Jedro

Določbe 154. člena OZ ne predstavljajo samostojne podlage za odgovornost imetnikov motornih vozil, temveč zgolj podlago za razdelitev odgovornosti med njimi v primerih medsebojno povzročene škode.

Določba 154. člena OZ ne kombinira subjektivne in objektivne odgovornosti imetnikov motornih vozil, saj v primeru škodnega dogodka, v katerem je bilo udeleženih več motornih vozil, škoda izvira iz nevarne dejavnosti enega in drugega imetnika motornega vozila, zato so takšni udeleženci prometne nezgode vedno objektivno odgovorni za škodo, ki izvira iz delovanja motornih vozil tudi v medsebojnem razmerju. V položaju, ko je med strankama nesporen nastanek škode, ki izvira iz prometne nezgode dveh motornih vozil, zato nikdar ni mogoče zavrniti zahtevka zgolj iz razloga, ker obstoji spoznavna kriza glede protipravnosti ravnanja in posledično krivde kot kriterija za ureditev pravične porazdelitve skupaj in skupno povzročene škode, ki so jo utrpeli imetniki motornih vozil. Zakonodajalec je namreč odločil, da je za porazdelitev škode, ki je (vzajemno) nastala imetnikom v prometni nezgodi udeleženih motornih vozil, sicer res najprimernejši in zato primarno določen kriterij krivde. Vendar če le-ta v konkretnem primeru ne obstoji ali je ni mogoče ugotoviti, zakon predvideva subsidiaren kriterij, tj. odgovornost imetnikov po enakih delih, če razlogi pravičnosti ne narekujejo drugačne odločitve.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek pravilno glasi: „Prva in druga tožena stranka sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 1.240,42 EUR z zakonskimi obrestmi od 9. 10. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje.“ preostalem se pritožba zavrne.

III. Prva in druga tožena stranka sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe 187,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki 2.480,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2007 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške s pripadki. Tožeči stranki je zato po načelu končnega uspeha naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 529,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2.Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)) (1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča, da izvedenec prometne stroke ni podal zaključkov o tem, da izpovedba tožeče stranke o poteku prometne nesreče ne bi bila verodostojna. Po drugi strani pa izpostavlja, da je ravno izvedensko mnenje pokazalo, da izpovedba prvega toženca ni verodostojna. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo listinski dokaz, ki ga je predložila tožena stranka, tj. prijavo škodnega primera. Že v prijavi je bilo namreč zapisano, da je sprednje (prvo) vozilo zavilo s ceste v desno, ne da bi to prej nakazalo. Prva tožena stranka je poleg tega izjavila, da sta „vozili pred menoj … imeli manjšo hitrost od mene, verjetno tudi nekje 50 do 60.“ Nadalje pa je pojasnil, da v tem trenutku ni videl, kakšna je razdalja med tožečo stranko in mariborskim vozilom. Tudi na vozilu MB-registracije ni videl zavornih luči ali smerokaza. Videl je, da se je vozilo pred tožečo stranko pomaknilo na parkirišče. Ko je zagledal, da tudi Audi zavija, je bila tožeča stranka na svoji polovici ob sredinski črti. Ko je videl, da tožeča stranka zavira, je bil od njega oddaljen manj kot 10m. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja je torej jasno, da je prvi toženec videl osebno vozilo znamke Audi mariborske registracije. To pa bi glede na mnenje izvedenca pomenilo, da je prvi toženec nastalo situacijo slabo ocenil, saj bi v tem primeru s prehitevanjem praktično odvzel vozilu pred seboj možnost, da se umakne v levo. Takšno ravnanje prvega toženca je bilo zato protipravno in v vzročni zvezi z nastalo škodo. Izvedenec je namreč na obravnavi pojasnil, da glede na pogled, ki se je prvemu tožencu nudil z vrha klanca ob začetku prehitevanja, ni mogel vedeti, ali bi lahko varno prehitel oba. Na podlagi popolne in pravilne dokazne ocene bi moral sodnik zatorej ugotoviti, da je prvi toženec ves čas od začetka namena prehitevanja lahko videl osebno vozilo mariborske registracije in tudi videl, da je to sprednje (prvo) vozilo zavilo s ceste v desno, ne da bi to prej nakazalo, in torej v trenutku začetka prehitevanja ni mogel vedeti, ali bi lahko varno prehitel oba. Četudi bi bilo dejansko stanje v konkretnem primeru pravilno ugotovljeno, pa opozarja na določbo 3. odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (2), v skladu s katero v primeru, če v prometni nezgodi motornih vozil ni kriv nihče, potem odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega. To pa pomeni, da bi v za tožečo stranko najslabšem primeru, sodišče prve stopnje moralo dosoditi tožeči stranki polovico njegove škode. Po mnenju tožeče stranke se je sodišče prve stopnje tudi zmotno opredelilo glede materialnega dokaznega bremena. V obravnavanem primeru je namreč nedvomno šlo za povzročitev škode in prvi toženec bi moral dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde v smislu prvega odstavka 131. člena OZ. Priglaša stroške s pritožbo.

3.Tožena stranka na vročeno pritožbo odgovarja in sodišču druge stopnje predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi očitki o nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju pripominja, da so le-ti zavajajoči, saj iz prijave škodnega dogodka ne izhaja, da je prvi toženec videl vozilo, ki je vozilo pred tožečo stranko. Prvi toženec je dejal le, da je prvo vozilo zavilo na desno, ne da bi njegov voznik pred tem s smernikom nakazal smer, ni pa dejal, da je takšno ravnanje voznika tudi videl. Zaslišan na glavni obravnavi je povedal, da na navedenem vozilu ni opazil zavornih luči ali smerokaza, sploh pa ni videl, da ima registrsko tablico z oznako MB, videl je le del tega vozila, vendar ne levega ne desnega. Na glavni obravnavi je sicer res izpovedal, da je videl, kako se je vozilo pred tožečo stranko pomaknilo na parkirišče, vendar je v nadaljevanju pojasnil, da je to opazil v zadnjih trenutkih pred trkom, torej, ko je že bil v fazi prehitevanja. Že golo dejstvo, da je bil v tej fazi na svoji polovici smernega vozišča, pa nedvomno potrjuje, da ob upoštevanju prometne signalizacije njegovo ravnanje ni bilo protipravno. Izvedenec je namreč pojasnil, da bi manever prehitevanja lahko varno izvedel, saj je na tem mestu prekinjena črta, pogled pa se je vozniku na tem mestu pričel odpirati. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša. 4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožeča stranka je v obravnavanem primeru vtoževala odškodnino iz naslova premoženjske škode, ki naj bi jo utrpela v prometni nezgodi, v kateri je bila kot voznik soudeležena skupaj s prvo toženo stranko kot voznikom drugega vozila. Med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi v pritožbenem postopku ni sporno, da je do trka vozil tožeče stranke in prve tožene stranke dejansko prišlo (kakor tudi ne, da je v prometni nesreči prišlo do poškodbe vozila tožeče stranke), sporen pa je potek škodnega dogodka in njuna posledična krivdna odgovornost za škodne posledice. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je do trka oziroma naleta vozila prve tožene stranke v vozilo tožeče stranke prišlo zaradi premajhne varnostne razdalje vozila prve tožene stranke na desnem voznem pasu cestišča. Tožena stranka pa je zatrjevala, da se je trk vozil zgodil na levem voznem pasu cestišča v trenutku, ko je prva tožena stranka s svojim vozilom že prehitevala tožečo stranko, le-ta pa je zaradi poskusa preprečitve naleta v pred njo vozeče vozilo (ki je zmanjšalo hitrost zaradi zavijanja v desno), zaradi premajhne varnostne razdalje zavila na levi vozni pas cestišča, kjer pa se je že nahajalo vozilo prve tožene stranke.

6.Pravdni stranki sta v dokaz svojih trditev predlagali zaslišanje prič, tj. svojih soprog, vpogled v listinske dokaze in pribavo izvedenskega mnenja. Priči sta potrdili trditve svojih soprogov in s tem v ničemer nista uspeli prevesiti sicer enakoštevilnosti razlogov za verjetnost obstoja dejstev, kot jih zatrjuje tožeča stranka, in verjetnost obstoja dejstev, kot jih zatrjuje tožena stranka. Dejanskih okoliščin primera, ki so pomembne za ugotovitev poteka škodnega dogodka in protipravnega ravnanja tožene stranke, pa sodišče prve stopnje ni uspelo razjasniti niti z vpogledom v fotografije škode ter z zaslišanjem izvedenca. Le-ta je namreč pojasnil, da v spisu ni dovolj podatkov, ki bi omogočali vsaj približno argumentiran odgovor v prid enemu ali drugemu udeležencu prometne nesreče. Fotografije škode pa so bile posnete potem, ko je bilo vozilo tožeče stranke že odstranjeno z mesta škodnega dogodka (zaradi česar iz položaja sprednjih koles na sliki ni mogoče sklepati na potek škodnega dogodka), na fotografijah pa tudi niso bile jasno razvidne sledi škodnega dogodka na vozilu. Glede na opisan rezultat dokaznega postopka se je sodišče prve stopnje znašlo v spoznavni krizi, v kateri ni moglo ugotoviti, niti da je tožeča stranka dokazala zatrjevan potek škodnega dogodka, niti da ga ni, zato je o utemeljenosti zahtevka odločilo na podlagi materialnega dokaznega bremena.

7.Tožeča stranka v pritožbi sicer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na predhodne ugotovitve sodišča prve stopnje o spoznavni krizi (v kateri sodišče odločilnih dejstev ni moglo ugotoviti) in pritožbene očitke, da sodišče ni upoštevalo določenih delov izpovedbe prve tožene stranke ter ugotovitev izvedenca, po vsebini smiselno predstavlja očitek bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, ker dokazne ocene ni opravilo celovito in popolno v skladu z 8. členom ZPP. Takšni pritožbeni graji pa ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje se je seznanilo z vsem dokaznim gradivom in ga tudi celovito ocenilo. To pa je seveda storilo zgolj v okviru trditvene podlage pravdnih strank. Tožeča stranka je namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je škoda nastala zaradi naleta vozila prve tožene stranke v vozilo tožeče stranke na desnem voznem pasu (!), ker prva tožena stranka pri vožnji za vozilom tožeče stranke ni upoštevala primerne varnostne razdalje. Tožeča stranka pa v pritožbi iz dokaznega gradiva, ki ne daje podlage za ugotovitev zatrjevanega, naknadno, tj. v smislu njegove uporabe kot informativnega dokaza, črpa podlago za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki ga pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala in ki naj bi bilo neodvisno od položaja vozila prve tožene stranke v času trka z vozilom tožeče stranke. Iz vsebine dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje potrditvah v pritožbi zanemarilo, naj bi namreč izhajalo, da je tožena stranka nepravilno prehitevala vozilo tožeče stranke, saj v začetku prehitevanja ni mogla vedeti, ali bo lahko varno prehitela vozilo tožeče stranke in vozilo pred tožečo stranko, s čimer naj bi tožeči stranki onemogočila umik pred spredaj vozečim vozilom mariborske registracije. Ugotavljanje navedenega pa je v obravnavanem primeru glede na v pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo nedopustno.

8.Utemeljen pa je očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Določbe 154. člena OZ namreč ne predstavljajo samostojne podlage za odgovornost imetnikov motornih vozil, temveč zgolj podlago za razdelitev odgovornosti med njimi v primerih medsebojno povzročene škode (ko torej škoda ni povzročena „tretjim“). (3) Povedano drugače, določba 154. člena OZ ne kombinira subjektivne in objektivne odgovornosti imetnikov motornih vozil, saj v primeru škodnega dogodka, v katerem je bilo udeleženih več motornih vozil, škoda izvira iz nevarne dejavnosti enega in drugega imetnika motornega vozila, zato so takšni udeleženci prometne nezgode vedno objektivno odgovorni za škodo, ki izvira iz delovanja motornih vozil tudi v medsebojnem razmerju. V položaju, ko je med strankama nesporen nastanek škode, ki izvira iz prometne nezgode dveh motornih vozil, zato nikdar ni mogoče zavrniti zahtevka zgolj iz razloga, ker obstoji spoznavna kriza glede protipravnosti ravnanja in posledično krivde kot kriterija za ureditev pravične porazdelitve skupaj in skupno povzročene škode, ki so jo utrpeli imetniki motornih vozil. Zakonodajalec je namreč odločil, da je za porazdelitev škode, ki je (vzajemno) nastala imetnikom v prometni nezgodi udeleženih motornih vozil, sicer res najprimernejši in zato primarno določen kriterij krivde. Vendar če le-ta v konkretnem primeru ne obstoji ali je ni mogoče ugotoviti, zakon predvideva subsidiaren kriterij, tj. odgovornost imetnikov po enakih delih, če razlogi pravičnosti ne narekujejo drugačne odločitve. Zakonsko predvideno upoštevanje morebitnih odklonilnih razlogov za uporabo pravila o odgovornosti po enakih delih v okviru načela pravičnosti pa po stališču pravne teorije omogoča upoštevanje zlasti dodatnih okoliščin, ki povečujejo ali zmanjšujejo inherentno nevarnost določenih motornih vozil kot nevarnih stvari.

9.Non liquet položaj, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, se torej ne nanaša na temelj odškodninske odgovornosti pravdnih strank, saj je le-ta glede na nespornost dejstva, da je vtoževana premoženjska škoda na vozilu tožeče stranke nastala zaradi trka motornih vozil pravdnih strank (kot edinih odločilnih dejstev za ugotovitev objektivne odgovornosti udeležencev) v vsakem primeru podan. Nanaša se zgolj na nezmožnost ugotovitve krivde udeležencev kot primarnega kriterija za porazdelitev deležev odgovornosti. Nezmožnost uporabe kriterija krivde pa pomeni, da je izključena subsumpcija primera pod določbo 1. ali 2. odstavka 154. člena OZ in da je treba o višini obveznosti tožene stranke odločati na podlagi 3. odstavka 154. člena OZ, v skladu s katero odgovarjata imetnika, če ni kriv nobeden, po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega. Izraza „če ni kriv nobeden“ pa ni mogoče razumeti samo tako, da je dokazano, da ni kriv nobeden (da se je vsak od udeležencev nesreče – če bi veljalo načelo domnevane krivde – ekskulpiral), ampak tudi tako, da ni nihče drugemu dokazal krivde (če velja načelo dokazane krivde), ali da krivde ni mogoče niti ugotoviti, niti izključiti zaradi spoznavne krize, torej ko kriterij krivde imetnikov motornih vozil za nastanek škode ni uporabljiv bodisi zato, ker v dokaznem postopku ni bil ugotovljen, bodisi zato, ker njegovega obstoja ali neobstoja v dokaznem postopku ni bilo mogoče ugotoviti zaradi enakovrednosti razlogov, ki so „govorili“ v prid trditvam o obstoju na eni strani in trditvam o njegovi izključenosti na drugi strani.

10.Navedeno določbo je treba namreč v okviru jezikovne razlage razumeti po (materialnem) smislu zakonske ureditve, tj. da razdelitev odgovornosti po enakih delih oziroma po pravičnosti med sicer objektivno odgovornimi udeleženci prometne nezgode pravičneje razdeli breme odprave škodnih posledic nezgode, ki je nastala ob koincidirajočem učinkovanju motornih vozil, med imetnike udeleženih vozil, kot bi to storila stroga uveljavitev načela povzročitve, po katerem vsak udeleženec odgovarja drugemu za škodo, ki mu jo je povzročil, razen če dokaže oškodovančevo krivdo. Obenem pa je treba tudi upoštevati, da v nasprotju s stališčem tožeče stranke, kakor ga je izrazila v pritožbi, materialno dokazno breme glede krivde drugega udeleženca – imetnika motornega vozila leži na tožeči stranki, ki se nanjo sklicuje, ne pa na toženi stranki. Pri dokazovanju krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti namreč pravilo obrnjenega dokaznega bremena ne velja, saj bi njegova uporaba v primeru, ko sta obe stranki kot imetnici motornih vozil objektivno odgovorni za škodo, ki je nastala zaradi njihovega obratovanja, privedla do „logičnega nesmisla“, da sta obe stranki izključno odgovorni za škodo, ki je pri tem nastala. Ko torej glede krivde nastopi spoznavna kriza, stranki pa tudi ne zatrjujeta drugih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v okviru uporabe načela pravičnosti (tega v obravnavanem primeru nista storili), ni mogoče odločiti, da se odgovornost deli po kakšnem drugem ključu kot tistem, vsebovanem v 3. odstavku 154. člena OZ, ki predstavlja „ničelno točko, od katere se začne dokazovanje v različne smeri: bodisi v smeri krivde enega ali drugega udeleženca, bodisi v smeri pravičnosti oziroma okoliščin, ki utemeljujejo krivdo, bodisi okoliščin, ki ovsebinjajo pravičnost. Če od tega nihče ničesar ne dokaže, odgovarjata imetnika po enakih delih.“ (4)

11.Glede na to, da je tožena stranka zahtevku ugovarjala zgolj po temelju, vtoževani višini obveznosti pa ni nasprotovala, se sodišče druge stopnje ni odločilo za uporabo kasatoričnega pooblastila, temveč je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženima strankama nerazdelno naložilo v plačilo 1.240,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2007 do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). Solidarna odgovornost prve in druge tožene stranke temelji na določbi 2. odstavka 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP)(5) (med strankami v postopku je bilo namreč nesporno, da je imela prva tožena stranka v času škodnega dogodka z drugo toženo stranko sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti v skladu z ZOZP), obrestni del zahtevka pa na določbi 1. odstavka 378. člena OZ in 943. člena OZ. Tožena stranka namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi v pritožbenem postopku, v katerem je sama opozorila na potrebo po uporabi 3. odstavka 154. člena OZ, kljub možnosti izjave ni prerekala trditve tožeče stranke, da je bila 24. 9. 2007 izvensodno pozvana na plačilo odškodninskega zahtevka, a se na takšno zahtevo ni odzvala, zato se je 14-dnevni izpolnitveni rok za plačilo obveznosti do tožeče stranke iz 943. člena OZ iztekel 8. 10. 2007. Tožeča stranka je zatorej zamudne obresti od dolgovanega zneska utemeljeno zahtevala šele od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, tj. od 9. 10. 2007. 12.Zaradi spremembe izpodbijane odločitve o glavni stvari je sodišče ponovno odločilo tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku, ki je bil na obeh stopnjah polovičen (s pritožbo je namreč izpodbijala odločitev v celoti, uspela pa je do polovice). Glede stroškov, ki so strankam nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje (3. odstavek 154. člena ZPP), stroške, ki so ji nastali v postopku s pritožbo, pa ji je sodišče druge stopnje prisodilo do polovice. Odmero je opravilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST) (6) in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), (7) ki sta veljala v času vložitve tožbe, in na podlagi priglašenih postavk v pritožbi ob upoštevanju načela potrebnosti iz 155. člena ZPP. Tožeči stranki je tako priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 7,5 točk za materialne stroške (13. člen OT), 76,5 točk iz naslova obveznosti za plačilo DDV od vsote navedenih zneskov ter 165,00 EUR iz naslova obveznosti plačila sodne takse za pritožbo. Ni pa ji priznalo 100 točk za pregled spisa, listin in druge dokumentacije, ker je takšno opravilo vsebovano že v storitvi sestave pritožbe in v tem primeru torej ne predstavlja samostojnega opravila, ki bi bilo vrednoteno po posebni samostojni tarifni postavki OT, kakor tudi ne 50 točk za obrazložen dopis stranki, saj ob priglasitvi takšnega stroška tožeča stranka ne pojasni, na katero vlogo naj bi se navedeni strošek nanašal. Skupaj je tako tožeči stranki priznalo 375,68 EUR, glede na zgoraj pojasnjen polovični uspeh v pritožbenem postopku pa prisodilo 187,84 EUR. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na določbi 378. člena OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Drugi toženi stranki stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj le-ta glede na svojo vsebino za odločitev o pritožbi ni bil potreben (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 97/2007-UPB 1

(3) Tako tudi J. Zobec, Ali se v odškodninskih sporih med imetniki motornih vozil uporablja načelo domnevane krivde, Pravnik, Ljubljana 1991, letnik 46, številka 3-5, str. 189 in 190, ter Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 882. (4) J. Zobec, Ali se v odškodninskih sporih med imetniki motornih vozil uporablja načelo domnevane krivde, Pravnik, Ljubljana 1991, letnik 46, številka 3-5, str. 192. Avtor nazorno argumentira, da se lahko pravila o krivdni odgovornosti uporabljajo šele potem, ko je ugotovljeno, da je bila škoda povzročena po izključni krivdi enega udeleženca.

(5) Ur. l. RS, št. 70/1994 in nasl..

(6) Ur. l. SRS, št. 30/1978 in nasl..

(7) Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl..