Jedro

Za presojo, ali je bil upravičenec do denacionalizacije ob podržavljenju jugoslovanski državljan, ni pomembno, kdaj je bilo podržavljeno premoženje vpisano v zemljiški knjigi, ampak kdaj je bilo premoženje dejansko podržavljeno - z uveljavitvijo zakona ali z izdajo akta o podržavljenju.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 373/99-9 z dne 20.12.2001. 2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.8.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper točko 7. odločbe Upravne enote M. z dne 12.4.1999, s katero je ta zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na solastninski delež D.J.V. na podržavljenem premoženju. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnikov oče ni upravičenec za denacionalizacijo. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da so bila tožnikovemu očetu zemljišča, ki so predmet tožnikove zahteve za denacionalizacijo, podržavljena z odločbo Komisije za agrarno reformo Okrajnega ljudskega odbora M. z dne 9.9.1954, na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS (Uradni list LRS, št. 30/46, 10/48), torej na podlagi predpisa, ki je v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) naveden kot podlaga za denacionalizacijo. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bila tožnikovemu očetu in njegovim družinskim članom, tudi tožniku, dne 19.7.1958, izdana odločba o sprejemu v državljanstvo z redno naturalizacijo in da so državljanstvo pridobili z dnem prisege, to je dne 6.8.1958. Na tej podlagi je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da tožnikov oče ob podržavljenju ni bil jugoslovanski državljan in zato glede na določbo 9. člena ZDen ni upravičenec za denacionalizacijo in tudi ni podlage za uporabo določbe 12. člena ZDen. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je razlaščeno premoženje prešlo v last države, ko je bilo na podlagi sklepa sodišča z dne 23.9.1958 vpisano v zemljiški knjigi kot državna lastnina. Če nepremičnina v zemljiški knjigi ni bila vknjižena na državo, se ja ta, če je prešla v državno last na podlagi zakona - z odločbo organa, štela kot državno premoženje že na podlagi odločbe, kot je to določal 6. člen Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47). Tožbenega ugovora, da je bil tožnikov oče vpisan v državljansko knjigo že od 12.5.1948, ter da iz državljanske knjige ni bil nikoli izbrisan v tem postopku ni mogoče upoštevati. Za odločitev v tej zadevi tudi ni pomembno, kdaj je postala pravnomočna odločba z dne 14.7.1958. Premoženje je bilo namreč tožnikovemu očetu podržavljeno z odločbo iz leta 1954, odločba z dne 14.7.1958 pa je bila izdana le zaradi uskladitve dejanskega stanja s pravnim stanjem. Ker ni pogojev za odločanje na podlagi 61. člena ZUS, sodišče tudi ni sledilo tožnikovi zahtevi, da odloči po opravljeni glavni obravnavi.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene ugovore iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je bil tožnikov oče dejansko razlaščen šele z dnem vknjižbe lastninske pravice na spornih nepremičninah v korist splošnega ljudskega premoženja, to je dne 23.9.1958, torej po izdaji odločbe o sprejemu očeta v državljanstvo z naturalizacijo. Zato je ugotovitev, da njegov oče ob podržavljanju ni bil jugoslovanski državljan, napačna. Navaja še, da je bil njegov oče J.V.D. vpisan v državljansko knjigo FLRJ pri matičnem uradu v M. od dne 12.5.1948 in sicer pod imenom D.W.G. in da iz državljanske knjige ni bil nikoli izbrisan, niti mu ni bilo državljanstvo odvzeto. Tuje državljanstvo družine D. je bilo ugotovljeno na podlagi dopisa Tajništva za notranje zadeve z dne 11.12.1957. Do takrat so bili, tako oče kot tudi ostali družinski člani prepričani, da so jugoslovanski državljani. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in po opravljeni glavni obravnavi v skladu z določbo 1. odstavka 77. člena ZUS spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov tega postopka.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu, ter Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, V.M., d.d. in Gozdno gospodarstvo M., kot stranke z interesom v tem upravnem sporu, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo premoženje, ki je predmet tožnikove zahteve za denacionalizacijo, podržavljeno tožnikovemu očetu na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Ljudski Republiki Sloveniji, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 3. členu ZDen kot podlaga za denacionaliazcijo. Samo to dejstvo pa ni zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožnikov oče tudi upravičenec za denacionalizacijo. V 9. členu se namreč pojem upravičenca, kot je opredelejen v 3., 4. in 5. členu, zožuje na tiste osebe, ki so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Prav to, ali je tožnikov oče oseba iz 1. odstavka 9. člena ZDen, pa je med strankama sporno. Med tem, ko sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnikov oče ob podržavljenju ni bil jugoslovanski državljan, tožnik tej ugotovitvi nasprotuje. Pri tem pa izhaja iz napačne predpostavke, da je za ugotovitev o tem, kdaj je bilo premoženje podržavljeno, odločilen vpis v zemljiški knjigi. Za tako razlago pa v ZDen ni podlage. Za presojo o tem, kdaj je bilo premoženje podržavljeno ni pomembno, kot zmotno meni tožnik, kdaj je bilo podržavljeno premoženje v zemljiški knjigi vpisano kot splošno ljudsko premoženje. Po ZDen je trenutek podržavljenja odvisen od tega ali je bilo premoženje podržavljeno neposredno na podlagi zakona ali z izdajo posamičnega akta. V prvem primeru je bilo premoženje podržavljeno že z uveljavitvijo zakona, v drugem primeru pa z izdajo akta o podržavljenju. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS je začel veljati leta 1948, na tej podlagi pa je bila dne 9.9.1954 izdana ugotovitvena odločba. Da bi bil tožnikov oče takrat jugoslovanski državljan pa iz podatkov spisa ne izhaja. Iz podatkov predloženih spisov in sicer iz potrdila Oddelka za notranje zadeve Občine M. namreč izhaja, da se je tožnikov oče štel za državljana RS in SFRJ od 6.8.1958 do smrti, to je do 30.5.1965. Po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vlivati tožnikove navedbe o napačni evidenci, ob tem, ko je bila zahteva za ugotovitev državljanstva tožnikovega očeta zavržena z odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine M. z dne 26.8.1994, tožnikov predlog, da se postopek, končan z navedeno odločbo obnovi, pa zavrnjen z odločbo z dne 21.4.1995, ki je postala dokončna dne 10.7.1998. Glede na navedeno pritožbeni ugovor nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo na nejavni seji kljub zahtevi tožnika, da se opravi glavna obravnava, tudi ob upoštevanju ustavne zahteve za enako varstvo pravic, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnik v tožbi ni navajal nobenih dejstev in tudi ni predlagal nobenih dokazov, ki jih ne bi ugotavljal oziroma izvedel že upravni organ prve oziroma druge stopnje. Iz pritožbe je razvidno, da je sporna le presoja vsebine listin, ki so ves čas v spisu in katerih vsebina (ne pa tudi pravni pomen), niti ni sporna. Tožeča stranka torej s tem, ko ni bilo glavne obravnave, ni bila prikrajšana za kontradiktorni postopek, saj odločilne dejanske ugotovitve izhajajo iz listin, ki jih je predložil sam tožnik, v tožbi pa ni navedel takšnih morebitnih novih dejstev, ki bi jih navajal na glavni obravnavi-ko bi mu to ne bilo onemogočeno, pa bi jih ne bil mogel navajati že v postopku pred izdajo sodbe (3. odstavek 14. člena ZUS). Iz navedenih razlogov tudi za odločanje o pritožbi glavna obravnava ni potrebna (76. člen ZUS).

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.