Jedro

V primeru vrnitve v domačo provinco in v njegov domači kraj tožniku grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Pač pa bi lahko tožnik prebival v Kabulu, kjer mu ne bi grozila resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega oziroma notranjega oboroženega spopada. Pri tej oceni je sodišče upoštevalo tako poročila, pridobljena v upravnem postopku, kot tudi novejša poročila, ki jih je pred obravnavo predložila toženka.

Pojem samovoljnega nasilja iz 3. alineje 28. člena ZMZ obsega več kriterijev. Vsekakor je na prvem mestu število mrtvih in ranjenih oseb, število varnostnih incidentov. Zgolj izjemoma bi se v določenih primerih sem štele tudi slabe humanitarne in ekonomsko-socialne razmere, vendar po mnenju sodišča le takrat, ko bi lahko bila zaradi takšnih razmer ogrožena človeška življenja iz razlogov, kot je na primer širjenje nalezljivih bolezni, lakota in podobno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in je to podrobno obrazložila, prav tako pa je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik je zoper to odločbo vložil tožbo, kateri je Upravno sodišče najprej ugodilo in s sodbo opr. št. I U 1224/2012-10 z dne 19. 9. 2012 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, vendar je vrhovno sodišče po vloženi pritožbi s strani tožene stranke navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo sojenje, nakar je upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 1703/2012-17 z dne 28. 11. 2012 tožbo zavrnilo, to sodbo pa je potrdilo tudi vrhovno sodišče s sodbo opr. št. I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013. Tožnik je vložil ustavno pritožbo, ustavno sodišče pa je ustavni pritožbi ugodilo in z odločbo št. Up 150/13-21 z dne 23. 1. 2014 razveljavilo tako sodbo vrhovnega sodišča kot tudi sodbo upravnega sodišča in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje.

V svoji odločbi ustavno sodišče navaja, da mora pristojni organ in tudi sodišče napolniti vsebino pravnega pojma resne škode, ko gre za vprašanje subsidiarne zaščite, saj mora presoditi, ali v delu izvorne države, kamor naj bi bil prosilec razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da bi utrpel resno škodo. Navaja tudi, da so pravni pojmi, ki jih izpostavlja tožnik, bili predmet razlage Sodišča Evropske unije v sodbi v zadevi Elgafaji. S to sodbo je Sodišče Evropske unije odločilo, da je treba točko (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s točko (e) 2. člena istega direktive razlagati tako, da obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine, in da se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, po presoji pristojnih funkcionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, dosežejo tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. Upravno sodišče po mnenju ustavnega sodišča ni podrobneje obrazložilo vsebine pravnih pojmov samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta bistvena za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ). Ker sta bila ta pojma predmet razlage Sodišča Evropske unije, bi moralo upravno sodišče tožnikove ugovore presojati v luči meril Sodišča Evropske unije, sprejetih v navedeni sodbi ter obrazložitvi, katere dejanske ugotovitve je štelo kot odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v delu izvorne države, kamor naj bi bil tožnik vrnjen, ne dosega takšne stopnje, ki bi pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Upravno sodišče je v ponovljenem postopku tožbi ugodilo. Zavzelo je stališče, da v tožnikovem domačem okraju glede na stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije življenje ni varno, menilo je namreč, da je treba to sodbo razlagati tako, da čim obstaja na nekem območju možnost, da bi kdorkoli, ki bi se ob napačnem času znašel na napačnem kraju, lahko bil ubit, ker tam poteka oborožen spopad, s tem nahajanje na tem območju ustreza definiciji resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Tudi glede bivanja v Kabulu je sodišče zavzelo stališče, da se noben civilist tam ne bi nahajal povsem brez tveganja, da se tudi njemu zgodi napad, in tako po mnenju sodišča v odločbi niso bila dovolj upoštevana stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije C-465/07. Zoper zgoraj navedeno sodbo upravnega sodišča se je pritožila tožena stranka, vrhovno sodišče je tožbi ugodilo in s sklepom opr. št. I Up 125/2014 z dne 24. 4. 2014 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Zavzelo je stališče, da je potrebno sodbo Sodišča Evropske unije C-465/07 razlagati v povezavi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi NA proti Združenemu kraljestvu, kjer je navedeno sodišče sprejelo stališče, da se v izjemnih primerih prosilcu, ki je navajal, da je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju, lahko prizna zaščita na podlagi 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, če je izkazal, da obstajajo resni razlogi, ki kažejo, da praksa sistematičnega trpinčenja obstaja in da je prosilec član preganjane skupine. Nadalje je vrhovno sodišče navedlo, da utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, pomeni realno možnost, da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ne zadostuje zgolj hipotetična možnost – nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15.(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretjem odstavku 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev, pri katerem jih vrhovno sodišče nekaj primeroma našteva (na primer število civilnih žrtev, nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva itd.). Vrhovno sodišče je še navedlo, da nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja v situaciji oboroženega spopada, golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda iz tretjega odstavka 28. člena ZMZ oziroma 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive.

