Jedro

V skladu s 17. členom SZ-1 je obveznost obvestiti upravnika o spremembi lastništva posameznega dela vezana na rok 30 dni od dneva, ko ima pridobitelj pravico predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Po prepričanju sodišča druge stopnje lahko (vsaj) od takrat naprej upravnik spremembo lastništva prostorov upošteva, v konkretnem primeru tako, da prispevek v rezervni sklad odmerja tudi glede na novo pridobljeno površino, in to ne glede na to, kdaj novi lastnik dejansko poskrbi za vpis svoje etažne lastnine v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, zavrže, v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 47912/2009 z dne 16. 4. 2009 obdržalo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki (v nadaljevanju tožencema) naloženo, da plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnikom) znesek 287,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2009 dalje do plačila in znesek 67,51 EUR ter izvršilne stroške v višini 64,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (I. točka izreka). Razveljavilo pa je navedeni sklep o izvršbi v delu, v katerem je tožencema naloženo, da plačata tožnikom znesek 1,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2009 dalje do plačila, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del take prvostopne odločitve (I. točka izreka) se laično pritožujeta toženca. Uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da so zanju sporne površine, za katere je v letih 2006 in 2007 upravnik obračunal prispevek v rezervni sklad. Nikoli nista oporekala delu prispevka, ki izhaja iz lastništva stanovanja št. 8 v tretjem nadstropju na naslovu Dvorakova 8 v izmeri 70,64 m², sporen pa je obračun v delu, ki presega to površino in se nanaša na površine na mestu nekdanjega skupnega dela stavbe - podstrešja. Na podlagi z etažnimi lastniki v letu 2003 sklenjene kupoprodajne pogodbe sta toženca pridobila idealni delež do 286/1000 podstrešja objekta Dvorakova 6-8, na katerem je bila predvidena izgradnja stanovanj. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano v letu 2005, tehnični pregled opravljen leta 2007, uporabno dovoljenje pa je bilo izdano šele 23. 9. 2008. Upravnik se po mnenju pritožnikov neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 17. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), saj ni šlo za obstoječa stanovanja, ampak stanovanja v izgradnji, zato ni šlo za prenos lastninske pravice na etažni lastnini. Iz 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) po mnenju pritožnikov izhaja, da se prispevke v rezervni sklad plačuje za posamezne dele stavb v etažni lastnini, v konkretnem primeru pa v delu, ki se nanaša na sporne površine, ni mogoče govoriti o etažni lastnini, saj ni šlo za prostor po drugem odstavku 105. člena SPZ. Pritožnika nadalje izpostavljata, da merila in način določitve prispevka v rezervni sklad določa Pravilnik o merilih za določitev prispevka lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (v nadaljevanju Pravilnik). Način določitve površine v konkretnem primeru po prepričanju tožencev ni bil izveden po pravilniku, saj je bila „za izračun povečana površina stanovanjske enote, v kateri bivata toženca“, zato je izračun prispevka nezakonit in ne more biti podlaga za določanje obveznosti. Toženca dopuščata možnost, da se za obračun prispevka v rezervni sklad šteje kak drug trenutek, še preden je posamezen del kot etažna lastnina vpisan v zemljiško knjigo, a to po njunem prepričanju ne more biti pred izvedenim tehničnim prevzemom objekta oziroma izdajo uporabnega dovoljenja, ko je zagotovljena varnost uporabe objekta. Pritožnika poudarjata, da sedaj redno plačujeta zaračunane obveznosti do rezervnega sklada, zanju pa je sporno zaračunavanje prispevka za površine na mestu nekdanjega podstrešja, kjer oz. ko so se (tam) gradila stanovanja. Smiselno predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri razveljavitve sklepa o izvršbi v celoti. Priglašata stroške izvršilnega postopka in pritožbene stroške.

3. Tožniki se v odgovoru na pritožbo zavzemajo za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je v delu, ki se nanaša na drugega toženca, prepozna, v delu, ki se nanaša na prvo toženko, pa pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje v skladu s 346. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 442. členom istega zakona najprej preizkusilo, ali je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena. Ker je bila izpodbijana sodba drugemu tožencu vročena 1. 7. 2013, se je njegov osemdnevni pritožbeni rok iztekel s potekom 9. 7. 2013. Pritožba, ki sta jo šele dne 19. 7. 2013 skupaj vložila prva toženka in drugi toženec, je zato glede drugega toženca v skladu z drugim odstavkom 343. člena ZPP prepozna, saj je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Obrazloženo je v skladu s prvim odstavkom 346. člena ZPP narekovalo zavrženje pritožbe v delu, ki se nanaša na drugega toženca.

6. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje pritožbo meritorno obravnavalo v delu, ki se nanaša na prvo toženko, za katero pritožbeni rok ob vložitvi pritožbe dne 19. 7. 2013 še ni potekel, ker ji je bila izpodbijana sodba vročena s fikcijo vročitve, na podlagi katere se prvi toženki vročitev šteje za opravljeno s potekom 11. 7. 2013. 7. Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Na procesne posebnosti tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 31 - 32 in 41 - 42 spisa). Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k sodbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

8. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi prve toženke uveljavljanih in v sporu majhne vrednosti dopustnih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev ter je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (na katere je sodišče druge stopnje vezano), izhaja, da sta toženca lastnika stanovanjskih prostorov v skupni izmeri 154,52 m², pri čemer sta bila prvotno lastnika stanovanja v izmeri 70,46 m², po kupoprodajni pogodbi v letu 2003 pa sta postala še lastnika 84,06 m² podstrešja. Čeprav je bil del teh kasneje pridobljenih površin po navedbah tožencev priključen k že obstoječi stanovanjski enoti, del pa je postal samostojna enota, je tudi iz točkovalnih zapisnikov, ki sta jih izpostavljala toženca, izhajala enaka skupna vsota njunih stanovanjskih površin. V pritožbi ponovno izpostavljeno, da pri drugo pridobljenih površinah (še) ni šlo za obstoječa stanovanja, ampak stanovanja v izgradnji, tudi po presoji sodišča druge stopnje nima nobenega vpliva na višino obveznosti tožencev glede plačevanja prispevkov v rezervni sklad. Pravilno je prvostopno stališče, da obveznost vplačila v rezervni sklad temelji na lastništvu prostorov (posameznih delov) v večstanovanjski stavbi (1), pri čemer je eno od meril za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad, v skladu z 2. členom Pravilnika, površina posameznega dela v etažni lastnini (2). Upravnik stavbe je bil v letu 2005 obveščen o spremembi lastništva prostorov (dela podstrešja), ki sta jih toženca pridobila s kupoprodajno pogodbo v letu 2003, kar je upravnik tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno upošteval pri odmeri prispevka v rezervni sklad tako, da je v okvir površine posameznega dela zajel tudi to novo pridobljeno površino. V skladu s 17. členom SZ-1 je obveznost obvestiti upravnika o spremembi lastništva posameznega dela vezana na rok 30 dni od dneva, ko ima pridobitelj pravico predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Po prepričanju sodišča druge stopnje lahko (vsaj) od takrat naprej upravnik spremembo lastništva prostorov upošteva, v konkretnem primeru tako, da prispevek v rezervni sklad odmerja tudi glede na novo pridobljeno površino, in to ne glede na to, kdaj novi lastnik dejansko poskrbi za vpis svoje etažne lastnine v zemljiško knjigo. Pravilno je tudi prvostopno stališče, da obveznost plačila prispevka v rezervni sklad ni odvisna od uporabne vrednosti stanovanja za lastnika zaradi trenutnih gradbenih del, preurejanja oz. prenove, zato tudi ni pomembno, kdaj je bilo za to stanovanje (oz. njegov del) pridobljeno uporabno dovoljenje.

10. V zvezi s pritožbeno grajo, da se prispevke v rezervni sklad plačuje za posamezne dele stavb v etažni lastnini, v konkretnem primeru pa v delu, ki se nanaša na sporne površine, ni mogoče govoriti o etažni lastnini, saj naj ne bi šlo za prostor po drugem odstavku 105. člena SPZ, sodišče druge stopnje dodaja, da v skladu z navedeno zakonsko določbo k posameznemu delu v etažni lastnini lahko spadajo tudi drugi individualno odmejeni prostori, če so del nepremičnine v solastnini etažnih lastnikov. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil del kasneje pridobljenih površin priključen k stanovanjski enoti, del pa je postal samostojna enota. V obeh primerih pa je šlo za individualno odmejeni prostor (in ne več za podstrešje kot skupni del zgradbe, namenjen skupni rabi etažnih lastnikov), čeprav je bil le-ta v obdobju od avgusta 2006 do oktobra 2007, na katero se nanaša zahtevano plačilo v rezervni sklad, v fazi preureditve oz. so bila na njem izvajana gradbena dela. Glede pritožbene graje, da način določitve površine v konkretnem primeru ni bil izveden po pravilniku (3), sodišče druge stopnje dodaja, da toženca po ugotovitvi sodišča prve stopnje drugačne (pravilne) površine nista navajala, pri določitvi prispevka v rezervni sklad upoštevana površina pa je po seštevku skladna s (kasnejšimi) točkovalnimi zapisniki, na katere sta se med postopkom sklicevala toženca.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe v delu, ki se nanaša na prvo toženko, in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona).

12. Ker prva toženka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniki pa krijejo sami svoje stroške odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

Op.št. (1) : Prvi odstavek 119. člena SPZ določa: „Če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, morajo etažni lastniki ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja.“ Op.št. (2) : Ostali merili sta še starost nepremičnine, na kateri je vzpostavljena etažna lastnina, ter rekonstrukcija nepremičnine.

Op.št. (3) : Pravilnik o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb.