Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik v času misije ni nikoli imel 24 ur neprekinjenega počitka. Ugotovilo je, da so bila slovenska vozila stara 30 let in zelo obrabljena, zato je bilo z njimi ogromno dela in popravil. Vsak dan jih je bilo potrebno vžgati, pregledovati tekočine in opraviti druge dnevne, tedenske in mesečne preglede. Tožnik je bil kot vodja voznikov odgovoren za vsa vozila v vodu, v vsakem trenutku je moral vedeti za vsako vozilo, vsakega voznika ter dnevno, tedensko in mesečno poročati glede stanja vozil. Moral je imeti evidence registracij in pregledov vsakega vozila ter pisati zahtevke za vozila. Njegovo delo vodje voznikov je po ugotovitvi sodišča prve stopnje trajalo zelo različno, tudi 5 ur dnevno (pisanje zahtevkov), vsak dan pa uro ali uro in pol (pogovor z vozniki, z glavnim logistom, ki je zagotavljal servise in rezervne dele, ter poročanje nadrejenim).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 4.855,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2018 dalje do plačila (točka I izreka) ter mu plačati stroške postopka v znesku 2.302,03 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da evidence obremenjenosti ne odražajo dejanskega stanja, saj naj bi tožnik tudi na dneve tedenskega počitka opravljal delovne naloge - pripravo vozil (jih vžigal, čistil in popravljal), bil dosegljiv na telefon in se udeleževal sestankov. A. A. je prepričljivo izpovedal, da evidence obremenjenosti odražajo realno stanje. Kot tožniku nadrejeni delavec je bil seznanjen z nalogami, ki jih je bil tožnik dolžan opravljati in je bil s pripadniki dnevno v kontaktu. Sodišče je pavšalno ocenilo njegovo izpoved kot neverodostojno. Pripadniki so ob 6.00 uri zjutraj prejeli navodila, nato so bili 24 ur prosti, šele ob 7.00 uri naslednjega dne so prejeli nova navodila. Izpovedal je, da ni bilo ukaza glede podpisovanja evidenc in da k njihovem podpisu niso nikogar silili. Če pripadniki evidenc niso podpisali, je sledil zgolj razgovor o tem, zakaj jih niso podpisali. Tožnik bi lahko podpis odklonil, v kolikor se z vsebino evidence ne bi strinjal, pa tega ni storil. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zato je zmoten zaključek, da so bili pripadniki prisiljeni podpisati evidence. Poleg navedenega se sodišče ni opredelilo do predloženega dnevnika usposabljanja, za katerega je A. A. pojasnil, da se je vodil dejansko glede na naloge, pri čemer so se tudi manjše naloge zabeležile kot opombe. Opozarja na pomanjkljivo trditveno podlago, saj je tožnik kot kršitev pravice do tedenskega počitka navajal opravila, za katera se je sodna praksa že izrekla, da ne predstavljajo dela v smislu kršitve tedenskega počitka (npr. dosegljivost po telefonu, telesna vadba, ipd.), za ostala opravila (npr. pregledi, čiščenje in vžiganje vozil, vsakodnevni sestanki) pa je tožnik zgolj pavšalno navajal, da jih je opravljal na prosti dan. Pri tem ni pojasnil, ali so mu bila ta opravila izrecno ukazana na prosti dan ter kdo je dal ukaz. Sodišče ni ugotavljalo, kdaj in na kakšen način je tožnik pregledoval oziroma nadzoroval preglede/popravila vozil in ali so bile te obveznosti ukazane s strani A. A. prav na tožnikov prosti dan. V kolikor bi se izkazalo, da bi tožnik obveznosti lahko opravil na katerikoli drug dan, a jih je po svoji volji opravil na prosti dan, s tem tožnikova pravica do tedenskega počitka ni bila kršena. Prav tako tožnik ni navajal, na kakšen način in v kolikšni meri je sodeloval pri t.i. Sestankih, niti navedenega ni ugotavljalo sodišče. Sodna praksa se je namreč že izrekla, da t.i. »briefingi« z informiranjem o nalogah za naslednji dan ne predstavljajo kršitve pravice do tedenskega počitka. Tudi tožnikove navedbe glede nadziranja voznikov in vozil so povsem pavšalne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za 28 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. V času od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014 je bil napoten na opravljanje nalog v tujini na misiji KFOR 28. Opravljal je delo in naloge na dolžnosti "vojak specialist voznik". Navaja, da mu tožena stranka tekom celotne misije ni niti enkrat omogočila 24-urnega počitka.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. IV Pd 60/2018 z dne 3. 3. 2020 tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke ter s sklepom opr. št. Pdp 392/2020 z dne 8. 10. 2020 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da mesečne evidence delovne obremenjenosti za čas od septembra 2013 do aprila 2014 (B1 - B8) ne odražajo dejanskega stanja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da si izpovedi zaslišanih prič glede evidenc nasprotujejo. Zgolj tožnikov nadrejeni A. A., ki je vodil te evidence, je izpovedal, da evidence odražajo dejansko stanje in da dan, ki je bil zabeležen kot prosti dan, pomeni, da pripadnik 24 ur v kosu ni imel delovnih obveznosti. Vendar pa ni znal pojasniti načina, kako so se določene naloge beležile, npr. ure pri rotacijah, ali se je beležilo požarno varstvo idr. Dopuščal je tudi, da je kdaj kaj izpadlo, manjše naloge pa naj bi bile zabeležene kot opombe, pri čemer pa teh opomb v predloženih evidencah ni. Kot skladne in prepričljive pa je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedi tožnika in prič B. B. ter C. C., in sicer, da so se dnevi le pisali kot prosti, čeprav to dejansko niso bili, ter da so evidence podpisali, ker so bili to prisiljeni storiti, če niso želeli biti klicani na razgovor. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je sodišče njegovo izpoved pavšalno ocenilo kot neverodostojno. Dokazna ocena, tudi v zvezi s pričanjem A. A., je pravilna, ter sledi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.

