Jedro

Splošne določbe OZ glede stroškov ugotavljanja vzroka ničesar ne določajo izrecno. Vendar pa to ne pomeni, da to vprašanje ni urejeno. Dolžnik je napako dolžan odpraviti in s tem vzpostaviti takšno stanje, kot bi po prodajni pogodbi moralo obstajati. O načinu odprave napake pa prodajalec odloča sam in sam nosi tudi z odpravo napake povezane izdatke (stroške).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela z ugotavljanjem vzroka napake na oklepnih vozilih. Vozila je dobavila tožena stranka. Vzrok napake je ugotovila tako, da je naročila strokoven pregled (analizo), za katero je plačala 22.200,00 EUR. Povrnitev tega zneska je zahtevala od tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. Tožeča stranka je vložila pritožbo, v kateri je vztrajala, da je bilo naročilo strokovne analize nujen strošek pri ugotavljanju in odpravi napake na vozilih. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni upoštevalo, da je bil obstoj napake potrjen s strani obeh pogodbenih strank, ki sta hkrati tudi stranki tega postopka. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne bilo upoštevalo, da mora glede na 35. člen pogodbe z dne 11. 3. 2003 nositi stroške odprave napake tožena stranka. Tožeča stranka podaja zaporedje različnih dogodkov v zvezi z napako. Meni, da so lahko izidi strokovne analize toženi stranki pomagali pri odpravljanju napake.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanskega stanja pritožba ne izpodbija. Bistveni del dejanskega stanja je takšen: tožeča stranka je leta 2003 od tožene stranke kupila oklepna vozila V. Pravni temelj za nakup je bil v Pogodbi št. 009-03A (v nadaljevanju: Pogodba). 35. člen Pogodbe je določal naslednje: „Sistemska napaka, odkrita in potrjena s strani obeh pogodbenih strank, na 5 % prodane pogodbene opreme, se ne glede na čas odkritja odpravi na stroške izvajalca.“

6. Do prve okvare na kupljenih oklepnih vozilih je prišlo 27. 3. 2007. Zlomila se je os razmikalnega mehanizma zavorne čeljusti. Obe stranki sta si ogledali okvaro. Soglasno sta ugotavljali vzroke zanjo. Tožena stranka je takoj pristala na popravilo okvare. To je razvidno že iz pisma tožeče stranke z dne 24. 4. 2007. 7. Napaka se je pokazala šele, ko je jamčevalni rok za napake že potekel. Pogodba sama ni določala, kaj je sistemska napaka. Iz pogodbe je mogoče sklepati, da je to napaka, ki ni posledica običajne obrabe zaradi uporabe. Ne glede na morebitne dvome o naravi napake pa je tožena stranka nemudoma priznala, da napaka obstaja, in se je tudi zavezala k njeni odpravi.

8. Kupec (tožeča stranka) je torej imel zahtevek na odpravo napake na temelju 35. člena Pogodbe. Tožena stranka (prodajalec) namreč ni niti zanikal obstoja napake, temveč je celo pristal na njeno odpravo.

9. Ne glede na to je tožeča stranka naročila ugotovitev vzroka napake pri strokovnjaku, to je pri Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za strojništvo. Ta je sestavila pisno poročilo („analizo“) in v njem ugotovila vzrok za napako.

10. Podrobnosti glede uveljavljanja zahtevka na odpravo napake Pogodba ni določala, zato se se morale uporabljati splošne določbe OZ. Te glede stroškov ugotavljanja vzroka ničesar ne določajo izrecno. Vendar pa to ne pomeni, da to vprašanje ni urejeno. Dolžnik je napako dolžan odpraviti in s tem vzpostaviti takšno stanje, kot bi po prodajni pogodbi moralo obstajati. O načinu odprave napake pa prodajalec odloča sam, in sam nosi potem tudi z odpravo napake povezane izdatke (stroške), kot to jasno določa prav 35. člen Pogodbe. Na kakšen način bo prodajalec ugotovil vzrok napake, je torej njegova stvar, sam pa tudi nosi izdatke za ugotavljanje vzroka napake.

11. Tožeča stranka je sicer lahko dala ugotoviti vzrok napake sama, vendar pa mora tudi nositi stroške za to sama. Pravnega temelja za povrnitev stroškov od tožene stranke namreč v 35. členu Pogodbe ali v določbah OZ o prodajni pogodbi nima.

12. Tožeča stranka je menila, da je tožena stranka imela korist od pisnega poročila Univerze v Ljubljani. To je sicer lahko res, vendar bi potem morala postaviti določnejše trditve o neupravičeni obogatitvi tožene stranke. Teh pa ni bilo, saj je tožeča stranka svoj zahtevek skušala opreti izključno na 35. člen Pogodbe.

13. Ni jasno, kaj je pritožba želela doseči z navajanjem zaporedja različnih dogodkov v zvezi za napako, zato pritožbeno sodišče ni moglo odgovoriti na te pritožbene navedbe.

14. Ker je prvostopenjska odločba prestala tudi preizkus po 2. odstavku 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko odločbo (353. člen ZPP).

15. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le pritožnik, ki je uspel s pritožbo. Ker je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena, tudi ne more zahtevati povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).