Sodišče je v ponovljenem postopku, upoštevajoč tako stališče ustavnega sodišča kot stališče vrhovnega sodišča v prej citiranem sklepu, po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je torej razlog za razveljavitev zadnje sodbe upravnega sodišča, kot tudi prejšnjih sodb vrhovnega in upravnega sodišča s strani ustavnega sodišča v neustrezni obrazložitvi razlogov za (ne)priznanje subsidiarne zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ. To določilo določa, da resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Z namenom, da bi sodišče ugotovilo, ali tožniku grozi resna škoda zaradi individualne grožnje za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja, je dne 13. 6. 2014 razpisalo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika, razen tega pa so imele tudi stranke možnost, da predložijo morebitne dokaze, ki kažejo na to, ali bi lahko tožniku v izvorni državi grozila resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja. Razen navedenega je sodišče uporabilo relevantne informacije o stanju v izvorni državi tudi iz upravnega spisa v zadevi opr. št. I U 544/2014, katere je za potrebe navedenega spisa pridobila tožena stranka, upoštevalo pa je tudi dodatne informacije o izvorni državi, ki jih je pred glavno obravnavo predložila tožena stranka.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2014 ter na glavni obravnavi dne 13. 6. 2014 navedla, da je potrebno pri notranji razselitvi upoštevati tudi to, ali se da v ta del države varno potovati. Opozarja na to, da je potrebno upoštevati razmere v času odločanja sodišča, ker so te odločilnega pomena. Med drugim opozarja na to, da se je v provinci Nangarhar število civilnih žrtev potrojilo, opozarja tudi na to, da UNHCR-ove smernice navajajo, da so samski moški v boljšem položaju, da najdejo zaposlitev in preživijo, kot pa ostali. To pa nikakor samo po sebi ne pomeni, da bodo zaposlitev dejansko našli. Biti v boljšem položaju še ne pomeni, da bo mlad moški dejansko bival v razmerah, ki ne bodo nehumane in ne bodo predstavljale posega v njegovo dostojanstvo. Iz poročila danske službe za priseljevanje izhaja, da Kabul nima kapacitete za namestitev novih prišlekov in da osnovne storitve ne morejo biti zagotovljene. Zaščita s strani države pa pomeni tudi to, da država zagotavlja osnovne storitve materialne infrastrukture, zdravstveno pomoč in dostop do zaposlitve. Citira številna poročila, ki navedene trditve potrjujejo. Ponovna obravnava se ne bi smela ukvarjati zgolj s spornimi vprašanji, ki jih je v odločbi navedlo ustavno sodišče, saj je v 17. točki obrazložitve navedlo, da se ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov. Tožeča stranka vztraja, da verodostojnost prosilca ni bila pravilno ocenjena, in to podrobneje pojasnjuje. Nadalje navaja, da glavno merilo za stopnjo nasilja v določeni provinci nikakor ne more biti le število smrtnih žrtev. Tudi ciljno usmerjani napadi lahko povzročijo težko škodo ne le posameznikom, ki so cilj tega napada, ampak tudi civilnemu prebivalstvu na splošno. Potrebna je celovita presoja vseh kriterijev pri določanju stopnje nasilja za priznanje subsidiarne zaščite. V provinci Nangarhar je praktično nemogoče biti nevtralen, saj je to jedro upornikov in zaradi varnosti so prebivalci te province prisiljeni v določeni meri podpirati Talibane ali pa se pridružiti vladnim silam. Resna škoda ne zajema zgolj posega v človekovo življenje, ampak tudi nehumano in ponižujoče ravnanje. Zaščita ni le varnost pred napadi. V Kabulu učinkovite zaščite s strani države ni, ker je število priseljencev veliko. Možnosti najti zaposlitev so slabe. Zaščita pa mora biti glede na 7. člen Kvalifikacijske direktive dejanska in ne začasna. Ker v Kabulu ter nasploh v Afganistanu poteka notranji oborožen spopad, to pomeni, da ne moremo govoriti o dolgotrajni zaščiti in varnosti. Sestra, ki živi v Kabulu, tožniku ne more pomagati tudi zato, ker je njen mož nedavno pristopil k Talibanom. Pooblaščenka tožnika je še pojasnila, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v določenih primerih razsodilo, da je Kabul za konkretnega tožnika varen v smislu možnosti notranje razselitve, njeno stališče pa je, da je potrebno opraviti celovito presojo vseh kriterijev o vsakem konkretnem primeru posebej. Kar je navedla v zvezi s 7. in 8. členom Kvalifikacijske direktive, sta samo dva elementa, ki se presojata v okviru celovite presoje ostalih kriterijev, kot so osebne okoliščine prosilca. Število žrtev je gotovo eden izmed kriterijev, vendar pa to ne sme biti glavni kriterij, na podlagi katerega temelji ocena stopnje nasilja. Poleg števila smrtnih žrtev ter ranjenih, je pomembno tudi število varnostnih incidentov, prisotnost upornikov na določenem območju ter njihova dejanja glede na prebivalstvo na tem področju, presoja, koliko je razseljenega prebivalstva, kakšno zaščito nudi država v smislu nudenja infrastrukture, zagotavljanja osnovne zdravstvene oskrbe, vode, hrane ter na sploh celotno situacijo na določenem področju. Tožena stranka se je oprla le na število žrtev glede na število populacije na določenem območju, ostale kriterije pa je zgolj površno omenila. Pooblaščenec tožnika je predlagal, da če sodišče vidi kakršnekoli nejasnosti v določbah Kvalifikacijske direktive, naj postopek prekine in postavi predhodno vprašanje Sodišču Evropskih skupnosti.

Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2014 in na glavni obravnavi dne 13. 6. 2014 navedla, da se je število civilnih žrtev v tem letu sicer res povečalo za dobrih 10 % v primerjavi z letom 2012, vendar pa je potrebno priznati, da je v primerjalnem smislu število civilnih žrtev v Afganistanu relativno majhno in da tam spopad ni posebej močno uperjen zoper civiliste. Razen tega je potrebno upoštevati, da se stopnja nasilja po provincah močno razlikuje. Število varnostnih incidentov v Kabulu v letu 2013 je sicer nekoliko naraslo v primerjavi z letom 2012, vendar je teh incidentov še vedno malo. Povprečno se zgodi nekaj varnostnih incidentov na mesec, kar je precej majhna številka za glavno mesto države v vojnem stanju. Razen tega napadi niso usmerjeni na splošno civilno prebivalstvo, ampak na točno določene cilje, kot so visoki politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, tuji pogodbeni delavci, vojaški konvoji, sodišča in podobno. Res je, da ob takšnih napadih včasih prihaja tudi do žrtev med civilisti, ki niso bili tarče, vendar pa je že samo število napadov v Kabulu zelo majhno in četudi v nekaterih primerih žal umre nekaj civilistov, ki niso bili tarča napada, Kabula ni mogoče oceniti z visoko stopnjo varnostnega tveganja. Poleg tega tožnik ne spada v profil ljudi, ki so tarča upornikov v Kabulu. Notranja razselitev je smiselna glede na UNHCR-jeve smernice tam, kjer posameznik lahko pričakuje pomoč družine, skupnosti ali plemena, edina izjema so samski sposobni moški in poročeni pari, dovolj stari za delo, ki niso ranljivi in lahko v določenih okoliščinah preživijo brez podpore družine ali skupnosti na urbanih in polurbanih območjih, kjer obstaja potrebna infrastruktura ter možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb in so pod dejanskim nadzorom vlade. Samski moški, četudi brez izobrazbe, imajo boljše možnosti, da najdejo službo in preživijo v Kabulu. Tožnik v Kabulu ne bo soočen z resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Stopnja nasilja je v Kabulu nizka, čeprav poteka notranji oborožen spopad. Tožena stranka ni zasledila informacij, da bi bil Kabul pod nadzorom upornikov.

Tožnik je na zaslišanju povedal, da v Kabulu živi njegova sestra, medtem ko v domačem kraju A. živita mati in mlajši brat. V njegovem domačem okraju potekajo vojaški spopadi in so tam tudi ubiti in ranjeni civilisti, saj ko je vojna, ne gledajo, kdo je kdo, ali je civilist ali pa vojaška oseba, vsi so ogroženi. Nobene možnosti nima, da bi živel v domačem kraju, saj je tam imel probleme s Talibani, ki so v provinci Nangarhar največ prisotni. V domačem okraju so prisotni tako Talibani kot tudi vladne sile, vendar so Talibani močnejši. Pot do njegovega domačega okraja ni varna. Tožnik pa tudi meni, da ne bi mogel živeti v Kabulu. Sestra mu nikakor ne more pomagati, ima svojega moža in svoje življenje, razen tega nima svojega stanovanja. Sestra mu ne bi mogla pomagati, ker so ženske tam doma in ne vedo, kaj se zunaj dogaja, ne sme hoditi ven in mu ne more najti dela. Sam pa je nepismen in tam tudi ne more dobiti dela. V Kabulu se boji živeti, ker meni, da ga bodo tam našli Talibani. Angleško zna govoriti toliko, kot je to običajno, v angleščini ne zna brati in tudi ne pisati. Z materjo se sliši in mu je rekla, naj se ne vrača v Afganistan. Njegova družina se preživlja s kmetijstvom. Gotovo ima mati tudi stike z njegovo sestro. Njegova mati ima poseben telefon, da se pogovarja le z njim. O razmerah v Afganistanu ve, kar je sam videl in kar sliši od mame. Ima telefonske stike s prijatelji in s sestro. Za brata ne ve, pri kom dela. Mož od njegove sestre je star približno 35 let. Ne ve točno, kdaj se je pridružil Talibanom, ko je govoril s svojo sestro, mu je rekla, da se je mož pred enim letom pridružil Talibanom. S sestro pa se je pogovarjal pred dvema ali tremi meseci. Sestre ni spraševal nič o tem, kaj mož dela pri Talibanih. Nadalje je tožnik še povedal, da ima rad svojo domovino, vendar se ne more vrniti v Afganistan, ker misli, da ga bodo tam ubili. Iz Afganistana je pobegnil, ker je tam vojna.

Sodišče je ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov, tako tistih v upravnem postopku, kot tistih, ki jih je sodišče dodatno izvedlo, ugotovilo, da v primeru vrnitve tožnika v provinco Nangarhar in v njegov domači kraj, tožniku grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, kar pomeni resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega oziroma notranjega oboroženega spopada. Sodišče je pri tej svoji oceni upoštevalo, da je tožena stranka sama v izpodbijani odločbi navedla (na strani 16), da v provinci Nangarhar poteka oborožen spopad. Nadalje je na strani 15 odločbe navedeno, da je Č. eden izmed okrajev, ki velja za sporno območje, ki niti ni pod nadzorom oblasti niti upornikov ali lokalnih organov oblasti. Ko pade noč, uporniki patruljirajo peš in izvajajo akcije od vrat do vrat za pobiranje prispevkov in pregledujejo vozila. To je tudi okraj, kjer je mogoče zaslediti incidente z uporabo improviziranih eksplozivnih teles. Sodišče je pri oceni razmer v tožnikovem domačem okraju upoštevalo tudi tisto, kar je tožnik povedal na glavni obravnavi, to pa je, da v njegovem domačem okraju potekajo vojaški spopadi, da so ubiti in ranjeni tudi civilisti in da poti do njegovega domačega okraja niso varne. Sodišče verjame tožniku glede razmer v njegovem domačem okraju, saj je na istem zaslišanju povedal, da vzdržuje stik s svojo materjo, ki tam živi. Glede na navedeno sodišče meni, da so podane okoliščine iz 3. alineje 28. člena ZMZ, kar se tiče bivanja tožnika v njegovem okraju.

Pač pa sodišče meni, da bi lahko tožnik prebival v Kabulu, kjer mu ne bi grozila resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega oziroma notranjega oboroženega spopada. Sodišče je pri tej svoji oceni upoštevalo tako poročila, pridobljena v upravnem postopku, kot tudi poročila, pridobljena s strani tožene stranke iz upravnega spisa v zadevi opr. št. I U 544/2014, ter novejša poročila, ki jih je pred obravnavo predložila tožena stranka. Tako iz poročila misije danske službe za priseljevanje, izhaja da so razmere v Kabulu relativno varne v primerjavi s provincami. Kabul je eden redkih krajev v Afganistanu, kjer so varnostne razmere relativno dobre in stabilne kljub incidentom, ki se tam dogajajo. V Kabulu imajo odlične možnosti za zaposlitev ljudje z znanjem tujih jezikov in računalničarji. V primerjavi z drugimi imajo najboljše možnosti za zaposlitev mladi fantje in številni se iz tega razloga odločijo priti v Kabul. Na splošno je za samskega moškega lažje naseliti se in vključiti v Kabulu kot za celo družino.

Pojem samovoljnega nasilja iz 3. alineje 28. člena ZMZ po mnenju sodišča obsega več kriterijev. Vsekakor je na prvem mestu število mrtvih in ranjenih oseb, število varnostnih incidentov, v določenih primerih bi se lahko zgolj izjemoma sem štele tudi humanitarne in ekonomsko-socialne razmere, vendar po mnenju sodišča le v tistih primerih, ko so ogrožena človeška življenja iz razlogov, kot je na primer širjenje nalezljivih bolezni, lakota in podobno.

V zvezi s pod prejšnjo točko naštetimi kriteriji se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da se je število varnostnih incidentov v Kabulu v letu 2013 sicer res nekoliko povečalo v primerjavi s predhodnim letom, vendar pa je teh incidentov še vedno relativno malo. Sodišče je upoštevalo, da so varnostni incidenti v Kabulu usmerjeni le na točno določene cilje, tožnik pa ne spada v tisto skupino, ki bi bil lahko tarča takih napadov. Pri tej svoji oceni je sodišče upoštevalo stališče Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 125/2014 z dne 24. 4. 2014, ki govori o tem, kako je treba to sodbo Sodišča Evropske unije razlagati. Kot izhaja iz navedenega sklepa vrhovnega sodišča, je potrebno le v izjemnih primerih priznati prosilcu subsidiarno zaščito iz razloga, ko bi se lahko zgolj zaradi navzočnosti na ozemlju spopadov soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, in ti izjemni primeri so tisti, ko je prosilec član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. V konkretnem primeru pa tožnik ni član take skupine, saj ne spada v skupino ogroženih skupin, ki so v Kabulu lahko tarča napadov, kot so na primer visoki politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, vojaške osebe, uslužbenci sodišč in podobno. Res je sicer, da obstaja možnost, da je ob določenih napadih na te cilje zgolj naključje, da lahko utrpi škodo tudi kakšen civilist, vendar pa je ta nevarnost tako neznatna, da ni mogoče govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. I Up 125/2014 izrecno navedlo, da mora biti podana realna možnost za tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost in da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, to je nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu. Po mnenju vrhovnega sodišča golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, ne dosegata standarda iz tretjega odstavka 28. člena ZMZ oziroma 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive. Izhajajoč iz tega stališča vrhovnega sodišča pa sodišče meni, da tožniku ne grozi nevarnost, da bi utrpel resno škodo zgolj zato, če bi se nahajal v Kabulu.

Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da ni povsem brez pomena, da ima tožnik v Kabulu tudi sestro, s katero ima stike. Res je sicer, da sestra nima dolžnosti, da bi morala tožnika preživljati oziroma da bi mu morala nuditi stanovanje in da bi mu verjetno težko našla zaposlitev, vendar pa sodišče vseeno meni, da bi lahko bila tožniku vsaj do določene mere v pomoč. Tožnik je na zaslišanju tudi izrazil bojazen, da bi ga lahko Talibani v Kabulu našli in se mu maščevali, vendar pa po mnenju sodišča ta možnost ni verjetna glede na tako dolgo odsotnost tožnika in glede na veliko število prebivalcev Kabula, da bi ga kdorkoli od tistih, ki se jih tožnik boji, lahko našel. Pooblaščenka tožnika želi, da se v obravnavani zadevi ne obravnavajo le sporna vprašanja, ki jih je navedlo ustavno sodišče, ampak vsa ostala vprašanja iz tožbe. Sodišče se s tem stališčem ne more strinjati. Sodišče se je namreč že v svoji sodbi opr. št. I U 1703/2012-17 z dne 28. 11. 2012 opredelilo do tega, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013 to sodbo upravnega sodišča potrdilo. Ustavno sodišče je sodbi upravnega in vrhovnega sodišča razveljavilo zaradi neustrezne obrazložitve razlogov, ki se nanašajo na subsidiarno obliko zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ in je res v 17. točki odločbe navedlo, da se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic, to pa ne pomeni, da so bile v sodnem postopku take kršitve podane. Sodišče zato meni, da je v predhodnih sodbah ustrezno bilo pojasnjeno, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče se tudi ne strinja s stališčem tožeče stranke, da bi tožena stranka enostransko ocenjevala stopnjo samovoljnega nasilja v tem smislu, da bi se osredotočila le na število smrtnih žrtev. Tožena stranka je v svoji odločbi zelo obširno navedla in ocenila informacije o Afganistanu, navedla je veliko podatkov v zvezi z varnostnimi razmerami tako v tožnikovi provinci kot tudi v Kabulu in jih tudi ustrezno analizirala. Res je, kar zatrjuje pooblaščenka tožeče stranke, da lahko ciljno usmerjeni napadi povzročijo škodo tudi civilnemu prebivalstvu, vendar pa sodišče ocenjuje, da je v Kabulu število incidentov še vedno zelo majhno in s tem tudi zelo majhna verjetnost, da bi se lahko civilnemu prebivalstvu, proti kateremu napadi niso usmerjeni, kaj zgodilo. Vrhovno sodišče pa je v zvezi s tem že zavzelo stališče, kot je bilo zgoraj citirano, da zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, ne dosega standarda iz tretje alineje 28. člena ZMZ.

Nadalje pooblaščenka tožeče stranke navaja, da resna škoda ne zajema zgolj posega v človekovo življenje, ampak tudi nehumano in ponižujoče ravnanje. Poudarja, da zaščita, ki naj jo nudi država, ne pomeni zgolj zaščite pred nevarnostjo napadov. Po njenem mnenju v Kabulu ni učinkovite zaščite s strani države, ker je priseljencev veliko. Zaščita mora biti dejanska in ne začasna, kot se to zahteva po 7. členu Kvalifikacijske direktive. Sodišče s tem v zvezi meni, da tožniku ob vrnitvi v Kabul ne grozi, da bi bil podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju. Pojem mučenja in nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma pojem grožnje za življenje ali osebnost civilista imata drug pomen in predstavljata nekaj hujšega, kot pa je pomen pojma življenja v slabih ekonomsko-socialnih razmerah. Če bi zgolj slabe ekonomsko-socialne razmere zadostovale za priznanje subsidiarne oblike zaščite, potem bi bilo potrebno zelo velikemu številu prebivalstva priznati mednarodno zaščito, kar pa je nerealno. Slabe humanitarne in ekonomsko-socialne razmere se zato po mnenju sodišča lahko upoštevajo kot kriterij za priznanje subsidiarne zaščite le v izjemnih primerih, ko bi lahko bila na primer zaradi takih razmer ogrožena človeška življenja, kar je sodišče pojasnilo že pod tč. 13 te sodbe. Sodišče tudi ocenjuje, da v Kabulu država pred preganjanjem ali resno škodo nudi dejansko in ne samo začasne zaščite v smislu 7. člena Direktive 2011/95/EU. Do takega zaključka sodišče prihaja na podlagi vseh pridobljenih poročil, iz katerih izhaja, da so varnostne razmere v Kabulu relativno varne in da zlasti v Kabulu afganistanska državna policija dobro deluje glede zagotavljanja varnosti. Kot je bilo že rečeno, je Kabul eden od redkih krajev v Afganistanu, kjer so varnostne razmere relativno dobre in stabilne, kljub incidentom, ki se tam dogajajo. Treba je upoštevati tudi to, da je število prebivalcev v zadnjih letih v Kabulu izredno naraslo, kar kaže na to, da je država vsaj prebivalcem Kabula sposobna nuditi dejansko trajno zaščito in ne samo začasne zaščite, kar zadostuje kriterijem iz 7. člena Direktive 2011/95/EU.

Ker je bilo že v predhodnih postopkih ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in ker je bilo tudi v ponovljenem postopku ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.