Jedro

Če zavezanec za plačilo dohodnine v določenem letu prejme prejemke, ki izvirajo iz preteklih let, se ti dohodki vštevajo v dohodnino za leto, v katerem jih je zavezanec prejel, in obdavčijo po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.4.2002, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada Ljubljana, Izpostave L.-C. z dne 23.9.1999, s katerim je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1999. Prvostopno sodišče je kot sporno reševalo vprašanje, ali se celotno izplačilo denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki je bilo tožniku nesporno izplačano dne 15.9.1998 od Zavoda za zaposlovanje, všteva med njegove dohodke v letu 1998, in kako se obdavči. Izhajalo je iz predhodnih ugotovitev obeh upravnih organov, da je bila pri tožniku poprečna stopnja dohodnine enoletnih prejemkov za prejemke za več let izračunana tako, da je bil skupni dohodek več let razdeljen na toliko delov, na kolikor let se je nanašal, in je bila tako ugotovljena poprečna stopnja 17% (najnižja stopnja po določbah 18. člena Zakona o dohodnini, ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 1/95, 7/95, 11/95, 14/96 – odl. US, 18/96, 44/96, 68/96, 10/97, 82/97, 87/97 in 76/98), ki je bila pri odmeri dohodnine tudi pravilno in zakonito uporabljena. Pri tem se je sklicevalo na določbe 2., 5. in 13. člena ZDoh.

Zoper prvostopno sodbo je tožnik vložil pritožbo (zdaj revizijo) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačnega sklepa o dejanskem stanju (3. točka 72. člena ZUS). Sklicuje se na svoje dosedanje navedbe v upravnem postopku in v upravnem sporu. Temu pa dodaja, da so zneski njegovih prejemkov točno določljivi po mesecih in letih, kar izhaja iz fotokopije obračuna Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), in zato zanj ne pride v poštev uporaba 3. odstavka 13. člena ZDoh. To dokumentacijo bi lahko pridobila že tožena stranka ali pa prvostopno sodišče, vendar tega nista storila in sta posledično zmotno ugotovila dejansko stanje. Sredstva, ki jih je prejel za leta 1993 in 1994, je tudi porabil v navedenih letih, saj so bila namenjena preživetju, ne pa kot denarno nadomestilo za čas brezposelnosti. Ta sredstva so tudi majhna in ne dosegajo praga za odmero dohodnine. Svojo trditev, da bi bila ta sredstva obdavčena tudi v letu 1993 in 1994, pa bi moralo prvostopenjsko sodišče dokazati. Zato predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in s svojo sodbo samo reši zadevo tako, da jo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje; zahtevku ugodi tako, da se v skladu z zakonom denarni prejemki pravilno upoštevajo po letih prejema in se temu primerno tudi dohodninsko obremenijo. Dohodki za leto 1998 kot tudi predhodni za leti 1993 in 1994 so točno določljivi, zato naj se tudi tako obravnavajo za določitev dohodnine. Tožena stranka naj mu povrne sodne stroške, stroške postopka, vrne preplačana dohodninska vplačila in takse, od dneva plačila z zakonitimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo (zdaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede ne določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da v obravnavanem primeru tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, zato jo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, in sicer v skladu s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 po določbah ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Po določbi 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek), ni pa je dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). Vrhovno kot revizijsko sodišče po določbi 86. člena ZUS-1 preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka v (pritožbi) reviziji izrecno navaja, da jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačnega sklepa o dejanskem stanju, torej iz razloga, iz katerega revizije ni dopustno vložiti. Zato vrhovno sodišče revizije v tej smeri ni presojalo.

Pač pa je vrhovno sodišče po uradni dolžnosti presodilo pravilnost uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, vendar zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo. Prvostopenjsko sodišče in oba upravna organa so namreč pravilno razlagali in uporabili določbe 2., 5. in 13. člena ZDoh. Takšno stališče je v bistveno enaki zadevi Vrhovno sodišče RS zavzelo že v svoji sodbi, opr. št. I Up 794/2006 z dne 10.10.2006. Po presoji Vrhovnega sodišča RS torej niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne revizijski razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. Glede na to tožnik tudi sam trpi svoje stroške postopka.