Jedro

Dokazni postopek pa je, kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča pokazal, da je pri obdolžencu bil s strani poslujoče policistke v preliminarnem postopku zaznan vertikalni drget oči in vertikalni drget oči v končnih položajih, pri čemer pa je bil njegov izgled oči normalen. Obramba je tekom postopka ves čas dokazovala, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi, da sta oba simptoma posledica predpisane terapije z zdravili Dexamono in Maxitrol. Zato je v skladu s pritožbenimi napotki v tej smeri prvo sodišče to temeljito raziskalo in na podlagi dopolnitev izvedenskih mnenj izvedenca oftalmologa dr. S. T. zanesljivo izključilo, da bi obe, s strani policistke zaznani okoliščini, ki sta bili podlaga za sklep o obstoju suma vožnje pod vplivom prepovedanih substanc, bili posledica predpisane terapije obdolžencu z navedenima zdraviloma. Zato se tudi ni mogoče strinjati s pritožbo, da policistka P. M. ni imela zakonite podlage za odreditev strokovnega pregleda, čeprav pa se je strinjati s pritožbo, da pa je policistkino poslovanje že ob samem začetku (posnetki s Provido) in tudi glede hitrega testa bilo nedosledno. Vendar pa ne do te mere, kot trdi pritožba, da bi njeno nadaljnje poslovanje, ko je zaradi zaznave vertikalnega drgeta obdolženčevih oči in vertikalnega drgeta oči v končnih položajih odredila strokovni pregled, kar posplošeno lahko označili za arbitrarno, kot neutemeljeno trdi pritožba in da naj bi policistka na ta način želela na vsak način opravičiti svoje nezakonito poslovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 292,50 (dvesto dvaindevetdeset 500/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pod I/1) prekrška po desetem odstavku člena 99 ZPrCP, pod točko I/2) pa prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP. Za vsak prekršek posebej mu je določilo sankcijo (točka II izreka), nato pa mu na podlagi člena 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo in sicer globo 1.450,00 EUR in pa stransko sankcijo 21 (enaindvajset) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo tudi stroške postopka in pa sodno takso.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da se pritožbi ugodi tako, da se napadena sodba spremeni in se obdolženca oprosti očitkov storitve očitanih mu prekrškov, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodiščem.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa napadene sodbe ugotavlja, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na škodo obdolženca pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

5. Glede prekrška pod točko I/1) pritožba z navedbami, da je prvo sodišče svojo odločitev gradilo na neprepričljivi izpovedbi policistke P. M., uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katerega graja predvsem dokazno oceno izpovedi te priče, vendar pa takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha. Iz izpodbijane sodbe glede tega prekrška izhaja, da je ta dokazan že s samim zagovorom obdolženca, ko je prekršek priznal in povedal, da je res prevozil rdečo luč, tak njegov zagovor pa je nato potrjen tudi z izpovedbo policistke P. M., ki je tega dne z obdolžencem vodila postopek in spisala tudi obdolžilni predlog. Drži sicer, kar pritožba izpostavlja, da je v vloženem obdolžilnem predlogu bila sama lokacija, kjer naj bi prišlo do storitve tega prekrška zapisana napačno (M. iz smeri A. proti B. cesti v križišču cest C. in M. L.-M.), kar pa je na zaslišanju priča P. M. sama pojasnila s tem, da je prišlo pri pisanju obdolžilnega predloga do napake, o tem, kje je bil obdolženec zaznan pri vožnji po M. v smeri A. in zmanjšal hitrost, ko se je približeval križišču pri H., ko pa se je na semaforju prižgala rdeča luč, pa je pospešil hitrost svojega vozila in speljal na prej. Taka izpoved priče je prvo sodišče prepričala tudi iz razloga, ker je priča prepričljivo pojasnila, da v primeru, če bi bil prekršek storjen pri semaforiziranem križišču pri L., kot je prvotno izhajalo iz obdolžilnega predloga, obdolženec tako, kot je sam trdil v svojem zagovoru, na razdalji za seboj zaradi podvoza pod železniško progo objektivno ne bi mogel zaznati za seboj vozečega policijskega vozila, zato je bila pravilna lokacija s tem tudi logično pojasnjena. Taka dokazna ocena izpovedi te priče je pravilna in ji ni očitati nepravilnosti, na katere iz drugih razlogov opozarja pritožba, ki pa ob tem pozablja, da pa prvo sodišče razloge za obdolženčevo odgovornost v tem delu ni gradilo le na podlagi izpovedi te priče, ki ji pritožba ves čas očita neverodostojnost, temveč predvsem na podlagi samega obdolženčevega zagovora, ko je že 27. 7. 2016 pred sodiščem priznal, da je prevozil rdečo luč, kar je obrazložil s tem, da se mu je takrat mudilo v službo. Ker je v prekrškovnem postopku tudi zagovor obdolženca dokaz, ga je prvo sodišče v tem delu dokazno ocenilo tudi v odnosu do izpovedi policistke P. M. in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da ni dvoma o tem, da je obdolženec v kritičnem času na v izreku navedeni lokaciji prevozil rdečo luč na semaforju in s tem storil prekršek po desetem odstavku člena 99 ZPrCP. Pritožbeno sodišče pa ob tem še dodaja, da pa sama lokacija (kraj) storitve prekrška ni zakoniti znak prekrška in ni toliko relevantna okoliščina, zaradi katere bi se pojavil dvom v dejanske navedbe, ki izhajajo iz obdolžilnega predloga in na katere je sodišče tudi vezano in kar se sklada tudi z izpovedjo policistke.

6. Pritožba skuša verodostojnost priče P. M. omajati tudi z njenim neprepričljivim navajanjem o snemanju obdolženčeve vožnje z nadzornim sistemom Provida, za katerega se je kasneje tekom postopka izkazalo, da posnetek sploh ni bil hranjen. Drži, da način poslovanja policijske patrulje, ki naj bi med vožnjo po M. tako, kot je izpovedala priča P. M., zaznala še druge prekrške, posnetka pa ni zavarovala, neobičajen. Vendar se v tem delu obdolžencu očita storitev prekrška, katerega je obdolženec najprej sam priznal, zaznala pa ga je tudi osebno uradna oseba - policistka P. M., zato tudi nehranjen posnetek obdolženčeve vožnje s Provido ne more v tem delu omajati prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec v kritičnem času prevozil rdečo luč pri semaforiziranem križišču H. na M., kar je prvo sodišče prepričljivo pojasnilo, zato v tem delu pritožbeno uveljavljani razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

7. Glede prekrška pod točko I/2) je prvo sodišče v razlogih pojasnilo, da je na podlagi preliminarnega postopka obstajala zakonita podlaga s strani poslujoče policistke P. M. za odreditev strokovnega pregleda, katerega pa je obdolženec v nasprotju z dolžnostjo voznika, zapisano v desetem odstavku člena 110 ZPrCP, odklonil. 8. Drži, da je ves čas v tem postopku nosilno vprašanje glede tega prekrška prav obstoj zakonite podlage za odreditev strokovnega pregleda zaradi suma, ali je obdolženec v kritičnem času vozil pod vplivom prepovedanih substanc. Ta podlaga je določena v desetem odstavku člena 107 ZPrCP, zato je pritožbeno sodišče že v obeh razveljavitvenih sklepih v obravnavani prekrškovni zadevi, s katerima je pred tem izdani sodbi razveljavilo, poudarilo, da ni bil dovolj natančno razjasnjen morebiten vpliv terapije z zdravili Dexamono in Maxitrol na zaznane simptome policistke P. M. v preliminarnem postopku. V tej zvezi je bilo torej ključno vprašanje, ali sta obe navedeni zdravili bili v vzročni zvezi z zaznanim vertikalnim drgetom obdolženčevih oči in vertikalnim drgetom njegovih oči v končnih položajih, kar je bila nenazadnje tudi ključna podlaga za obstoj suma, da je obdolženec v kritičnem času vozil pod vplivom prepovedanih drog in zaradi česar mu je bil tudi odrejen strokovni pregled, ki ga je obdolženec odklonil. 9. Take razloge pritožba z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja problematizira znova s poudarjanjem o neverodostojnosti izpovedi policistke P. M. zlasti glede pozitivnega testa Drug Wipe 6S, kar izhaja tudi iz dejanskih navedb v obdolžilnem predlogu in kar se je kasneje v dokaznem postopku izkazalo ob predložitvi obdolženčevih fotografij za neresnično. Prvo sodišče je tudi to okoliščino ustrezno pojasnilo in se do nje opredelilo in ne držijo pritožbene navedbe, da si ni prizadevalo pridobiti takrat uporabljenega testa Drug Wipe 6S, katerega pa predlagatelj ni dostavil iz razloga, ker se hitri testi ne shranjujejo, kar tudi pritožbeno sodišče šteje za neobičajno prakso iz razloga, ker ta postopek še sploh ni zaključen.

10. Vendar pa pritožba dejstvu, da je hitri test bil opravljen, bil pa je na podlagi s strani obdolženca predloženih fotografij negativen, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namenja pretirano pozornost. Ne drži namreč, da je od te ugotovitve odvisna odločitev v tem postopku. Kot je bilo že nekajkrat pojasnjeno in kar izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse in razlogov prvega sodišča, je v skladu s členom 7 Pravilnika za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo (pravilnika) podlaga za odreditev strokovnega pregleda že v primeru, če se za vsaj eno od predhodnih faz potrdi razlog za sum, da voznik vozi pod vplivom prepovedanih substanc. Taki razlogi oziroma simptomi pa so med drugim tudi drget oči v različnih položajih. Dokazni postopek pa je, kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča pokazal, da je pri obdolžencu bil s strani poslujoče policistke v preliminarnem postopku zaznan vertikalni drget oči in vertikalni drget oči v končnih položajih, pri čemer pa je bil njegov izgled oči normalen. Obramba je tekom postopka ves čas dokazovala, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi, da sta oba simptoma posledica predpisane terapije z zdravili Dexamono in Maxitrol. Zato je v skladu s pritožbenimi napotki v tej smeri prvo sodišče to temeljito raziskalo in na podlagi dopolnitev izvedenskih mnenj izvedenca oftalmologa dr. S. T. zanesljivo izključilo, da bi obe, s strani policistke zaznani okoliščini, ki sta bili podlaga za sklep o obstoju suma vožnje pod vplivom prepovedanih substanc, bili posledica predpisane terapije obdolžencu z navedenima zdraviloma. Zato se tudi ni mogoče strinjati s pritožbo, da policistka P. M. ni imela zakonite podlage za odreditev strokovnega pregleda, čeprav pa se je strinjati s pritožbo, da pa je policistkino poslovanje že ob samem začetku (posnetki s Provido) in tudi glede hitrega testa bilo nedosledno. Vendar pa ne do te mere, kot trdi pritožba, da bi njeno nadaljnje poslovanje, ko je zaradi zaznave vertikalnega drgeta obdolženčevih oči in vertikalnega drgeta oči v končnih položajih odredila strokovni pregled, kar posplošeno lahko označili za arbitrarno, kot neutemeljeno trdi pritožba in da naj bi policistka na ta način želela na vsak način opravičiti svoje nezakonito poslovanje.

11. Zato se tudi ni strinjati s pritožbo, da dokazni postopek ključnih okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev zakonite podlage za odreditev strokovnega pregleda, ni pojasnil. Nasprotno, izvedenec je bil nekajkrat povprašan (dopolnitve izvedenskih mnenj, ki so povzete v izpodbijani sodbi) o morebitni vzročni zvezi med predpisano terapijo obdolžencu in zaznanimi simptomi policistke o preliminarnem postopku. Na ta vprašanja je postavljeni izvedenec izrecno odgovoril, da (le) vertikalni drget oči lahko nastane ob prisotnosti prepovedanih drog v organizmu in da se ta drget lahko pojavi tudi pri povsem normalnem izgledu oči, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, saj tudi ta okoliščina izhaja iz zapisnika o preliminarnem postopku. Zato pritožbeno sodišče kot prepričljive sprejema razloge prvega sodišča v izpodbijani sodbi (točka 9), da je za odreditev strokovnega pregleda obdolžencu obstajala zakonita podlaga, torej sum, da je obdolženec v kritičnem času vozil pod vplivom prepovedanih substanc, zato je pritožbeni razlog, da je prvo sodišče v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pritožba ves čas graja predvsem dokazno oceno izpovedi policistke P. M., neutemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialnopravne določbe ZPrCP, ZP-1, obdolžencu pa na podlagi določb ZPrCP za oba prekrška najprej določilo, nato pa izreklo sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le ob upoštevanju določbe člena 159 ZP-1, kajti pritožba po sami višini izrečene sankcije ni problematizirala. Ugotovilo je, da je izrečena sankcija zakonita, zato poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben.

13. Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženčevega zagovornika, ki je neutemeljena, zavrniti (tretji odstavek člena 163 ZP-1) v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

14. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 moral plačati sodno takso za pritožbo v višini 292,50 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe. Ta pa je odmerjena v skladu s tar. št. 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej količnik 1,5 od zneska 195,00 EUR.