Jedro

Toženka bi pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika, ki je ves čas zatrjeval, da je bila na njegovo ime pri sarajevski podružnici LB odprta devizna knjižica, dolžna seznaniti s svojimi ugotovitvami in mu dati možnost, da se o njih izjavi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 0042-4519/2016/5 z dne 1. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) zavrgel zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi sklepa navaja, da je razlog za zavrženje določba 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če ne more biti stranka. Toženka je ugotovila, da tožnik ni bil imetnik devizne vloge pri Ljubljanski banki d.d., Glavni podružnici Sarajevo, zato se v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 6. člena v povezavi s prvim odstavkom 2. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ne more šteti kot upravičenec po tem zakonu, posledično pa ne more biti stranka (upravnega) postopka, zato je njegovo zahtevo za verifikacijo devizne vloge zavrgla. V postopku verifikacije se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP, razen če ni v tem zakonu drugače določeno, uporabljajo določila ZUP.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo toženke ne strinja, zato vlaga tožbo zaradi kršitev pravil postopka, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. Uvodoma pojasnjuje, da je 8. 4. 2016 vložil zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge z vsemi zahtevanimi prilogami. Tožnik zatrjuje, da so z izpodbijano odločbo kršena postopkovna pravila, saj je bila zahteva zavržena že po predhodnem preizkusu, čeprav bi toženka morala zahtevo obravnavati tudi po vsebini (kot izhaja iz nadaljevanja tega odstavka, celo delno je). V zvezi s tem tožnik obširno pojasnjuje razliko med stvarno in procesno aktivno legitimacijo in poudarja, da se predhodni preizkus po 129. členu ZUP nanaša le na preizkus procesnih predpostavk, ne pa na (vsebinsko) presojo o tem, kdo je dejanski imetnik pravice oziroma, posledično, stranka v postopku. Toženka naj bi s svojim ravnanjem kršila načelo zaslišanja stranke, saj tožniku ni dala možnosti, da bi še pred koncem postopka podal izjavo o njenih ugotovitvah. Po mnenju tožnika je toženka napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje – iskala je namreč le podatke o morebitnih deviznih knjižicah, odprtih na ime A.A. in ne B., kot je pravilen zapis priimka tožnika. Tožnik zato sklepa, da je toženka vseeno delno presojala, ali je tožnik upravičenec po ZNISESČP, kar še dodatno potrjuje, da bi se postopek ne smel omejiti samo na formalni predhodni preizkus, temveč bi moral obsegati tudi (delno) vsebinsko presojo zadeve. Zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tako zatrjuje tožnik, je toženka napačno uporabila materialno pravo – določbi 2. in 6. člena ZNISESČP namreč v konkretnem primeru ne prideta v poštev, saj je (tožnik) imetnik devizne vloge, odprte pri podružnici LB v Sarajevu.

3. Toženka v odgovoru na tožbo povzema ugotovitve iz izpodbijanega sklepa in ponovno poudarja, da tožnik po določbi 6. člena ZNISESČP ni upravičenec in zato tudi ne more biti stranka v postopku, zaradi česar je zavrženje njegove zahteve zakonito. Navaja, da je preverila obe različici priimka (A. in B.), vendar za nobeno od njiju devizne vloge ni mogoče najti. Dodaja še, da sklep o zavrženju ni meritorna odločitev in za tožnika ne pomeni prekluzije ter da še vedno lahko vloži novo zahtevo. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi prilaga izjavo svojega očeta C.C., iz katere izhaja, da je odprl devizno knjižico v glavni podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu na ime tožnika, a da se je ta kasneje izgubila. V drugi pripravljalni vlogi pa tožnik prilaga dopis Ljubljanske banke, Glavne podružnice v Sarajevu, iz katerega izhaja, da je bila odprta devizna vloga (knjižica) na ime D. (in ne A.) B. 5. Toženka na pripravljalni vlogi ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je toženka s sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za verifikacijo devizne vloge, češ da naj tožnik ne bi bil upravičenec po ZNISESČP, posledično pa ne stranka v (upravnem) postopku (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

8. V obravnavani zadevi je torej sporno, ali je toženka imela podlago, da v okviru predhodnega preizkusa tožnikove vloge po ZNISESČP to vlogo zavrže po 129. členu ZUP, ne da bi pred tem tožnika seznanila z ugotovitvami v postopku.

9. Iz podatkov upravnega spisa in navedb toženke izhaja, da je v okviru opravljenega preizkusa tožnikove vloge raziskovala, ali je tožnik imetnik devizne vloge, odprte pri sarajevski podružnici LB. V tem okviru je preverjala tudi možnost napačnega zapisa tožnikovega priimka. S tem je že ugotavljala dejstva, od katerih je odvisna odločitev o tožnikovi vlogi.

10. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZUP je treba – preden se izda odločba – dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). To pomeni, da je bila toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika, ki je ves čas zatrjeval, da je bila na njegovo ime pri sarajevski podružnici LB odprta devizna knjižica, dolžna seznaniti s svojimi ugotovitvami in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Ker toženka ni ravnala na opisan način, je zagrešila bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

11. Sodišče je zato po vsem navedenem tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), ki mora v skladu s četrtim odstavkom istega člena izdati novo odločbo, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča iz te sodbe glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe (in pripravljalnih vlog), izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

13. Tretji odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Ta znesek mora toženka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.