Jedro

Ukrep po 76. členu ZTuj-2 v zvezi z Direktivo o vračanju, se izreče šele po ugotovitvi nezakonitega bivanja tujca, kar mora izhajati iz izreka odločbe o vrnitvi. Nato se tujcu omogoči prostovoljna vrnitev z določenim rokom, ki ima prednost pred prisilno vrnitvijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba št. 2253-87/2020/36 (3F651-02) z dne 18. 2. 2021 v tretji alineji izreka, odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Maribor (v nadaljevanju PPIU Maribor) tožnici izrekla: - odstranitev tujca iz države, - prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas dveh let, čas v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, začne teči z dnem izvršitve odločbe o vrnitvi, - tujka se od 18. 2. 2021 od 14.30 ure do odstranitve vendar največ za 6 mesecev nastani na naslovu ..., - posebni stroški niso nastali, - tujec takse ne plača. 2. Iz pouka o pravnem sredstvu izhaja, da je zoper točko 1. izreka (prvo alinejo) in točko 2. izreka (drugo alinejo) dopustna pritožna na Ministrstvo na notranje zadeve. Zoper točko 3. izreka (tretjo alinejo) pa je dopustna pritožba v roku 3 dni na Upravno sodišče Republike Slovenije. Iz upravnega spisa izhaja, da je pooblaščenec tožnice odvetnik A.A. vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo na Ministrstvo za notranje zadeve, o kateri še ni bilo odločeno in dne 19. 3. 2021 predmetno tožbo zoper 3. točko (tretjo alinejo) izreka izpodbijane odločbe.

3. Iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev, da je tožnica tujka in poseduje vizum tipa C (kratkoročno bivanje) z veljavnostjo od 8. 10. 2020 do 4. 11. 2020 za bivanje na območju schengenskih držav. Tožnici je bila 13. 1. 2021 izdana odločba o vrnitvi št. 2253-87/2020/21 (3F651-02) z določenim 15 dnevnim rokom za vrnitev. Zoper navedeno odločbo je tožnica podala pritožbo in vlogo za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev. Vloga za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev je bila tožnici s strani PPIU Maribor z odločbo št. 2253-87/2020/25 (3F651-02) zavrnjena. Zoper navedeno odločbo se je tožnica pritožila in drugostopenjski organ Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 2253-42/2020/11 (155-05) z dne 26. 1. 2021 odločil, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Odločba je bila tožnici vročena 27. 1. 2021, s tem sta odločbi št. 2253-87/2020/21 (3F651-02) in 2253-87/2020/25 (3F651-02) postali izvršljivi. Tožnica se je kljub vsemu navedenemu in dejstvu, da bi se lahko kljub ukrepom, ki veljajo za preprečevanje epidemije virusa Covid-19 že vrnila na Kitajsko tega ni storila, ampak je prekoračila zakonitost prebivanja v Republiki Sloveniji, saj je ostala v Republiki Sloveniji 106 dni po poteku vizuma, prav tako pa ni zapustila Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev kot ji je bilo naloženo z odločbo št. 2253-87/2020/21 (3F651-02), to je do 4. 2. 2021. Tožničino ravnanje kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustila, s čemer so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega in pomenijo nevarnost za javni red ter se ji na podlagi prvega odstavka 67. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izreče ukrep kot izhaja iz tretje alineje izreka izpodbijane odločbe.

4. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je PPIU Maribor izrekla ukrep pod tretjo alinejo (3. točko) v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZTuj-2, ko odredi policija za tujca, ki ni zapustil države v določenem roku in ga ni mogoče takoj odstraniti iz države, omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za 6 mesecev. Policija nezakonito prebivajočega tujca iz države lahko odstrani le po izdani in izvršljivi odločbi o vrnitvi brez določenega roka vrnitve kot je določeno v prvem odstavku 63. člena ZTuj-2. PPIU Maribor je na podlagi vsega navedenega zaradi ohranitve enotnosti družine B. od 18. 2. 2021 od 14.30 ure do odstranitve iz države največ za 6 mesecev namestila tujko na naslov ...

5. Tožnica v obravnavani tožbi v upravnem sporu uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in opozarja na neobičajnost predmetnega postopka, kot je že obrazložilo sodišče v sodbi opr. št. II U 27/2021 z dne 1. 3. 2021, da je namen Direktive o vročanju in ZTuj-2, da se osebi iz tretjih držav, za katero se ugotovi, da nezakonito biva na območju RS da možnost, da ozemlje RS zapusti prostovoljno in se ji za to določi rok za izpolnitev obveznosti. V kolikor navedenega roka ne spoštuje pa se ukrepi skladno z Direktivo o vračanju in ZTuj-2 stopnjujejo. Ni običajno, da se tujcu najprej izda odločba o odstranitvi iz države in šele nato odločba o prostovoljni vrnitvi, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, kljub temu, da sta bila tako odločba o odstranitvi z dne 23. 12. 2020 kot tudi odločba o prostovoljni vrnitvi z dne 13. 1. 2021 odpravljeni. Izpodbijana odločba temelji na odločbah, ki so bile v predmetnem postopku že odpravljene, zaradi česar s tem povezane okoliščine ne bi smele biti relevantne za sprejem izpodbijane odločbe. Prav tako tožnica s strani uradne osebe ni bila poučena o pravici do zagovornika, niti o pravici do pooblaščenca. Tožnica o t.i. pravici Meranda ni bila poučena na zaslišanju z dne 18. 2. 2021, o katerem v nasprotju z relevantnimi določili ni bil seznanjen njen trenutni pooblaščenec. Pooblaščenec tožeče stranke je dne 18. 2. 2021 prejel klic s strani B.B., ki za tožečo stranko vodi komunikacijo med tožečo stranko in pooblaščencem. B.B. je pooblaščenca opozorila, da so na naslov ... prispeli policisti. V zvezi s tem je pooblaščenec tožeče stranke nemudoma poklical PPIU Maribor in ga opozoril, da tožeče stranke brez njegove navzočnosti ne smejo zaslišati, vendar mu je PPIU Maribor odvrnil, da tožeča stranka ne bo zaslišana v zvezi s predmetno zadevo in da so do tožeče stranke pristopili v ločeni zadevi. Gre za očitno kršitev procesnih pravic in jamstev tožeče stranke. Glede na to, da tožnica prihaja iz tretje države je še toliko bolj bistvenega pomena, da je zastopana preko pooblaščenca. Glede na to, da je tožeča stranka tožnica v predmetnem postopku pooblastila pooblaščenca, ki je odvetnik, bi moral biti slednji obveščen o privedbi tožeče stranke na policijsko postajo, in sicer z vidika pravil postopka se tožnici zdi sporno, da je tožnica PPIU Maribor podala odlog izvršbe, ki ga je PPIU Maribor v celoti ignoriral, postopek pa vodil na način, kot da tožnica ne sledi odločbi o prostovoljni vrnitvi. Iz izpodbijane odločbe ni jasno na podlagi katere okoliščine je PPIUP Maribor tožeči stranki izrekel nastanitev na naslovu.... za obdobje 6 mesecev. Tožeči stranki namreč rok za prostovoljno vrnitev v predmetnem postopku ni bil pravilno in zakonito izrečen, prav tako je bil odpravljen, zaradi česar neupoštevanja roka ne bi smela biti okoliščina za utemeljevanje omejitve gibanja tožnici. Izpodbijana odločba se v tem delu ne da preizkusiti, saj PPIU Maribor v izpodbijani odločbi ne navede razlogov na podlagi katerih je sprejel ta izrek. Tožnica sklepa, da je to odločitev sprejel na podlagi domnevno ugotovljene nevarnosti pobega, ki pa kot izhaja iz izpodbijane odločbe zopet temelji na nepravilni ugotovitvi PPIU Maribor, da tožnica v postavljenem roku ni zapustila Republike Slovenije. Na ta način je izpodbijana odločba v tem delu pomanjkljiva, zaradi česar se ne da preizkusiti. Sicer pa je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na utemeljevanje nevarnosti pobega ne konkretizirana, pri čemer PPIU Maribor tudi zmotno uporabi materialno pravo. Nadalje tožnica uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in navaja, da PPIU Maribor ne bi smel upoštevati izpovedi tožnice, podane na zaslišanju dne 23. 12. 2020, saj tožnica ni bila poučena o t.i. pravici Miranda.

6. Zmotna je tudi ugotovitev PPIU Maribor, da je ob preveritvi na naslovu ... z dne 18. 2. 2021 ugotovil, da tožnica še vedno nezakonito biva v Republiki Sloveniji. Tožnica ne razume postopanja PPIU Maribor, ki je bil seznanjen s tožbo Upravnega sodišča RS, s katero je tožeča stranka zahtevala odpravo odločbe z dne 13. 1. 2021. Glede na to, da je bila slednja s sodbo Upravnega sodišča RS odpravljena, tožnica ni bila dolžna Republike Slovenije zapustiti. Odprava odločbe ima namreč retroaktiven učinek. Zmotne, nepopolne in neupoštevane so tudi ugotovitve PPIU Maribor iz zaslišanja z dne 18. 2. 2021, saj je kot že zgoraj navedeno PPIU Maribor zaslišanje opravil brez obvestila pooblaščencu in brez njegove navzočnosti, pri tem pa je PPIU Maribor pooblaščencu dal neresnične informacije, da je tožeča stranka privedena v zvezi z zadevo, ki s predmetno nima dejanske povezave. PPIU Maribor je tudi zmotno uporabil materialno pravo v delu, kjer je ugotavljal okoliščine nevarnosti pobega. Kot izhaja iz jezikovne razlage določbe (zlasti) in sodne prakse, so okoliščine naštete primeroma in ne taksativno. PPIU Maribor bi moral v postopku upoštevati vse okoliščine in ne zgolj tistih, ki so primeroma navedene v 68. členu ZTuj-2. Tako ni proučil vseh okoliščin predmetne zadeve. Nična je po mnenju tožeče stranke tudi navedba, da nezakonito giba na schengenskem območju, kar ne zadošča za izrek odstranitve iz države. Tožeča stranka je že večkrat poudarila, da rok za prostovoljno vrnitev ji nikoli ni bil pravilno in zakonito izrečen. Sicer se pa tujcu v skladu z določbami ZTuj-2 sprva naloži rok za prostovoljno vrnitev, šele v primeru neupoštevanja tega roka pa odstranitev iz države. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v 3. točki (tretji alineji) izreka odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka je predložila upravne spise in podala odgovor na tožbo. Navaja, da je tožnica posedovala vizum tipa C, kratkoročno bivanje z veljavnostjo od 8. 10. 2020 do 4. 11. 2020 za bivanje na območju schengenskih držav. Upravna enota Pesnica je dne 25. 11. 2020 sprejela prošnjo podjetja C. d.o.o. za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Nesporno je, da je tožeči stranki potekel veljavni vizum tipa C in ni vložila prošnje za izdajo prvega enotnega dovoljenja za začasno prebivanje, zato na območju Republike Slovenije od 5. 11. 2020 ne biva več zakonito, te nezakonitosti pa ni mogoče odpraviti niti z vlogo za enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki jo je podala dne 25. 11. 2020 kot to zmotno meni tožnica. Po mnenju tožene stranke je sklicevanje tožnice glede zakonitosti in njenega prebivanja na podlagi drugega odstavka 60. člena ZTuj-2 napačno, saj omenjena določba izrecno določa, da lahko tujec, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja, ostane v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno, o čemur se mu izda posebno potrdilo, ki po poteku veljavnosti dovoljenja za prebivanje, velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do končne odločitve o prošnji oziroma v primeru izdaje enotnega dovoljenja ali modre karte EU do pravnomočnosti odločitve o prošnji. Nesporno dejstvo namreč je, da tožnica ni vložila prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje (saj ga sploh še ni pridobila) ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja, ampak je vložila prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja, zato ne sme ostali v Republiki Sloveniji dokler o njeni prošnji ni odločeno, ampak mora državo zapustiti ter legalizirati bivanje in šele nato sme ponovno vstopiti na ozemlje Republike Slovenije. Tožena stranka je med postopkom zaslišanja ugotovila, da si tožnica tudi po preteku veljavnosti vizuma ni poskušala pridobiti dokumentov za pot v matično državo in da je podjetje C. d.o.o. odprla izključno z namenom legalizacije bivanja v Sloveniji. Tožnica tudi ves čas postopka spreminja izjave, ki so si med seboj kontradiktorne. Na podlagi izjav je tožena stranka ugotovila, da ima tožnica namen še naprej nezakonito bivati v Republiki Sloveniji. Takšno ravnanje tožnice pa predstavljajo okoliščine iz prvega in drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki kažejo na nevarnost pobega in pomenijo nevarnost za javni red. Ker tožnica v Republiki Sloveniji brez dvoma še vedno prebiva nezakonito, obstaja pa tudi nevarnost pobega in ni storila ničesar, da bi se lahko vrnila v matično državo, je tožena stranka na podlagi 76. člena ZTuj-2 do odstranitve iz države tožnici omejila gibanje na naslovu ..., kjer se lahko tožnica dejansko nahaja največ za 6 mesecev.

8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankami je nesporno, da je tožnica vstopila v Republiko Slovenijo na podlagi vizuma C, ki je bil veljaven od 8. 10. 2020 do 4. 11. 2021. 10. Predmet spora v obravnavani zadevi je tretja alineja odločbe Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor (PPIUP Maribor) št. 2253-87/2020/36 (3F651-02) z dne 18. 2. 2021, s katero je bila tožnici izrečena od 18. 2. 2021 od 14.30 ure do odstranitve vendar največ za 6 mesecev nastanitev na naslovu ... Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje na določilih 1. odstavka 76. člena ZTuj-2. 11. ZTuj-2 v 1. odstavku 76. člena določa, da za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v Centru ali nastanitev izven Centra za največ 6 mesecev. Citirani zakon v 1. odstavku 78. člena določa, da nastanitev tujca v Center ali izven Centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorstvom odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče v roku 3 dni po vročitvi odločbe. Po določbi 2. odstavka 78. člena ZTuj-2 tožba ne zadrži izvršitve odločbe. O tožbi mora sodišče odločiti v 6-ih dneh (3. odstavek 78. člena ZTuj-2).

12. Tožena stranka preko uporabe določil 1. odstavka 76. in 1. odstavka 78. člena ZTuj-2 v konkretnem primeru izvaja pravo EU in sicer Direktivo 2008/115 ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav1. 13. Določilo 1. točke 15. člena Direktive o vračanju določa, da "razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: a) obstaja nevarnost pobega b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve."

14. Iz tega določila izhaja, da morata biti po zakonodaji države članice EU, s katero je prenesena določba 1. točke 15. člena Direktive o vračanju v nacionalni pravni red, to pa je v konkretnem primeru določilo 1. (in 2.) odstavka 76. in 1. odstavka 78. člena ZTuj-2, za pridržanje tujca, ki je nezakonito v Sloveniji in mu je bila izdana odločba o vrnitvi, najprej izpolnjena dva temeljna pogoja za ukrep pridržanja in sicer: - prvi temeljni pogoj je, da v konkretnem primeru "ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov"; - drugi temeljni pogoj je, da je namen pridržanja "priprava vrnitve in/ali izvedba postopka odstranitve".

15. Tema dvema temeljnima pogojema pa mora biti za zakonito izdajo ukrepa pridržanja tujca podan še vsaj en specialen pogoj in sicer bodisi specialen pogoj nevarnosti pobega, ali specialen pogoj, da se tujec izogiba oziroma ovira vrnitev ali odstranitev, ali kakšen drug specialen pogoj, ki je tem primerljiv. Ker namreč zakonodajalec EU v 1. točki 15. člena Direktive o vračanju uporablja pojem "zlasti če", to pomeni, da nevarnost pobega (prvi specialni pogoj) ali izogibanje oziroma oviranje vrnitve ali odstranitve (drugi specialni pogoj) nista edina možna pogoja za izrek pridržanja, ampak države članice lahko uredijo še kak drug – omenjenima dvema specialnim pogojema (iz Direktive o vračanju) in namenu pridržanja - primeren pogoj za pridržanje2. Pridržanje traja, dokler so izpolnjeni pogoji iz citiranega člena in kolikor je to potrebno, da se zagotovi uspešna odstranitev, Vsakak država članica določi omejeno obdobje pridržanja, ki ne sme presegati šestih mesecev (5. točka 15. člena Direktive o vračanju).

16. Za primer odvzema prostosti so merila predpisana v 68. členu ZTuj-2. Pojem ''nevarnost pobega'' je opredeljen v 68. členu ZTuj-2, ki v prvem odstavku določa okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa, pravnomočna obsodba tujca za kazniva dejanja, posedovanja tuje ponarejene ali drugače spremenjene potne listine ali druge listine, navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku ter tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil. V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa so navedene milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, to pa so zlasti: nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo, prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot trideset dni, okoliščina, da nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave.

17. Na podlagi zaslišanja tožnice dne 18. 2. 2021 je tožena stranka ugotovila, da ima tožnica namen še naprej nezakonito bivati v Republiki Sloveniji. Ravnje tožnice predstavlja okoliščine iz prvega in drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki kažejo na nevarnost pobega in pomenijo nevarnost za javni red. Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožnica ustanovila podjetje C. d.o.o. v Sloveniji fiktivno z namenom legalizacije bivanja v Republiki Sloveniji. Te ugotovitve tožene stranke so pavšalne in neobrazložene. Sodišče ugotavlja, da je PPIU Maribor dne 18. 2. opravil zaslišanje tožnice brez prisotnosti njenega odvetnika, ki ga je tožnica pooblastila v postopku nezakonitega bivanja. Upravni organ je dolžan spoštovati vse pravice stranke v upravnem postopku s pravnim poukom o pravici do pooblaščenca.

18. Sodišče nadalje ugotavlja, da razen navedbe določb predpisov, obrazložitev tretje alineje izpodbijane odločbe nima razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju, niti razlogov o tem, kateri dokazi so bili odločilni za sprejetje odločitve, da se tožnici izreče ukrep iz tretje alineje izpodbijane odločbe, prav tako tudi nima razlogov, zakaj je dejansko stanje narekovalo takšno odločitev, čeprav bi bilo to za presojo njene zakonitosti nujno ter gre za bistveno pomanjkljivost odločbe. Iz obrazložitve ne izhaja, zakaj pri tožnici obstaja nevarnost pobega in tožnice ni mogoče takoj odstraniti iz države, slednje mora namreč temeljiti na ugotovljenih dejstvih. Iz vsebine izpodbijane odločbe tretje alineje izreka ne izhaja, da bi tožena stranka pri njeni izdaji upoštevala vse relevantne določbe ZTuj-2 in Direktive o vračanju.

19. V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če v ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku ( v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Sodišče pritrjuje navedbam tožnice, da izpodbijana odločba glede tretje alineje izreka nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

20. Tujcu pa se lahko izreče tudi milejši ukrep, namesto nastanitve v Centru, ki ga predvideva 81. člen ZTuj-2. Slednji določa, da lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev slednjega v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev iz države (prvi odstavek); na tej podlagi lahko policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja (drugi odstavek); v primeru tega ukrepa lahko policija tujcu z odločbo omeji gibanje samo na kraj bivanja in mu določi obveznost rednega javljanja na najbližji policijski postaji (tretji odstavek 81. člena ZTuj-2).

21. Ne glede na navedeno, pa je bil tožnici obravnavan ukrep iz tretje alineje izpodbijane odločbe izrečen preuranjeno. Ukrep po 76. členu ZTuj-2 v zvezi z Direktivo o vračanju, se izreče šele po ugotovitvi nezakonitega bivanja tujca, kar mora izhajati iz izreka odločbe o vrnitvi. Nato se tujcu omogoči prostovoljna vrnitev z določenim rokom, ki ima prednost pred prisilno vrnitvijo. Ukrepi se stopnjujejo v skladu z Direktivo o vračanju, na kar je opozorilo že Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. II U 27/2021 z dne 1. 3. 2021. Izpodbijana odločba se sklicuje na odločbe, ki so bile v postopku že odpravljene, in sicer št. 2253-87/2020/21 (3F651-02) z dne 13. 1. 2012 in odločba št. 2253-87/20202725 z dne 19. 1. 2021, z navedeno s sodbo Upravnega sodišča RS.

22. Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da je tretja alinjea izpodbijane odločbe z dejanskega in pravnega vidika bistveno pomanjkljivo obrazložena oziroma njena obrazložitev dejanskega in pravnega vidika bistveno pomanjkljivo tako, da je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.

23. Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je podan razlog iz 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1, pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po 2. odstavku 63. člena ZUS-1. Zadeva se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt glede tretje alineje izreka, izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1).

24. Ker je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj se izpodbijane odločbe v tretji alineji ne da preizkusiti, sodišče samo ni moglo odločiti o stvari in tudi ni razpisalo glavne obravnave (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1), saj za odločitev, zaslišanje ni bilo potrebno (prva alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR z 22 % DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

26. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Uradni list EU, L 348, 24. 12. 2008, v nadaljevanju: Direktiva o vračanju 2 Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 1159/2019 z dne 12.7.2016.