Jedro

Po 79. členu ZEN se v katastru stavb vodijo podatki o dejanski rabi stavbe v skladu z veljavno klasifikacijo vrste objektov (med drugim se po šifrantu registra nepremičnin in katastra stavb stavba lahko opredeli kot kulturni spomenik – 1273001) in ta raba se določi glede na pretežni namen uporabe stavbe. Tožniki imajo torej možnost predlagati spremembo za njih spornega podatka v katastru stavb in če bodo s svojo zahtevo uspeli, bo ta sprememba posledično upoštevana tudi v registru nepremičnin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog tožnikov za spremembo podatkov v registru nepremičnin z dne 4. 10. 2013. V obrazložitvi je navedel, da so tožniki vložili predlog za spremembo podatkov v registru nepremičnin, ker stavba na naslovu A. ni vpisana kot objekt kulturnozgodovinske vrednosti. Organ je po izvedenem postopku uvodoma preizkusil zahtevo po 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotovil je, da se glede na določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin (3. člen, prvi odstavek 96. člena) v registru nepremičnin podatki ne spreminjajo po pravilih upravnega postopka, temveč je to prilagodljiva evidenca v skladu s sodobno definicijo nepremičnin, kot jo pojmuje trg nepremičnin. V geodetskih evidencah se vodijo in vzdržujejo dve različni ravni podatkov o nepremičninah: registrski nivo, ki pomeni podatke, ki niso pridobljeni na podlagi zahteve oziroma vloge stranke, temveč na podlagi izvedbe projektov oziroma metod in tehnik inventarizacije prostora (podatki v registru nepremičnin) ter katastrski nivo podatkov o nepremičninah, kjer so podatki evidentirani na podlagi vloge stranke in elaborata ter ob upoštevanju pravil upravnega postopka (podatki v zemljiškem katastru in katastru stavb). V obravnavanem primeru sprememba podatkov v registru nepremičnin, kot jo uveljavljajo tožniki, ni upravna zadeva po naravi stvari. Tožniki so zahtevali, da se v registru nepremičnin pri stavbi št. 662 k.o. ... oziroma pri delih te stavbe vpiše dejanska raba 1273001 – kulturni spomenik. Predmetna stavba je bila z odločbo z dne 14. 6. 2006 vpisana v kataster stavb, določena je bila tudi dejanska raba stavbe. Iz izreka odločbe izhaja, da imajo deli stavbe št. 1, 2, 3, 4 in 5 stanovanjsko rabo, deli stavbe št. 6, 7, 8 in 9 imajo določeno nestanovanjsko rabo, dela stavbe 10 in 11 pa imata določeno skupno rabo. Organ je podatek o dejanski rabi stavbe na podlagi 100. člena ZEN v register nepremičnin povzel iz katastra stavb. Ker pa v katastru stavb ni vpisana dejanska raba 1273001 – kulturni spomenik, tudi v registru nepremičnin ne more biti vpisana za to stavbo ta dejanska raba. Podatke v registru nepremičnin ni mogoče spremeniti, če niso ti podatki spremenjeni v katastru. Če bodo tožniki uspeli s svojo zahtevo za spremembo podatkov v katastru stavb in bodo te spremembe vpisane, potem bo organ te spremenjene podatke vpisal v register nepremičnin. Pojasnil je še, da ima po tretjem odstavku 79. člena ZEN del stavbe le eno dejansko rabo, dejanska raba s šifro 1273001 – kulturni spomenik je vrsta nestanovanjske rabe, torej pri delih stavbe, ki imajo vpisano stanovanjsko rabo oziroma skupno rabo, ni mogoče vpisati dejanske rabe s šifro 1273001 – kulturni spomenik. Organ je zato na podlagi 129. člena ZUP predlog zavrgel. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov in potrdil izpodbijani sklep.

Tožniki so v tožbi navedli, da je Vila A. vpisana v javno zbirko podatkov, ki se vodi pri Ministrstvu za kulturo, o čemer so priložili tudi dokaz. Prvostopni organ mora skladno s prvim odstavkom 100. člena ZEN v register nepremičnin povzemati podatke iz javnih in drugih zbirk podatkov oziroma podatke usklajevati z javno zbirko pri Ministrstvu za kulturo, zato so tožniki podali predlog za spremembo podatkov. Davčna uprava RS povzema podatke iz registra nepremičnin, iz katerega pa trenutno ni razvidno, da je ta nepremičnina kulturni spomenik. Tožnikom ni jasno, zakaj noče prvostopni organ podatka uskladiti s podatki iz javne zbirke Ministrstva za kulturo. Če organ ne želi podatka vnesti v svoj register, potem tožnikom drugega kot zahtevati spremembo podatkov ne preostane. Organ ima sicer tudi na svojem spletnem portalu označeno, da te podatke usklajuje sam. Če sodišče ne bo sledilo tožbi, potem predlagajo, da sodišče organu naloži uskladitev registra z javno zbirko kulturnih spomenikov Ministrstva za kulturo. Pa tudi sicer bi moral organ, če bi ocenil, da o zadevi ni pristojen odločati tisti sektor, ki je vlogo prejel, odstopiti to vlogo na pristojni sektor, skladno z notranjim poslovnikom organa. Po mnenju tožnikov pa bi moral organ postopati po ZUP in vlogo obravnavati po ZUP. Ne drži, da želijo tožniki spreminjati podatke katastra stavb. Jasno namreč je, da je Vila A. razdeljena v stanovanjske enote, v katerih tožniki tudi prebivajo. Vendar pa ta nepremičnina predstavlja tudi samostojno stavbo in je kot celotna samostojna stavba vpisana v javno zbirko kulturnih spomenikov. Tožniki so želeli spremeniti podatke po šifrantu in kjer je možno vpisati nepremičnino pod to dejansko rabo. Stavba je zaradi javnega namena obremenjena s posebno dajatvijo in lastniki morajo po posebnih pravilih za vzdrževanje kulturne dediščine s stavbo tako tudi ravnati in jo obnavljati in za kakršnekoli spremembe na stavbi pridobiti soglasje Ministrstva za kulturo. Ni torej dvoma, da ta stavba predstavlja v javnem namenu dejansko rabo kulturnega spomenika. Tudi stanovanja spadajo pod kulturni spomenik, pa četudi so namenjena za bivanje. Organ bi torej smel odločiti o zadevi smiselno po 179. členu ZUP. Tožniki so predlagali, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu ter poda ustrezna navodila, kako postopati. Če sodišče tožbi ne bo ugodilo, pa predlagajo, naj tožbi ugodi v delu, kjer tožniki organ pozivajo, da pri nepremičnini Vila A. uskladi podatke z javno evidenco kulturnih spomenikov, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo in tako pri samostojni stavbi kot pri posameznih stanovanjskih delih zavede tudi dejansko rabo po šifri 1273001 – kulturni spomenik. Priglasili so tudi stroške postopka.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Register nepremičnin je kot ena izmed večnamenskih zbirk podatkov o nepremičninah, ki se vodijo po ZEN, urejena v poglavju IX. tega zakona. V 96. členu je tako določeno, da se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi. Med podatke o nepremičninah, ki se evidentirajo v tem registru, je tudi dejanska raba nepremičnine (98. člen ZEN). V register nepremičnin se prevzemajo podatki iz zemljiškega katastra, katastra stavb, zemljiške knjige, registra prostorskih enot, centralnega registra prebivalstva, poslovnega registra Slovenije, iz zbirk podatkov samoupravnih lokalnih skupnosti ter iz javnih in drugih zbirk podatkov. Če geodetska uprava ugotovi, da podatki o nepremičninah, evidentirani v registru nepremičnin, ne ustrezajo dejanskemu stanju, jih lahko pridobi z metodami in tehnikami inventarizacije prostora; če je treba pridobiti druge podatke o nepremičninah, ki jih določa drug predpis, jih lahko pridobi z vprašalniki iz 103. člena tega zakona, ali z metodami in tehnikami inventarizacije prostora. Slednje so: terenski ogledi, geodetske izmere in interpretacija strokovnih geodetskih podlag (100. člen).

Že iz citiranih določb ZEN izhaja, da vpis (kot tudi morebitna sprememba) podatkov v register nepremičnin ni stvar, o kateri bi se odločalo v upravnem postopku oziroma po pravilih upravnega postopka, temveč gre za evidenco, ki jo pristojni organ vodi in vzdržuje na način, kot ga določa zakon, torej tako, da se prevzemajo podatki iz drugih tam navedenih javnih evidenc oziroma se podatki pridobivajo s tam opredeljenimi metodami in tehnikami inventarizacije prostora. Že iz tega razloga je prvostopni organ pravilno zaključil, da za obravnavo predloga tožnikov za spremembo podatka v registru nepremičnin (da se pri stavbi št. 662 k.o. … oziroma pri delih te stavbe vpiše dejanska raba 1273001 – kulturni spomenik) nima podlage v ZEN, zaradi česar je bilo treba glede na 129. člen ZUP predlog zavreči. Tožniki tako nimajo prav, da bi moral organ postopati po ZUP oziroma ravnati po 179. členu ZUP in njihovo vlogo obravnavati kot vlogo za izdajo potrdila o dejstvih, saj za to v tem primeru ne gre, iz enakega razloga pa zato organ tudi ni bil dolžan vloge tožnikov posredovati na pristojni sektor za kataster stavb. Iz zgoraj citiranega 100. člena ZEN pa tudi izrecno ne izhaja, da bi se v register nepremičnin prevzemali podatki iz registra kulturne dediščine, enako pa tudi ne iz Pravilnika o registru kulturne dediščine, ki določa vsebino in način vodenja registra kulturne dediščine, in po katerem je Vila A. vpisana kot nepremična kulturna dediščina, zato sodišče tudi ne more slediti tožbenemu ugovoru o nejasnosti vzrokov za izostanek takega vpisa v registru nepremičnin.

Kot je bilo obširno pojasnjeno že v upravnem postopku, bi morali tožniki spremembo tega podatka zahtevati v katastru stavb, ki je ena izmed tistih evidenc, iz katere se prevzemajo podatki v registru nepremičnin in kjer sodi podatek o dejanski rabi med podatke, ki se v ta kataster vpisujejo (73. člen ZEN). Po 79. členu ZEN se v katastru stavb vodijo podatki o dejanski rabi stavbe v skladu z veljavno klasifikacijo vrste objektov (med drugim se po šifrantu registra nepremičnin in katastra stavb stavba lahko opredeli kot kulturni spomenik – 1273001) in ta raba se določi glede na pretežni namen uporabe stavbe (prvi odstavek). Dejanska raba dela stavbe je: stanovanjska raba, nestanovanjska raba in skupna raba (drugi odstavek). Del stavbe ima lahko le eno dejansko rabo (tretji odstavek). Iz izpodbijanega akta še izhaja, da je bila stavbi, katere spremembo podatka zahtevajo tožniki, že določena dejanska raba in sicer je bila z odločbo prvostopnega organa, št. 02132-00314/2006-2 z dne 14. 6. 2006, določenim delom te stavbe določena stanovanjska raba, določenim delom nestanovanjska raba in določenim delom skupna raba, ne izhaja pa, da bi bila pri stavbi vpisana dejanska raba 1273001 – kulturni spomenik. Tožniki imajo torej možnost predlagati spremembo tega za njih spornega podatka v katastru stavb in če bodo s svojo zahtevo uspeli, bo ta sprememba posledično upoštevana tudi v registru nepremičnin.

Sodišče je glede na navedeno presodilo, da je tožba tožnikov neutemeljena in jo je zato zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.