaj državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so pred osamosvojitvijo imeli stalno bivališče v Sloveniji in so dejansko bivali na njenem ozemlju, niso pa zaprosili za državljanstvo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je z navedeno ustavno odločbo tožnik pridobil pravico uveljavljati odškodnino za škodo, ki mu je do tedaj nastala. Kasnejše ustavne odločbe, ki so se nanašale na tudi tukaj sporno razmerje, niso prinesle nič novega. Še enkrat oziroma ponovno je Ustavno sodišče Ministrstvu za notranje zadeve naložilo, da izdaja dopolnilne odločbe. V letu 1999, nedvomno pa po ureditvi svojega statusa v letu 2003, je bila tožniku znana tudi škoda, ki mu je v času neustavne situacije nastala in tedaj je tudi pričel teči rok iz 376. člena ZOR (enako 352. člen OZ) o zastaranju odškodninskih terjatev. Ker je tožnik tožbo vložil šele v letu 2009, je triletni zastaralni rok že potekel, zato je odločitev prvega sodišča, ki je na podlagi zastaranja tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka Republika Slovenija mora v 15-ih dneh plačati 324.938,00 EUR, v primeru plačilne zamude pa tudi zakonske zamudne obresti in mu povrniti pravdne stroške, ki jih bo odmerilo sodišče. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 3.982,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil tožnik. Sodišču očita, da je napačno uporabilo materialno pravo. Protipravno stanje je trajalo od 26. 02. 1992, ko je bil toženec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva do dne izdaje dopolnilne odločbe. Enako stališče je potrdilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-11-1/10 z dne 10. 06. 2010. Sodišče je tudi napačno uporabilo določilo drugega odstavka 81. člena Zakona o tujcih. Tožnik ni bil državljan druge republike, pač pa je bil ničiji državljan, zato zanj ne morejo veljati določbe Zakona o tujcih. S celotno škodo se je tožnik seznanil šele, ko je protipravno stanje prenehalo, to je z dnem izdaje dopolnilne odločbe. Za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka je pomembno, ali in kdaj se je oškodovanec dejansko seznanil s škodo, ne pa kdaj bi se bil z njo lahko seznanil. Tožnik lahko le ugiba kaj pomeni in kako je sodišče prišlo do ugotovitve o medijski odmevnosti ustavne odločbe. Sodišče ni ugotavljalo kako se na medijsko izpostavljene teme odziva tožnik, saj ga ni zaslišalo. Sodišče je tako ugotovilo dejstvo, ki ga nobena od strank ni zatrjevala. Če sodišče meni, da nepoznavanje prava škoduje in se to razteza tudi na odločbe Ustavnega sodišča, bi moralo tako stališče obrazložiti. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj se je odločilo za uporabo ZOR. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialno pravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na posamezne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče meni, da je prvo sodišče povsem utemeljeno zapisalo, da je bila ustavna odločba U-I-246/02 z dne 03. 04. 2002 medijsko odmevna. Gre za sprenevedanje pritožbe, ki pravi oziroma se sprašuje, kako je sodišče prišlo do ugotovitve o medijski odmevnosti. Splošno znano je že od leta 1992, da so t.i. izbrisani velik problem poosamosvojitvene Slovenije. Okrog tega se je veliko pisalo in govorilo po vseh medijih. Tema je bila tudi politično odmevna. Neverjetno je, da bi človek, ki je sam sodil v to skupino, situacije ne spremljal, ne samo prek medijev pač pa tudi v pogovorih s sebi enakimi. Tožnik ni trdil, da je bil izoliran in da zadeve zato ni spremljal. Nenazadnje je zadeva zanj življenjskega pomena. Ni pričakovati, da bi tožnik spremljal objave v uradnem listu, pač pa je o ustavni odločbi tako v letu 1999 (04. 02. 1999 je sodišče prvič odločilo o tem, da je Zakon o tujcih v neskladju z ustavo), kot v naslednjih, zadnji z dne 10. 06. 2010 pisalo v časopisih in govorilo na radiu in TV. Opisano pomeni, da je zadeva bila medijsko odmevna. Od vsaj povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da bi se o zadevi pozanimal in ne bi čakal, da dobi neko (dopolnilno) odločbo. Očitno tožnik ni samo čakal, ampak je bil aktiven in tudi uspešen pri urejanju svojega statusa. Dne 15. 10. 1999, torej že po ustavni odločbi, je zaprosil za dovoljenje za stalno prebivanje in dne 18. 03. 2009 to dovoljenje tudi dobil. Na podlagi prošnje za sprejem v državljanstvo z dne 27. 08. 2002 pa mu je bila dne 20. 05. 2003 izdana odločba, s katero je bil sprejet v državljanstvo RS. Svoj status je tožnik torej uredil že v letu 2003. 6. Z ustavno odločbo z dne 04. 02. 1999, ko je bilo ugotovljeno, da je določilo 81/2 člena Zakona o tujcih v neskladju z ustavo, je bilo zakonodajalcu naloženo, da uredi poseben pravni položaj državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so pred osamosvojitvijo imeli stalno bivališče v Sloveniji in so dejansko bivali na njenem ozemlju, niso pa zaprosili za državljanstvo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je z navedeno ustavno odločbo tožnik pridobil pravico uveljavljati odškodnino za škodo, ki mu je do tedaj nastala. Kasnejše ustavne odločbe, ki so se nanašale na tudi tukaj sporno razmerje, niso prinesle nič novega. Še enkrat oziroma ponovno je Ustavno sodišče Ministrstvo za notranje zadeve naložilo, da izdaja dopolnilne odločbe. V letu 1999, nedvomno pa po ureditvi svojega statusa v letu 2003, je bila tožniku znana tudi škoda, ki mu je v času neustavne situacije nastala in tedaj je tudi pričel teči rok iz 376. člena ZOR (enako 352. člen OZ) o zastaranju odškodninskih terjatev. Ker je tožnik tožbo vložil šele v letu 2009, je triletni zastaralni rok že potekel, zato je odločitev prvega sodišča, ki je na podlagi zastaranja tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, pravilna. In ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

7. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa stroškov ni priglasila.