Jedro

Če sodišče v izreku sklepa o dedovanju navede, da dedič deduje zapuščino z obvezo plačila določenih terjatev, potem ko se bo o plačilu natančneje dogovoril z upniki, je sklep o dedovanju nerazumljiv, ker ni jasno, ali dedič že ima pravico do zapuščine ali pa bo ta pravica "oživela" šele, ko bo omenjene terjatve poravnal. Tudi sprejem dediščine je lahko pravni posel, s katerim skrbnik preseže okvir rednega poslovanja oz. upravljanja varovančevega premoženja.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju navedlo, da na podlagi Zakona o dedovanju (ZD), po odpovedi dedovanju zapustničine hčerke MŽ, deduje zapustničin sin mld. JM celo zapuščino, z obvezo plačila terjatve do zapuščine SIPRU, Stanovanjskemu podjetju Ž, terjatev z dne 1.10.1998 v znesku 154.370,00 SIT, katero terjatev bi dedič odplačeval obročno na podlagi posebnega dogovora med dedičem po skrbnici AZ in CSD Ž in upnikom; ter plačilo terjatve RBM C L, v znesku 60.373,00 SIT z zakonitimi obrestmi v znesku 37.543,25 SIT z dne 6.5.1998, katere zneske je dedič dolžan poravnati upniku v roku 6 mes in sicer obročno po posebnem dogovoru med upnikom, mld.dedičem po skrbnici AZ in CSD Ž.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino spada 332 delnic Kompas, Sklad Štiri, d.d.; ter denar v znesku 45.175,20 SIT na tekočem računu Banke Celje; 24,10 SIT na ŽR pri Banki Hmezad in 10.266,70 SIT pri Banki Koper. Pasivo zapuščine pa predstavlja terjatev S, Stanovanjsko podjetje Ž, v znesku 154.370,00 SIT in terjatev RBM C L v znesku 60.373,00 SIT z obrestmi v znesku 37.543,25 SIT in zamudnimi obrestmi v znesku 5.997,97 SIT. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo aktivo zapuščine v znesku 405.466,00 SIT (z nominalno vrednostjo certifikata), in pasivo v znesku 258.164,22 SIT.

Po odbitju pogrebnih stroškov (ca. 650.000,00 SIT) je ugotovilo, da čiste zapuščine ni, zato tudi sodnih taks ni naložilo v plačilo.

Zoper takšen sklep je v korist mld. J M podal pritožbo Center za socialno delo Ž in otrokova postavljena skrbnica Z A je vlogo odobrila. Pritožba navaja, da se je po izdaji izpodbijanega sklepa o dedovanju pri CSD zglasil skrbničin mož z zaprosilom, naj CSD nekaj naredi za mld. J, ker je otrok podedoval toliko dolgov, da jih nima iz česa poravnati. Njegova družinska pokojnina znaša le 34.000,00 SIT. Otrokova skrbnica bi se takemu dedovanju zanj odpovedala, vendar ji je bilo na zapuščinski obravnavi rečeno, da tega kot skrbnica ne more narediti. Trenutno je skrbnica hospitalizirana, zato ne more sama podati pritožbe. CSD ni bil po nobeni strani obveščen o teku zapuščinskega postopka, tako da mu je bilo onemogočeno nastopati v interesu otroka. CSD je prejel zgolj sklep o dedovanju, iz katerega pa izhaja obveznost Centra sklepati dogovore z upniki mld. J. Takšega sklepa CSD ne more odobriti (191. člen ZZZDR), skrbnica pa tudi ni imela odobritve za tako dejanje po določbi 189.člena ZZZDR. Zaradi kršitve procesnih določb pritožba predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena. V zapuščinskem postopku sodišče ugotavlja,kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (pri čemer terjatev do dediča ne predstavlja pravice do zapuščine) (162.člen Zakona o dedovanju, ZD). Ko sodišče ugotovi, katerim osebam gre pravica do dediščine, jih s sklepom o dedovanju razglasi za dediče, vsebina tega sklepa pa je določena v 214.členu ZD. V sklepu je navedeno, kdo je pokojnik, katero premoženje je zapustil,kdo je dedič, ali je določitev dediča odložena, ali je pravica dediča odložena, navedba drugih oseb, ki jim gre kakšna pravica iz zapuščine. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da izrek izpodbijanega sklepa sploh ni razumljiv, ker ni jasno, ali dedičeva pravica obstaja brez omejitev ali pa je morebiti omejena. Sodišče prve stopnje je v izreku namreč zapisalo, da dedič deduje zapuščino z obvezo plačila določenih terjatev, potem ko se bo o plačilu natančneje dogovoril z upniki. Ni jasno, ali dedič že ima pravico do zapuščine ali pa bo ta pravica "oživela" šele, ko bo omenjene terjatve poravnal. Sploh pa je v pristojnosti pravdnega (in ne zapuščinskega) sodišča, da ugodi zahtevku upnika in dediču naloži nekaj v plačilo.

Zapuščinsko sodišče se je dolžno držati predmeta obravnavanja v skladu s 162. členom ZD in takšne vsebine sklepa o dedovanju, kot je predpisano v 214. členu ZD. Če bi o omenjenih terjatvah odločalo pravdno sodišče, bi gotovo upoštevalo tudi določbe ZD o odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove (dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja - 142.člen ZD).

ZD daje upniku le pravico zahtevati ločitev zapuščine zaradi poplačila svoje terjatve (143.člen ZD).

Pritožba pa je povsem utemeljena tudi zato, ker Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 3. odstavku 189. člena določa,da skrbnik ne sme brez poprejšnje odobritve centra za socialno delo storiti ničesar, kar bi presegalo okvire rednega poslovanja ali upravljanja varovančevega premoženja. Čeprav zakon odobritev centra izrecno veže le na odpoved dediščini (191.člen ZZZDR), pa med take važnejše in izredne posle v smislu 189.člena ZZZDR vsekakor spada tudi sprejem dediščine.Še posebej, kadar sprejem dediščine dediča postavi v dolžniška razmerja do zapustnikovih upnikov. Tako je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje vzpostavilo pravna razmerja med mladoletnim dedičem in upniki zapustnice, katerih terjatve so občutno presegale zapuščino. Tudi ob omejeni odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove ima dedič v takšnih razmerjih težave že zaradi samega urejanja odnosov do upnikov. Zato je izjava skrbnika o sprejemu tako obremenjene dediščine pravnoveljavna edino ob poprejšnji odobritvi centra za socialno delo. V tej zadevi skrbnica mladoletnega dediča ni izkazala potrebne odobritve izjave o sprejemu dediščine in je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

Ker pa je obravnavani sklep sodišča prve stopnje v izreku že sam po sebi nerazumljiv, je potrebno izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljaviti (13.točka 2.odstavka 354.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99 in 163.členom ZD),zadevo pa vrniti v novo odločanje (3.točka 380.člena ZPP/77 v zv.s členom 498 ZPP/99 in 163.členom ZD).