Jedro

Dolžnik je zoper sklep o izvršbi ugovarjal le deloma, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za razveljavitev dovolilnega dela sklepa o izvršbi glede celotnega zahtevka, temveč bi moralo dovolilni del sklepa o izvršbi razveljaviti samo v ugovarjanem obsegu. Z razveljavitvijo dovolilnega dela sklepa v celoti je sodišče prekoračilo meje dolžnikovega ugovora.

Izrek

1) Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožba dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. Ig 99/00049 z dne 31.3.1999 v delu za glavnico v znesku 2,972.507,50 SIT in izvršilne stroške v znesku 76.930,15 SIT zavrne kot neutemeljena in se v tem delu sklep o izvršbi potrdi.

2) V ostalem se pritožba upnika zavrne kot neutemeljena in se v delu za glavnico v znesku 1,862.427,68 SIT, zakonite zamudne obresti od celotne glavnice in izvršilne stroške v znesku 38.248,85 SIT potrdi izpodbijani sklep.

3) O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi z dne 31.3.1999 razveljavi v drugi točki izreka ter da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Upnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil in navedel, da je dolžnik del dolga, ki se nanaša na same račune, priznal. Izpodbija samo zamudne obresti, pa tudi za te svoje trditve dolžnik ni ponudil nobenih relevantnih dokazov, predlagal je le zaslišanje strank, kar pa ni dovolj, saj bo vsaka stranka trdila svoje. Sodišče bi moralo nesporni del sklepa vzdržati v veljavi.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da držijo pritožbene navedbe, da je dolžnik sklepu o izvršbi ugovarjal le deloma. Iz dolžnikovega ugovora z dne 9.4.1999 (list. št. 8) nedvomno izhaja, da dolžnik priznava dolg po računih. Iz upnikovega izvršilnega predloga z dne 25.2.1999 (list. št. 1-2) je razvidno, da "dolg po računih" predstavlja del glavnice v višini 2,972.507,50 SIT, preostali del glavnice v znesku 1,862.427,68 SIT pa tvorijo kapitalizirane zamudne obresti. Dolžnik ugovarja samo temu delu glavnice ter zamudnim obrestim od posameznih računov, saj trdi, da upnik glede na ustni dogovor strank sploh ni upravičen do zamudnih obresti. Glede na to, da je dolžnik v ugovoru določno izjavil, v katerem delu izpodbija sklep o izvršbi (prim. 1.odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), sodišče prve stopnje ni imelo podlage za razveljavitev dovolilnega dela sklepa o izvršbi glede celotnega dela zahtevka, temveč bi moralo dovolilni del sklepa o izvršbi razveljaviti samo v ugovarjanem obsegu, to je glede glavnice v znesku 1,862.427,68 SIT, glede zamudnih obresti od cele glavnice ter glede ustreznega dela izvršilnih stroškov. Z drugačno odločitvijo, to je z razveljavitvijo dovolilnega dela sklepa o izvršbi v celoti - torej tudi glede dela terjatve, zoper katerega dolžnik ni ugovarjal - je sodišče prve stopnje prekoračilo meje dolžnikovega ugovora (2. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), kar je bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Ugovor zoper sklep o izvršbi glede dela glavnice vsebuje tudi ugovor glede ustreznega dela izvršilnih stroškov. V konkretnem primeru prerekani del stroškov znaša 38.248,85 SIT in obsega stroške za sodno takso za del, ki ga dolžnik izpodbija z ugovorom. Za razveljavitev dovolilnega dela sklepa glede preostalega dela stroškov ni podlage, saj so bili ti stroški za izvršbo za izterjavo neprerekanega dela terjatve potrebni. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3.točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovemu ugovoru v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka sklepa.

Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dolžnikov ugovor glede dela glavnice, ki obsega kapitalizirane zamudne obresti v znesku 1,862.427,68 SIT ter glede zamudnih obresti od cele glavnice in ustreznega dela izvršilnih stroškov, utemeljen. Dolžnik je glede tega dela izvršilnega predloga zadostil pogojem iz 1. odst. 61. čl. in 2. odst. 53. čl. ZIZ, saj je navedel dejstva, s katerimi je svoj ugovor utemeljeval (s pogodbo je bil dogovorjen drugačen rok plačila, stranki sta ustno dogovorili drugačno zapadlost) in predložil ustrezne dokaze (zaslišanje strank). Izvršilno sodišče se pri obravnavi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2.odst. 53.čl. ZIZ. O utemeljenosti spornih dejstev bo odločalo sodišče, ki bo vodilo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog v skladu z 2. odst. 62. čl. ZIZ, torej kot pravdni postopek (446. čl. ZPP). Tako se bo predlog za izvršbo štel za tožbo v pravdnem postopku, v katerem bo pristojno sodišče odločilo o utemeljenosti upnikovega oz. tožnikovega zahtevka ter dolžnikovih oz. toženčevih ugovorov tako po temelju kot po višini. Glede na povedano je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor glede navedenega dela glavnice, glede obresti in pripadajočih stroškov pravilno štelo za utemeljenega, zato je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo v navedenem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo delno razveljavilo, je odločitev o upnikovih pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (4. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).