8. Pritožba neutemljeno izpostavlja, da nihče ni bil prisiljen podpisati evidenc, saj sama priznava, da je bil pripadnik v primeru nepodpisa klican na razgovor o tem, zakaj evidence ni podpisal. Ne gre sicer za podpis pod prisilo v smislu grožnje, vendar pa so bili pripadniki s tem, ko so v primeru odklonitve podpisa morali na razgovor, izpostavljeni nevšečnostim. Ker se je izkazalo, da podatki v evidencah niso verodostojni, tudi podpis evidence ne bi pomenil, da se v sodnem postopku evidence ne bi mogle vsebinsko preveriti. S tem v zvezi je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do predloženega dnevnika usposabljanja, za katerega je A. A. pojasnil, da se je vodil dejansko glede na naloge, pri čemer so se tudi manjše naloge zabeležile kot opombe. Tožena stranka namreč dnevnika usposabljanja sploh ni predložila, glede opomb pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v mesečnih evidencah delovne obremenjenosti ni navedenih opomb. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da evidence ne odražajo resničnega dejanskega stanja na misiji.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva, ker naj bi kot opravila, zaradi katerih mu je bil kršen tedenski počitek, navajal delovne zadolžitve, ki po sodni praksi Vrhovnega sodišča ne pomenijo kršitve tedenskega počitka (dosegljivost na telefon, telesna vadba ipd), ter da so glede ostalih opravil (pregledi, čiščenje in vžiganje vozil, vsakodnevni sestanki) njegove navedbe pavšalne. Tožnik je namreč navedel, da je moral kot vodja voznikov na zimski misiji vseskozi, vsakodnevno, nadzirati in skrbeti za to, da so ostali vozniki svoje delo in obveznosti glede vozil opravili pravočasno in v celoti, da je moral sam opravljati določene naloge povezane z vozili (pregledi, čiščenje, popravila), kot tudi naloge požarstva. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič B. B. in C. C. zaključilo, da tožnik v času misije ni nikoli imel 24 ur neprekinjenega počitka. Ugotovilo je, da so bila slovenska vozila stara 30 let in zelo obrabljena, zato je bilo z njimi ogromno dela in popravil. Vsak dan jih je bilo potrebno vžgati, pregledovati tekočine in opraviti druge dnevne, tedenske in mesečne preglede. Tožnik je bil kot vodja voznikov odgovoren za vsa vozila v vodu, v vsakem trenutku je moral vedeti za vsako vozilo, vsakega voznika ter dnevno, tedensko in mesečno poročati glede stanja vozil. Moral je imeti evidence registracij in pregledov vsakega vozila ter pisati zahtevke za vozila. Njegovo delo vodje voznikov je po ugotovitvi sodišča prve stopnje trajalo zelo različno, tudi 5 ur dnevno (pisanje zahtevkov), vsak dan pa uro ali uro in pol (pogovor z vozniki, z glavnim logistom, ki je zagotavljal servise in rezervne dele, ter poročanje nadrejenim). B. B., tožniku nadrejeni delavec in odgovoren za logistiko, je izpovedal, da je on tožniku odrejal naloge s tožnikovega delovnega področja, ter pojasnil, da so vozniki na misiji vedno preobremenjeni. Tudi tožnikov sodelavec C. C. je potrdil, da so imeli vozniki delo z vozili vsak dan, tudi na dneve, ki so bili v evidencah označeni kot prosti. Izpovedal je tudi o “padalskih nalogah”, t.j. o nalogah, ki jih je bilo potrebno opraviti isti trenutek, ko so to zahtevali.

10. Sodišče prve stopnje je izpovedi pravilno povzelo, in sicer, da so vsi trije smiselno enako izpovedovali glede nalog, ki so jih morali opravljati vozniki, da sta bili obe priči v vsakodnevnem stiku s tožnikom. Tožnik se je moral po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje vsakodnevno udeleževati sestankov (ki niso bili kratki briefingi o nalogah naslednjega dne), se nanje pripraviti in nato tudi aktivno sodelovati (tožnik se je moral pred sestanki sestati z ostalimi vozniki, jih povprašati o stanju vozil in morebitnih problemih, nato pa o tem poročati svojim nadrejenim), zato ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do vsebine sestankov, oziroma da tožnik ni navajal, na kakšen način in v kolikšni meri je sodeloval na sestankih. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik vsak dan opravil pregled avtomobilov, jih vžigal ter pustil določen čas prižgane, da se je akumulator napolnil, ter da je bil ves čas, tudi ponoči, pripravljen opraviti nalogo, ki mu bo odrejena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi njegove zadolžitve v zvezi s protipožarno zaščito. Glede na navedeno ne gre za pravni položaj, ko bi moral tožnik za posamezne dneve, ki so v evidencah označeni kot prosti, navajati, kaj je tistega dne delal, saj je moral kot vodja voznikov zgoraj navedene naloge opravljati vsak dan. Ker je bilo potrebno naloge izvajati vsak dan, niso odločilne pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljalo, ali bi lahko tožnik te naloge opravil na katerikoli drug dan, a jih je po svoji volji opravil na prosti dan. Pritožba torej zmotno meni, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške.