Jedro

V tako imenovanih pospešenih postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006 - sklep US RS) in 1. odstavka 63. člena ZUS-1zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.12.2006, s katero je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi sklepanji tožene stranke. Po ugotovitvah tožene stranke, ki temeljijo na dokumentih v upravnih spisih, je tožnik izrazil svojo namero zaprositi za azil v Republiki Sloveniji (dne 30.11.2006) šele po dveh dneh po prijetju in namestitvi v Center za tujce (dne 28.11.2006), in sicer po tem, ko je imel stike z državnimi organi, pri katerih bi lahko po 2. odstavku 25. člena ZAzil vložil prošnjo za azil oziroma vsaj naznanil tako namero (patrulja SENDUM UUP GUP, Policijska postaja in Center za tujce) ter po tem, ko mu je bila izdana odločba o prekršku zaradi ilegalnega prehoda državne meje (Policijska postaja ). Tako ravnanje tudi po mnenju sodišča prve stopnje kaže na zlorabo azilnega postopka zato, da se doseže odložitev odstranitve iz države. Kot neverodostojne ocenjuje tožnikove navedbe, da je za azil zaprosil že na policiji, vendar je tolmač to prošnjo spravil v žep. Sodišče prve stopnje se glede te navedbe popolnoma strinja s stališčem tožene stranke, da je stalni sodni tolmač zaupanja vredna oseba in zato ni verjeti, da bi ravnal na tak način, dodaja pa še, da tolmač ni imel prav nobenega razloga za tako ravnanje. Sodišče prve stopnje zato ocenjuje, da tožnik ni podal sprejemljive in verodostojne razlage zato, da prošnje za azil ni vložil v najkrajšem možnem času po prihodu v Republiko Slovenijo, ampak šele z opisanim zamikom. Navaja še, da je tožnik sicer predlagal tudi svoje zaslišanje na glavni obravnavi, vendar ni navedel prav nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Sodišče prve stopnje zato njegovemu predlogu ni ugodilo in je, v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je moral pobegniti iz izvorne države, saj so mu predstavniki Hamasa grozili s smrtjo. Ni res, da zlorablja azilni postopek. Dejansko je bilo nekaj težav pri prevodih, ker so mu nudili napačnega prevajalca. Tudi sicer lahko za azil zaprosi kadarkoli in njegovo spreminjanje volje le kaže na to, da je bil zaradi večdnevnega potovanja v težki psihični situaciji in da je bil očitno napačno razumljen. Sodišče prve stopnje bi ga moralo zaslišati in bi se prepričalo, da so pri njem dejansko podane take okoliščine, da je bil prisiljen pobegniti pred maltretiranjem in preganjanjem. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Napačno pa je sodišče prve stopnje tudi ocenilo preostale okoliščine in napačno uporabilo ZAzil glede razlage pogojev za azil. Zato je izpodbijana sodba napačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, odpravi odločbo tožene stranke in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

V obravnavani zadevi je bila tožnikova prošnja za azil zavrnjena v tako imenovanem pospešenem postopku, po katerem pristojni organ odloča, če ugotovi katerega od izrecno določenih razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. V takem primeru organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Po določbah 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno odločala v tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje, so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil na podlagi navedenih določb ZAzil (1. alinea 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil). Tožnik je lastnoročno napisano prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil šele po dveh dneh po tem, ko je bil v Centru za tujce v P. nastanjen z namenom odstranitve iz države. Ker tožnik, ki je nezakonito (po lastni izjavi dne 28.11.2006) vstopil v Republiko Slovenijo, ni za azil zaprosil v najkrajšem času pri pristojnem organu (1. odstavek 8. člena ZAzil), se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da obstaja razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene na navedeni pravni podlagi.

Kolikor tožnik glede na vsebino pritožbe, v kateri navaja razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, meni, da bi moralo sodišče prve stopnje te razloge presojati in ga o tem zaslišati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden z namenom pospešitve azilnih postopkov. V teh tako imenovanih pospešenih postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru pa so bile, kot že navedeno, podane okoliščine, ki se nanašajo na razloge iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati ugovori, ki jih je tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo v razmerju do tožbe le ponovil in jih je kot tožbene ugovore pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na prehodno določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje uporabljajo določbe tega zakona (ZUS-1), če ni s posebnim zakonom drugače določeno. V ZAzil pa ni drugače določeno, saj je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe (5. odstavek 39. člena ZAzil).

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.