Jedro

Sklad RS za razvoj, po določbi 1. odstavka 5. člena ZPDOP resda zagotavlja del sredstev za poravnavo prevzetih obveznosti, v razmerju do upnikov pa obveznost poravna Republika Slovenija (1. odstavek 4. člena ZPDOP), ki je zato tudi pasivno legitimirana v tem sporu.

Izrek

Revizija se v delu, ki zadeva odločitev o pravdnih stroških, zavrže. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za tek zakonskih zamudnih obresti za čas po 31.12.2001; v ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v višini 951,06 EUR, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka in odločilo o tožbenem zahtevku tako, da je ugodilo zahtevku za plačilo 43,409.753,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.6.1993 do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od iste glavnice za čas od 15.4.1993 do 24.6.1993. Ustavilo je še postopek v delu, v katerem je bila tožba umaknjena in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je relevanten za odločanje o reviziji, pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10,828.070,50 SIT od 25.6.1993 do 20.10.1995 (ko je bil vložen predlog za izvršbo).

3. Tožena stranka z revizijo napada odločbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava, absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev odločb sodišč nižjih stopenj.

4. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje a) materialno dejansko stanje 5. Republika Slovenija, ki jo je zastopal Sklad RS za razvoj, B. in E. p.o. so dne 15.4.1993 sklenili pogodbo o prevzemu dolga, s katero je tožena stranka prevzela dolg, ki ga je imel B. do tožeče stranke. S pogodbo je bilo ugotovljeno, da dolg (iz naslova porabljene električne energije) znaša na dan 31.3.1993 43,409.753,70 SIT. Pogodba je bila sklenjena na podlagi Zakona o prevzemu določenih obveznosti podjetij, ki so družbeni kapital prenesla na Sklad RS za razvoj (Uradni list RS, št. 7/93, v nadaljevanju: ZPDOP).

6. Prevzeti dolg je predstavljal seštevek terjatev iz računov v višini 32,581.683,20 SIT in obračunanih neplačanih obresti v višini 10,828.070,50 SIT.

b) procesno dejansko stanje 7. Tožeča stranka je, tedaj še kot upnik, vložila predlog za izvršbo, v katerem je kot dolžnika navedla: „Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Sklad Republike Slovenije d.d., Ljubljana po direktorju Urošu Koržetu“. Okrajno sodišče v Ljubljani je sklep o izvršbi poslalo Skladu Republike Slovenije za razvoj d.d., Ljubljana, ki je tudi vložil ugovor, in nato po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, zadevo poslalo okrožnemu sodišču, da odloči o zahtevku v pravdnem postopku.

8. Okrožno sodišče je po ugotovitvi, da Sklad RS za razvoj d.d., Ljubljana nikoli ni imel pooblastila Republike Slovenije za zastopanje na sodišču, njegov ugovor zavrglo, Državnemu pravobranilstvu poslalo fotokopijo predloga za izvršbo in ostalih listin v spisu, ter ga pozvalo, da v roku 30 dni odgovori na predlog za izvršbo, ki ga je šteti za tožbo. Državno pravobranilstvo je na tožbo odgovorilo.

Razlogi za delno zavrženje revizije 9. Revidentka napade (tudi) stroškovno odločitev sodišč nižje stopnje. Odločba o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa (5. odstavek 128. člena ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (1. odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 384. člena ZPP).

10. Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Takšna je tudi stalna sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej na primer odločbe z opr. št. II Ips 609/2000, II Ips 68/2003, II Ips 263/2005, vse dostopne preko Intraneta ali Ius-infa). Ker revizija v delu, ki se nanaša na stroške postopka, po povedanem ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Razlogi za delno ugoditev reviziji 11. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-300/04 (z dne 2.3.2006) razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ker so vtoževane zamudne obresti do 1.1.2002 glavnico že presegle, je Vrhovno sodišče, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05-21 z dne 6.3.2008, ki od Vrhovnega sodišča terja tak poseg v pravnomočno odločbo, sodbi sodišč nižje stopnje spremenilo tako, da zamudne obresti prenehajo teči z dnem 31.12.2001 (1. odstavek 380. člena ZPP).

Razlogi za zavrnitev revizije v preostalem delu 12. Revidentka graja postopanje okrožnega sodišča, ki naj bi „povsem drugi stranki, torej Republiki Sloveniji, naložilo procesne obveznosti ter Republiki Sloveniji samovoljno in arbitrarno naložilo funkcijo stranke v postopku, o katerem do tedaj ni vedela ničesar...“. Okrožno sodišče ni zagrešilo ničesar od zatrjevanega. Tožena stranka je bila že v predlogu za izvršbo označena kot dolžnik, torej kot stranka. S tem, ko je okrožno sodišče Državnemu pravobranilstvu, ki je upravičeno do zastopanja tožene stranke, poslalo fotokopijo predloga za izvršbo in ostalih listin v spisu, ter ga pozvalo, da v roku 30 dni odgovori na predlog za izvršbo, ki ga je šteti za tožbo, niso bile procesne pravice tožene stranke v ničemer okrnjene. Tudi revidentka ne uspe pojasniti, v čem naj bi bila (procesno) prikrajšana.

13. Revidentka navaja, da naj bi tako višja kot Vrhovno sodišče v „povsem primerljivih postopkih izrecno zavzela stališče, da je tako za upravljanje in razpolaganje s tem premoženjem tako v izvršilni, bodisi v vseh drugih pravdnih postopkih, izključno zavezan in pristojen sklad kot samostojna pravna oseba.“ Splošna revizijska trditev (brez navedbe konkretnih primerov) terja le splošen odgovor. V tej zadevi je Republika Slovenija s pogodbo prevzela sporni dolg in zato ne more biti dvoma, da ga je prav ona dolžna poravnati.

14. O tem, da je podana pasivna legitimiranost tožene stranke (v smislu materialnega prava) je revidentka dobila izčrpno in prepričljivo obrazložitev pritožbenega sodišča, še zlasti glede vloge Sklada RS za razvoj, ki po določbi 1. odstavka 5. člena ZPDOP resda zagotavlja del sredstev za poravnavo prevzetih obveznosti, v razmerju do upnikov pa obveznost poravna Republika Slovenija (1. odstavek 4. člena ZPDOP), ki je zato tudi pasivno legitimirana v tem sporu.

15. Ker po povedanem niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razen glede obrestnega dela zahtevka tudi ne razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo v preostalem delu zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

16. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena in 3. odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožeče stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife.