Jedro

ZIZ v 67. členu res (eksplicitno) navaja primere, v katerih lahko dolžnik z nasprotno izvršbo zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, in pri tem ne razlikuje med različnimi vrstami terjatev. Vendar pa ta zakon tudi za primer, če bi bili podani vsi pogoji za nasprotno izvršbo, ki jih določa citirana določba, v 70. členu določa izjemo, zaradi katere nasprotna izvršba ni mogoča. Gre za primere, kadar so glede predmeta, katerega vrnitev se zahteva, nastale take stvarne in pravne spremembe, da vrnitev tega predmeta ni več mogoča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za nasprotno izvršbo in določilo, da sta upnici dolžni dolžniku v roku 15 dni povrniti znesek 2.354.989,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1999 dalje do plačila, vsaka do polovice tega zneska. Nadalje je sodišče prve stopnje upnicama v plačilo naložilo dolžnikove stroške nasprotne izvršbe, odmerjene na 113.025,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do plačila, v presežku pa dolžnikov predlog za odmero stroškov nasprotne izvršbe zavrnilo.

Zoper (ugodilni del) tega sklepa sta se pritožili upnici iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za nasprotno izvršbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navajata, da se z nasprotno izvršbo lahko zahteva le vračilo tistega, kar je upnik z izvršbo dobil. Če je na predmetu izvršbe prišlo do takšnih sprememb, ki onemogočajo vrnitev, mora dolžnik svojo pravico uveljavljati s tožbo zaradi neupravičene obogatitve po obligacijskopravnih določbah. Prejeta denarna sredstva sta kmalu po prejemu porabili in sicer že pred izdajo revizijske sodbe. Glede na navedeno bi bilo treba uporabiti določbo 70. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 - 75/02, v nadaljevanju ZIZ). Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se upnici ne moreta sklicevati na določbo 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR).

To določbo je sodišče prve stopnje narobe tolmačilo in sicer ne da bi upoštevalo zadnje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne

13.5.2004 v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 270/01-20 z dne 19.2.2004. Stališče sodišča prve stopnje, po katerem se upnici ne moreta sklicevati na določbo 216. člena ZOR, ker je bila njuna terjatev izterjana pred odločitvijo o reviziji, je napačna. V konkretnem primeru je ob plačilu (čeprav neprostovoljnem) pravni temelj obstajal, pozneje pa odpadel zaradi revizijske sodbe, s katero je bil izvršilni naslov razveljavljen. Glede na navedeno mora tisti, ki zahteva vračilo neutemeljeno plačanega, dokazati neutemeljen premik premoženja, zaradi katerega je bil prikrajšan, nasprotna stran pa obogatena. Tako je treba ugotoviti oškodovančevo dobrovernost ter razpolaganje s prejeto odškodnino. Če je oškodovanec vedel, da je vložena revizija in če se je zavedal, da je dolžnik nekaj plačal, ker mu je tako narekoval pravni red, a je hkrati vložil izredno pravno sredstvo, je potrebno z gotovostjo ugotoviti, ali oškodovani odškodnino še ima oziroma ali jo je že porabil, zakaj jo je porabil in ali ima od tega kakšne koristi. Po mnenju pritožnic gre v konkretnem primeru za vprašanje o dejstvih, ki se nanašajo na samo terjatev, le-teh pa izvršilno sodišče ni razčistilo. Predlog za nasprotno izvršbo pa bi bil utemeljen samo v primeru, če bi bila z odločbo Vrhovnega sodišča RS o reviziji odškodnina znižana ali tožbeni zahtevek zavrnjen. Zato je po mnenju upnic odločanje izvršilnega sodišča o predlogu za nasprotno izvršbo preuranjeno. Upnici sta v zamudo prišli šele dne 12.2.2001, ko sta prejeli dopis naslovnega sodišča z dne 26.1.2001. Šele tedaj sta namreč prvič izvedeli, da dolžnik zahteva vračilo plačanega zneska.

Do tega ugovoru pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo.

Pritožba je bila vročena dolžniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe upnic neutemeljene, zato naj pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je izvršba tekla na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 104/93 z dne 12.5.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr.

št. Cp 865/98 z dne 2.12.1998, s katero je bila upnicama priznana odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Ker je bila navedena sodba z odločbo Vrhovnega sodišča RS razveljavljena, je dolžnik vložil predlog za nasprotno izvršbo. Upnici sta v postopku pred sodiščem prve stopnje navedli več razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje nasprotne izvršbe ne bi smelo dovoliti, hkrati pa opozarjali na pravna stališča, ki sta jih v zvezi z uporabo določbe

216. člena ZOR zavzeli Vrhovno sodišče RS in Ustavno sodišče RS.

Čeprav se nobeno od navedenih sodišč v tej zvezi ni neposredno ukvarjalo s postopkom nasprotne izvršbe, pa je treba na njuna pravna stališča opozoriti že zaradi osvetlitve pravnih vprašanj, ki se v primeru (ne)prostovoljnega plačila, opravljenega na podlagi kasneje razveljavljene ali spremenjene sodne odločbe, pojavljajo ob uveljavljanju zahtevkov na vračilo plačanega in ugovorov na podlagi

216. člena ZOR, in s tem povezane spremembe sodne prakse. Do izdaje odločb Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-404/01 z dne 25.3.2002 in opr. št. Up-270/01 z dne 19.2.2004, je v sodni praksi prevladovalo stališče, da tisti, ki je plačal odškodnino zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je bila vložena revizija, lahko od oškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno zahteva vrnitev preveč plačanega zneska. Preplačilo namreč ni bilo izvršeno neutemeljeno, zato se nasprotna stranka na določbo 216. člena ZOR ni mogla sklicevati (načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 19.12.2000). Eden izmed argumentov za takšno pravno stališče je bil tudi, da tisti, ki je obveznost iz pravnomočne sodbe izpolnil prostovoljno, ne sme biti v slabšem položaju v primerjavi s tistim, ki je svojo obveznost (prisilno) izpolnil šele v izvršilnem postopku, saj slednji lahko povračilo neutemeljeno plačanega zahteva v postopku nasprotne izvršbe, ki ne predvideva nobenih izjem glede vrste terjatev. Da je pravno stališče, po katerem stranka, ki je svojo obveznost izpolnila na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje razveljavljena ali spremenjena, ni plačala neutemeljeno, zmotno, je poudarilo Ustavno sodišče RS v obrazložitvi zgoraj navedenih odločb, v zvezi s postopkom nasprotne izvršbe pa opozorilo, da je treba tudi zakonska določila razlagati na ustavno skladen način, kolikor zakonska besedila takšno razlago dopuščajo. Iz navedenih razlogov je tudi Vrhovno sodišče RS omenjeno načelno pravno mnenje z dne

19.12.2000 nadomestilo s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 30.6.2004. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dolžnikovemu predlogu za nasprotno izvršbo ugodilo, ker je bila pravnomočno prisojena terjatev izterjana pred odločitvijo o reviziji, s katero je dolžnik uspel, za takšne primere pa je predvidena nasprotna izvršba, pri kateri ni nobenih izjem glede vrste terjatev. Navedeno stališče sodišča prve stopnje, da nasprotna izvršba ne pozna nobenih izjem, pa ni povsem pravilno. ZIZ v 67. členu res (eksplicitno) navaja primere, v katerih lahko dolžnik z nasprotno izvršbo zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, in pri tem ne razlikuje med različnimi vrstami terjatev. Vendar pa ta zakon tudi za primer, če bi bili podani vsi pogoji za nasprotno izvršbo, ki jih določa citirana določba, v 70. členu določa izjemo, zaradi katere nasprotna izvršba ni mogoča. Gre za primere, kadar so glede predmeta, katerega vrnitev se zahteva, nastale take stvarne in pravne spremembe, da vrnitev tega predmeta ni več mogoča. Ugovor v tej smeri sta v obravnavanem primeru podali tudi upnici, vendar se sodišče prve stopnje do njega ni opredelilo. Ker je takšen ugovor za odločitev o predlogu na nasprotno izvršbo bistvenega pomena, bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je ugovor upnic utemeljen oziroma ali so zaradi ravnanj, ki jih zatrjujeta upnici (poraba denarja), nastopile takšne dejanske ali pravne spremembe glede predmeta vrnitve, ki nasprotno izvršbo onemogočajo (prim. Aleš Galič, Kdaj je mogoče prejeto obdržati - neupravičena obogatitev in 195. člen OZ (216. člen ZOR), Odvetnik, št. 4, letnik 2003, stran 6-8). Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, izpodbijani sklep v tem delu nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih in ga zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega pa pritožbeno sodišče še opozarja, da sta upnici med drugim ugovarjali tudi, da niso izpolnjeni pogoji za nasprotno izvršbo iz 2. točke 1. odstavka 67. člena ZIZ, ker je bil z odločbo Vrhovnega sodišča RS izvršilni naslov resda razveljavljen, vendar o terjatvi upnic v novem postopku še ni bilo pravnomočno odločeno, in da zamuda upnic ni nastopila z dnem plačila. Na te ugovore sodišče prve stopnje ni odgovorilo oziroma v tem delu svoje odločitve sploh ni obrazložilo, upnici pa te ugovore ponavljata tudi v pritožbi.

Ker zaradi navedenih pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, je s tem podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZIZ). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo presoditi utemeljenost vseh zgoraj navedenih ugovorov upnic in nanje tudi ustrezno odgovoriti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.