Jedro

Obvestilo vročevalca organu o tem, da je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, pa skladno z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča ni javna listina, saj ZUP ne določa niti, da se táko obvestilo izda, niti ne določa pristojnosti organa ali vročevalca, da v njej potrdi določena dejstva, kar bi imelo za posledico njeno pravno naravo javne listine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana št. 35220-214/241/2019 (3202) z dne 16. 1. 2020 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje zavrgel tožnikovo vlogo za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem (1. točka izreka) in ugotovil, da ni bilo stroškov postopka (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da tožnik vlogi ni priložil vseh zahtevanih listin. Z dopisom z dne 30. 7. 2019, ki je bil v tožnikov hišni predalčnik na ... vložen 16. 8. 2019, je organ prve stopnje pozval tožnika, naj vlogo dopolni z obveznimi dokazili (pod točko 1. naj priloži dokazila o neobdavčljivih dohodkih v letu 2018, ki jih je tožnik navedel v vlogi (denarna socialna pomoč, otroški dodatek)); pod točko 2. veljavno dokazilo o stanovanjskem statusu (najemna pogodba ali podnajemna pogodba ali dokazilo o plačevanju tržne najemnine); pod točko 3. kopijo poročnega lista; pod točko 4. kopijo izpiska iz rojstne matične knjige za vsakega otroka; pod točko 5. potrdilo o rednem šolanju tožnikovih otrok; pod točko 6. dokazilo o plačilu oziroma oprostitvi plačila upravne takse). Iz zapisnika z dne 9. 9. 2019 je razvidno, da sta tožnik in njegova žena A. A. v prostorih organa prve stopnje izjavila, da zaradi odsotnosti nista prejela zahtevka za dopolnitev in da v nabiralniku ni bilo nobene priporočene pošte. Prosila sta še, da se jima kljub pretečenemu roku omogoči dopolnitev vloge.

3. V nadaljevanju organ prve stopnje ugotavlja, da tožniku dne 31. 7. 2019 ni bilo mogoče vročiti navedenega pisanja, zaradi česar je bilo v njegovem hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem pismu. Ker tožnik pisanja kljub temu ni osebno prevzel, je bilo dne 16. 8. 2019 puščeno v njegovem hišnem predalčniku. Zato je organ prve stopnje štel, da je bil s tem dnem tožniku vročen poziv, naj v 15 dneh dopolni vlogo, ta rok pa se je iztekel 30. 8. 2019. Ker je tožnik vlogo dopolnil 13. 9. 2019, je organ prve stopnje na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel njegovo vlogo.

4. Organ druge stopnje je z odločbo ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa zavrnil tožnikovo pritožbo (1. točka izreka) in ugotovil, da ni bilo stroškov postopka (2. točka izreka).

5. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poudarja, da je 9. 9. 2019 v prostorih organa prve stopnje skupaj z zakonsko partnerico izjavil na zapisnik, da zaradi odsotnosti celotne družine ni prejel zahtevka za dopolnitev vloge. Pojasnjuje, da je bil v obdobju od 29. 7. 2019 do 4. 8. 2019, ko naj bi mu organ prve stopnje poskusil vročiti poziv z dne 30. 7. 2019, z družino na dopustu v Bosni, ob vrnitvi pa v njegovem hišnem predalčniku ni bilo ne obvestila o prispeli pošti ne priporočene pošiljke. Tožnik naj bi se pri upravnem organu zglasil takoj, ko je izvedel, da so znanci prejeli pozive na dopolnitev, kar je bilo šele v začetku septembra 2019. Izpostavlja, da je ob tej priložnosti kljub poteku roka prosil za možnost dopolnitve vloge, kar bi tožena stranka morala šteti za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Poudarja, da je vlogo dopolnil v štirih dneh po prejemu kopije navedenega poziva za dopolnitev. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik pojasnjuje svoje stališče glede upravičenosti do dodelitve neprofitnega stanovanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in ugotovitev, da je upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka v upravnem sporu.

6. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na razloge izpodbijanega sklepa. Ugotavlja, da sta se 9. 9. 2019 tožnik in njegova žena zglasila v prostorih upravnega organa, kjer sta izjavila, da niso prejeli zahtevka za dopolnitev vloge, da so bili odsotni in da v nabiralniku ni bilo nobene priporočene pošte. Poleg tega sta prosila za dopolnitev vloge kljub pretečenemu roku, to procesno dejanje pa sta opravila 13. 9. 2019. 7. Z nadaljnjimi navedbami se tožena stranka sklicuje na izhodišča 87. člena ZUP glede postopka vročitve in opozarja, da je iz sporočila o prispelem pismu razvidno, da je vročevalec tožniku 31. 7. 2019 poskusil vročiti poziv na dopolnitev vloge. Ker vročitev ni bila možna, je bilo sporočilo o prispelem pismu istega dne puščeno v tožnikovem hišnem predalčniku. Tožnik navedenega poziva ni osebno prevzel, zaradi česar mu je bil 16. 8. 2019 puščen v hišnem predalčniku. Zato je po mnenju tožene stranke treba šteti, da je bil poziv tožniku vročen 15. 8. 2019. Glede na navedeno naj bi se rok za dopolnitev vloge iztekel 30. 8. 2019, zaradi česar naj bi bila prepozna tožnikova vloga z dne 13. 9. 2019. Z nadaljnjimi navedbami tožena stranka nasprotuje tožnikovim navedbam glede izpolnjevanja pogojev za vrnitev v prejšnje stanje. S tem v zvezi izpostavlja, da je tožnik na zapisnik dne 9. 9. 2019 podal le izjavo glede svoje odsotnosti in ne vzroka zanjo, dejstvo, da je bil na dopustu, pa omenja šele v tožbi. Poleg tega ne iz izjave na zapisnik z dne 9. 9. 2019 ne iz pritožbe in tožbe ni razvidno, kdaj je tožnik izvedel za zamudo (kdaj so se vrnili iz dopusta oziroma kdaj je od znancev izvedel za prejem pozivov na dopolnitev), zaradi česar po mnenju tožene stranke ni možno ugotoviti, kdaj je začel teči rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

8. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik opozoril, da je treba v primeru, ko stranka zatrjuje, da ni prejela dokumenta, ki se osebno vroča, to okoliščino raziskati in na nedvoumen način ugotoviti, ali in kdaj je stranka prejela dokument. Zato bi tožena stranka po njegovem mnenju morala raziskati, ali je vročevalec v hišnem predalčniku pustil pisno sporočilo, kje je dokument in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, ter ali je bil po preteku tega roka dokument puščen v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika; tega pa tožena stranka naj ne bi storila, saj naj bi se zanesla le na listinsko dokumentacijo, ki naj bi bila v nasprotju s tožnikovimi navedbami. Meni, da bi morala tožena stranka zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja zaslišati tožnika in njegovo zakonsko partnerico ter opraviti ustrezne poizvedbe pri Pošti Slovenije (v nadaljevanju Pošta). Ob sklicevanju na prvi odstavek 98. člena ZUP trdi, da se je s pozivom na dopolnitev vloge za pridobitev neprofitnega stanovanja seznanil šele 9. 9. 2019. Meni, da bi morala tožena stranka, če bi kljub navedenemu sprejela stališče o nepravočasnosti vloge z dne 13. 9. 2019, obravnavati tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Trdi, da ni mogel predvideti, da bo vročevalec poskusil z osebno vročitvijo v času tožnikovega dopusta (vlogo za dodelitev neprofitnega stanovanja je tožnik vložil že 24. 4. 2019, na dopust pa je odšel šele juliju 2019), zaradi česar si ni bil dolžan postaviti pooblaščenca za sprejem pisanj. Strinja se z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, da ima urejen urejen hišni predalčnik in da do sedaj ni imel težav s prejemanjem pošiljk. Dodaja, da svoje odsotnosti ne more izkazati z listinskimi dokazi, saj se je na dopust v Bosno odpeljal z lastnim vozilom, tam pa je bival pri sorodnikih. Trdi, da se je pri toženi stranki zglasil takoj naslednji delavnik, ko je med vikendom izvedel, da so znanci prejeli pozive na dopolnitev, kar je pojasnil tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Meni, da drugačno ravnanje ne bi bilo logično, saj je bilo v tožnikovem interesu, da kandidira na razpisu. Pojasnjuje, da je že dalj časa poskušal dobiti stanovanje, zaradi česar je takoj, ko je izvedel, da ni prejel poziva, dobil ta dokument neposredno pri toženi stranki.

9. Tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi ponavlja stališče, da je bila vročitev poziva pravilno opravljena skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP. Trdi, da ima sporočilo o prispelem pismu moč javne listine, ki potrjuje oziroma dokazuje vročitev dokumenta naslovniku. Meni, da so tožnikove navedbe, da ima urejen hišni predalčnik in da do sedaj nikoli ni bilo težav s prejemanjem pošiljk, skladne z ravnanjem vročevalca, saj je na sporočilu o prispelem pismu zapisano, da je bila pošiljka dne 16. 8. 2019 ob 8.40 uri vložena v hišni predalčnik. To naj bi pomenilo, da je tožnik dobil dokument, sicer bi se pošiljka vrnila organu prve stopnje. Opozarja, da tožnik nosi dokazno breme za trditve, da ni prejel ne obvestila o prispeli pošiljki ne same pošiljke.

10. Tožnik v drugi pripravljalni vlogi med drugim opozarja, da pravilnosti vročitve ne more izkazovati le dejstvo, da se pošiljka ni vrnila organu prve stopnje, saj ni sporno, da tožnik ima hišni predalčnik. Zato meni, da se je pošiljka očitno izgubila, sicer bi bila puščena v hišnem predalčniku.

11. Tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi ponavlja svoja stališča. **K I. točki izreka:**

12. Tožba je utemeljena.

13. Skladno s prvim odstavkom 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, ki so mu namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje je dokument in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik dokumenta v tem roku ne prevzame, velja vročitev za opravljeno z dnem njegovega preteka (fikcija vročitve). Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 87. člena ZUP). Če pride do pomote pri vročanju, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba dejansko dobila dokument, ki ji je bil namenjen (98. člen ZUP), kar velja tudi za primer, ko naslovniku v postopku osebnega vročanja ni bilo skladno z zakonom puščeno sporočilo o tem, da je bila vročitev poskušana, kje je dokument, da ga je treba prevzeti v zakonskem roku ter o posledicah takega vročanja (citirani tretji odstavek 87. člena ZUP).

14. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik vlogi za dodelitev neprofitnega stanovanja ni priložil vseh zahtevanih listin ter da sta se tožnik in njegova žena 9. 9. 2019 zglasila pri upravnem organu in izjavila, da zaradi odsotnosti nista prejela zahtevka za dopolnitev, da v nabiralniku ni bilo nobene priporočene pošte in da naj se jima kljub pretečenemu roku omogoči dopolnitev vloge, kar je tožnik storil z vlogo z dne 13. 9. 2019. Sporno je, ali sta bila tožniku v njegovem hišnem predalčniku skladno z zakonom puščena tako pisno sporočilo o prispelem pismu, torej o poskusu vročitve poziva z dne 30. 7. 2019, kot tudi ta poziv. Ob presoji, da omenjeni poziv tožniku ni bil pravilno vročen z nastopom fikcije vročitve (15. 8. 2019), bi namreč bilo treba šteti, da taka fikcija ni nastopila in da je bil poziv vročen takrat, ko ga je tožnik dejansko dobil (9. 9. 2019).

15. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da ni bila izdelana vročilnica, ki je javna listina (169. člen ZUP), ampak je bilo kot dokaz o vročitvi poziva z dne 30. 7. 2019 toženi stranki posredovano obvestilo o vročitvi z dne 31. 7. 2022. Táko obvestilo vročevalca organu o tem, da je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, pa skladno z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča ni javna listina, saj ZUP ne določa niti, da se táko obvestilo izda, niti ne določa pristojnosti organa ali vročevalca, da v njej potrdi določena dejstva, kar bi imelo za posledico njeno pravno naravo javne listine.1 Gre torej le za listino, ki jo v okviru svoje medsebojne komunikacije z organom izdela vročevalec za potrebe izvedbe postopka vročanja,2 ki nima procesne posledice, da bi se breme dokazovanja (ne)vročitve prevalilo na stranko postopka, kot to velja v primeru dokazovanja vročitve z vročilnico, ki je javna listina.3

16. Glede na navedena izhodišča mora upravni organ v primeru nastopa fikcije vročitve pri presoji, ali je bila vročitev zakonito opravljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, upoštevati in po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP) vrednotiti vsa dejstva in dokaze, ki so jih predložile stranke upravnega spora glede na okoliščine posameznega primera. Pri tem upravni organ (in ne stranka upravnega postopka - tožnik) nosi dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito.4 Tako še posebej velja, da tožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev v zvezi s tem, npr. da sporočilo o prispelem pismu ni bilo puščeno v njegovem hišnem predalčniku, dovolj je, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.5 Glede na navedeno za prepričanje upravnega organa, da vročitev ni bila opravljena skladno z zakonom, zadošča prepričljivo in z dokazi podprto utemeljevanje, ki vzbudi resen dvom v to, da je bilo sporočilo o prispelem pismu puščeno v tožnikovem hišnem predalčniku. To pa je po presoji sodišča v obravnavani zadevi mogoče le z dokazovanjem različnih okoliščin, ki posredno kažejo na temu nasprotna dejstva.6

17. Na dejstvo, da je bilo sporočilo o prispelem pismu iz tretjega odstavka 87. člena ZUP v zvezi s pozivom z dne 30. 7. 2019 puščeno v tožnikovem hišnem predalčniku, kaže le obvestilo o vročitvi z dne 31. 7. 2019. Nasprotno temu je iz tožnikovih izjav iz zapisnika z dne 9. 9. 2019, ki ga je sestavil organ prve stopnje, razvidno, "da (tožnik) ni prejel zahtevka za dopolnitev vloge", "da so bili odsotni", in "da v nabiralniku niso dobili nobene priporočene pošte". Tudi iz tožnikovih izjav na zapisnik z dne 29. 1. 2020, ki ga je sestavil organ prve stopnje ob vložitvi pritožbe, je razvidno, da tožnik ni dobil pošte in da se je pri upravnem organu zglasil takoj, ko je od znancev zvedel, da so prejeli pozive na dopolnitev. Poleg tega iz tožnikovih navedb v upravnem sporu, ki med strankama niso sporne, izhaja, da ima tožnik urejen hišni predalčnik in da do sedaj ni imel težav s prejemanjem pošiljk.

18. Navedene izjave po prepričanju sodišča že same po sebi vzbujajo resen dvom v pravilnost vročitve. Ob takih okoliščinah pa bi moral organ prve stopnje dokazno oceniti tožnikove navedbe že v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ali vsaj v okviru dela v zvezi s pritožbo (240. in nadaljnji členi ZUP) in s tem v zvezi morebiti opraviti ustrezne poizvedbe pri Pošti. Šele v tem primeru bi bil mogoč odgovor na vprašanje, ali je bila vročitev pravilna in zakonita. Vendar pa tožena stranka teh okoliščin ni ugotavljala, zaradi česar iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi o tem odločilnem dejstvu. Zato je izpodbijani sklep pomanjkljiv v tolikšni meri, da ga ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

19. Ker je tožena stranka kršila pravila postopka, sodišče pa te kršitve v upravnem sporu ni moglo odpraviti, je izpodbijani akt na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V njem bo morala ob upoštevanju navedenih okoliščin obravnavane zadeve najprej presoditi, ali je bila vročitev izpodbijanega sklepa zakonita.

20. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

21. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) in stroški v višini 28,5 EUR za dodatno pojasnjevanje v obrazloženih vlogah (4. člen Pravilnika). To skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 68,97 EUR) znese 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sklep I Up 187/2022 z dne 9. 11. 2022 (13. točka obrazložitve). 2 Prav tam. 3 Prav tam, 14. točka obrazložitve. 4 Prav tam, 15. točka obrazložitve. 5 Prav tam. 6 Prav tam, 16. točka obrazložitve.