Jedro

Za spor o vrnitvi preveč izplačanih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo je stvarno pristojno socialno sodišče. Tožeča stranka je ob ugotovitvi, da je toženec sklenil delovno razmerje za polni delovni čas in določen čas, krajši od 12 mesecev, imela na podlagi prvega odstavka 33. člena ZZZPB razlog, da pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v tem času miruje po uradni dolžnosti, prav tako pa na podlagi določbe 54. člena ZZZPB pravico zahtevati vračilo sredstev izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ker toženec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravic.

Ker je odpadla podlaga za izplačevanje denarnega nadomestila v spornem obdobju, je imela tožeča stranka skladno z določbo tretjega odstavka 190. člena OZ) pravno podlago za zahtevek na vrnitev neupravičeno izplačanih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki plača 1.667,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 dalje in mu povrne stroške postopka v višini 45,00 EUR v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje toženec. Meni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov s strani toženca. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu. Toženec je tudi vse prejel na podlagi zakonske podlage, to je odločbe tožeče stranke z dne 4. 6. 2009, ta odločba ni bila nikoli odpravljena ali razveljavljena, tako da podlaga kasneje ni odpadla in še vedno obstaja. Toženec tudi ni nikoli prejel odločbe tožeče stranke z dne 5. 3. 2010. S to odločbo tudi ni bil seznanjen in mu ni bila osebno vročena, saj ima toženec prebivališče na naslovu A. Terjatev tudi še ni zapadla ter tako tožeča stranka nima izkazanega pravnega interesa v tem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi listin v spisu in zaslišanja toženca ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožencu je bilo z odločbo št. … z dne 4. 6. 2009 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 9 mesecev. Denarno nadomestilo je znašalo v prvih treh mesecih po 307,96 EUR neto mesečno, v naslednjih mesecih pa 269,78 EUR neto s tem, da se je nadomestilo izplačevalo v obdobju od 14. 5. 2009 do 13. 2. 2010. Z odločbo št. ... z dne 5. 3. 2010 je tožeča stranka odločila, da tožencu od 1. 8. 2009 dalje miruje pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je sklenil delovno razmerje. V obdobju od 1. 8. 2009 do 31. 1. 2010 je bil tožencu izplačan skupen znesek 1.667,76 EUR. Navedeni znesek je predmet spora v predmetni zadevi. Tožeča stranka je toženca pozvala na vračilo preveč izplačanih zneskov denarnega nadomestila z dopisom z dne 13. 4. 2010 in mu nato posredovala opomin pred tožbo dne 3. 8. 2010, toženec prostovoljno sredstev ni vrnil. Zaradi tega je tožeča stranka dne 20. 11. 2012 vložila tožbo na vrnitev sredstev. Toženec se je namreč s 1. 8. 2009 zaposlil, o zaposlitvi ni obvestil tožeče stranke.

Toženec v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje naredilo s tem, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pritožbeni ugovor pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, saj toženec ne pove, katerih dokazov, ki jih je tekom postopka na prvi stopnji predlagal sodišče ni izvedlo. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 3. 4. 2013 izhaja, da je v okviru dokaznega postopka sodišče prebralo listine v sodnem spisu in zaslišalo toženca kot stranko v postopku, nadalje da tožena stranka ni imela drugih dokaznih predlogov in je v posledici tega sodišče sprejelo dokazni sklep, da se dokazovanje zaključi. Neizvedba nekega dokaza lahko pomeni relativno kršitev in prvi odstavek 339. člena ZPP, kar pa bi morala tožeča stranka v skladu z določbo 286 b. člena ZPP uveljaviti pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče, v danem primeru ob sprejemu sklepa, da se dokazni postopek zaključi. Glede stvarne pristojnosti v predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za socialni spor iz drugega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 določa, da je socialno sodišče pristojno odločati tudi v sporih o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev oziroma o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva oziroma škode, ki jo je zavarovanec povzročil zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je po 3. točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 stvarna pristojnost socialnega sodišča v socialnih sporih podana na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja v točkah od a do č in sicer pod točko a - o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in plačevanju prispevkov za to zavarovanje. V predmetni zadevi tožeča stranka uveljavlja vrnitev preveč izplačanih sredstev iz naslova denarnega nadomestila med brezposelnostjo in sicer za obdobje od 1. 8. 2009 do 31. 1. 2010 v skupni višini 1.667,76 EUR, ko toženec tožeči stranki ni sporočil, da se je s 1. 8. 2009 zaposlil in ga je v posledici tega Urad za delo ... odjavil iz evidence brezposelnih oseb. Tožeča stranka je ob ugotovitvi, da je toženec sklenil delovno razmerje za polni delovni čas in določen čas, krajši od 12 mesecev imela na podlagi prvega odstavka 33. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZPB; Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) razlog, da pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v tem času miruje po uradni dolžnosti, prav tako pa na podlagi določbe 54. člena ZZPB pravico zahtevati vračilo sredstev izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ker toženec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravic.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da toženec ni prejel odločbe tožeče stranke z dne 5. 3. 2010, s katero je bilo odločeno, da mu pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo miruje od 1. 8. 2009 dalje. Iz dokumentacije v sodnem spisu je razvidno, da je bila navedena odločba tožencu vročena po določbi 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). O prispelem pismu je bil toženec obveščen 10. 3. 2010, vročitev je bila opravljena 25. 3. 2010, torej po poteku 15 dnevnega roka. Naslov, na katerega je tožeča stranka vročila odločbo je bil isti, kot naslov, na katerega je prejel odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in isti, na katerega je tožeča stranka naslovila zahtevek za vračilo preveč izplačanih zneskov denarnega nadomestila, datiran z dne 13. 4. 2010, iz povratnice v spisu pa je razvidno, da je toženec navedeno pošiljko osebno prevzel. Tako ni mogoče šteti navedbe v pritožbi, da ima tožnik prebivališče na naslovu A., kot tisti razlog, na podlagi katerega naj bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženec ni prejel odločbe tožeče stranke z dne 5. 3. 2010. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je s citirano odločbo odpadla podlaga za izplačevanje denarnega nadomestila v spornem obdobju in je tako imel toženec skladno z določbo tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) pravno podlago za zahtevek za vrnitev neupravičeno izplačanih sredstev. V prvem odstavku citiranega člena je določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomesti vrednost dosežene koristi. V tretjem odstavku 190. člena OZ je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. V predmetni zadevi gre prav za takšno situacijo. Tožencu je sicer bilo priznano denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, vendar je ta pravna podlaga s pravnomočno odločbo o mirovanju te pravice s 1. 8. 2009 odpadla. Nadomestilo bi tožniku ponovno pripadalo v primeru, če bi bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po preteku obdobja, za katerega mu je nadomestilo mirovalo.

Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj navedenega ne more slediti pritožbeni navedbi, da je denarna terjatev tožeče stranke sporna in da tudi ni zapadla v plačilo in da tožeča stranka nima izkazanega pravnega interesa. V predmetni zadevi gre za dajatveno tožbo iz naslova neupravičeno izplačanih sredstev in v tem je pravni interes tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnim naziranjem, kakor ga je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.