Jedro

Pomen, ki ga tožeča stranka pripisuje pisnim dokazom, zato ni v njihovi večji dokazni moči, pač pa v enostavnejšem in lažjem dokazovanju, ker imajo listine (oz. primerljivi materialni dokazi) po svoji naravi večjo trdnost in stabilnost kot ustne izpovedbe prič ali strank, na katere bistveno bolj vpliva (po svoji naravi zmotljivi, pozabljivi in tudi pristranski) človeški dejavnik. Ocena slednjih zato običajno zahteva od sodišča več truda in previdnosti, kar pa nikakor ni pravilo, ki ne bi poznalo (številnih) izjem.

Tudi pri pisnih dokazih človeškega dejavnika ni mogoče izključiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v višini 39.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.600,00 EUR od 18. 07. 2006 do plačila in od zneska 27.640,00 EUR od 11. 03. 2010 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 1.905,10 EUR pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zahtevala povračilo škode (stroškov in izgubljenega dobička), ki ji je nastala zaradi tega, ker naj bi ji tožena stranka protipravno odpovedala pogodbo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik svojih pogodbenih obveznosti ni opravljal z zadostno kvaliteto in primerno skrbnostjo v daljšem časovnem obdobju, zaradi česar ji je tožena stranka utemeljeno (iz krivdnih razlogov) odpovedala pogodbo o servisiranju M. (A1).

Pritožba sodišču prve stopnje očita nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer zlasti napada dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki da je izpovedbam zaslišanih prič o domnevno slabem delu tožeče stranke podelilo preveliko vero, prezrlo pa je, da v spisu ni enega samega pisnega dokaza o zatrjevanih napakah tožeče stranke niti o reklamacijah zoper kvaliteto njenega dela. Predvsem ni upoštevalo pisne odpovedi pogodbe, v katerem tožena stranka izrecno zapisala, da od pogodbe odstopa, ker bo pogodbeno delo v nadaljevanju opravljala sama. Navedeno jasno in nedvoumno pisno izjavo tožene stranke je sodišče prve stopnje povsem spregledalo.

Dokazna ocena je prosta, kar pomeni, da so v načelu vsa dokazna sredstva enakovredna. Vsako sporno dejstvo se torej lahko dokazuje in tudi dokaže s katerimkoli dokaznim sredstvom. Pomen, ki ga tožeča stranka pripisuje pisnim dokazom, zato ni v njihovi večji dokazni moči, pač pa v enostavnejšem in lažjem dokazovanju, ker imajo listine (oz. primerljivi materialni dokazi) po svoji naravi večjo trdnost in stabilnost kot ustne izpovedbe prič ali strank, na katere bistveno bolj vpliva (po svoji naravi zmotljivi, pozabljivi in tudi pristranski) človeški dejavnik. Ocena slednjih zato običajno zahteva od sodišča več truda in previdnosti, kar pa nikakor ni pravilo, ki ne bi poznalo (številnih) izjem.

Tudi pri pisnih dokazih človeškega dejavnika ni mogoče izključiti. Kot je treba pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedbe priče upoštevati njene osebne lastnosti (spomin, sposobnost percepcije, sposobnost izražanja, subjektivni odnos do udeležencev v postopku in do spornega razmerja itd.), je treba pri presoji vsebine pisnih izjav upoštevati pogoste osebne zadržke do pisnega izražanja. Prav zaradi stabilnosti pisane besede, zaradi njene trajnosti in lažje dokazljivosti v primerjavi z nezapisano, je namreč večina ljudi (še zlasti v poslovnih okoljih) pripravljena povedati bistveno več, bolj neposredno in podrobneje, kot je isto pripravljena zapisati. Zato v praksi sodišč niso niti najmanj redki primeri dokazno izredno šibkih listin s pomanjkljivo in nejasno vsebino, katerih pravi pomen je potrebno šele bolj ali manj mukoma razvozljati.

Odpovedi pogodbe z dne 25. 01. 2008 (priloga A2) sicer ni mogoče očitati nejasnosti v zgoraj opisanem smislu, vendar pa je z ozirom na njen pomen za obe pravdni stranki izjemno skopa, v njej zapisani razlog za odpoved pa trivialen in neprepričljiv. Tožeča stranka ji zato pripisuje mnogo več trdnosti in nedvoumnosti, kot ji po mnenju obeh sodišč dejansko gre. V najmanj enaki meri kot dopušča dobesedno razlago, da je tožena stranka pač odpovedala pogodbo, ker je sklenila, da bo dela po pogodbi opravljala sama, je mogoča tudi razlaga, da je pravi razlog odpovedi skrit nekje drugje in v dopisu namerno zamolčan. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko pisni odpovedi ni pripisalo odločilnega pomena. Tudi odsotnost pisnih reklamacij pri storitvah, ki so tako množične in razdrobljene, ni bistvena. Svojo odločitev je pravilno oprlo na izpovedi zaslišanih prič, ki so bile ključne za ocenjevanje kvalitete in obsega opravljenih storitev tožeče stranke. Te dokaze je sodišče prve stopnje skrbno ocenilo z argumenti, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi, enako skrbno pa je tudi opravilo njihovo primerjavo in v končni oceni upoštevalo celoto procesnega dogajanja.

Pritožbenemu sodišču se zato zdi nepotrebno opredeljevati do pritožbenih navedb, s katerimi tožeča stranka polemizira s posameznimi, iz konteksta iztrganimi izjavami zaslišane priče P. L. V oceno izpovedbe priče niti ne more posegati, saj bi pri tem kršilo načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov. To bi lahko storilo le, če bi bila neskladna, nelogična ali nerazumljiva, takšna pa po mnenju pritožbenega sodišča ni. Nezanemarljiva je okoliščina, da sta obe za odločitev v tem sporu ključni priči, uslužbenca ZZZS, po svojem položaju in funkciji nepristranski osebi, ki nista v nikakršnem (osebnem) razmerju z nobeno od pravdnih strank (poslovno pa z obema), pri čemer je imel ZZZS kot končni naročnik storitev, ki jih je izvajala tožeča stranka, kvečjemu interes, da se storitve nemoteno in neprekinjeno opravljajo. Iz zapisnika z dne 05. 03. 2008 (priloga B1) je razbrati, da se je ZZZS OE M. s takojšnjo odpovedjo pogodbe tožeči stranki pravzaprav znašel v neugodnem položaju, zato je bil na tem sestanku sprejet dogovor udeležencev, da se odpoved o poslovnem sodelovanju prolongira do konca marca 2008 z namenom, da se zagotovi kontinuirano zagotavljanje pripomočkov iz izposoje. Dejstvo namreč, da ZZZS (kot operativni naročnik in tudi prejemnik pogodbenih storitev, ki te storitve še naprej potrebuje) odpovedi pogodbe tožeči stranki ni nasprotoval, da ni zoper odpoved izrazil nobenih pomislekov ali zadržkov, je samo po sebi dovolj zgovorno in potrjuje trditve tožene stranke o nezadovoljstvu ZZZS s storitvami tožeče stranke.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (350. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako pa je sodišče naložilo tudi toženi stranki, da nosi stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k rešitvi zadeve.