Jedro

Tožnica je predložila ustrezne dokaze iz katerih izhaja, da ni opustila aktivnega iskanja zaposlitve. Sporne dni je bila namreč na razgovoru pri delodajalcu, kar pomeni, da se je udeležila zaposlitvenih razgovorov, in da je s tem v zvezi aktivno iskala zaposlitev, kot to izhaja iz 3. alineje 11. člena ZUTD.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2016 in odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 8. 6. 2016. Tožena stranka je dolžna tožnico ponovno vpisati v evidenco brezposelnih oseb.

II. Tožena stranka je dolžna za tožnico na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ... povrniti skupen znesek stroškov postopka zastopanja pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem v višini 703,46 EUR, v roku 15 dni, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2016 in odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 8. 6. 2016 ter da se toženi stranki naloži, da tožnico vpiše nazaj v evidenco brezposelnih oseb. Nadalje je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da so bile tako na dan svetovalnega razgovora 17. 5. 2016, kot tudi nadaljnje dni podane nenadne in nepredvidljive okoliščine, zaradi katerih se svetovalnega razgovora ni udeležila in izostanka tudi ni mogla opravičiti. Vse te nepredvidljive okoliščine je tožnica skušala tudi dokazati in je s tem v zvezi predlagala številne dokaze, izvedbo katerih pa je sodišče zavrnilo, ker naj bi bilo dejansko stanje že brez njihove izvedbe dovolj razjasnjeno. Ta utemeljitev sodišča nikakor ne vzdrži, saj je ravno zaradi neizvedenih dokazov dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno oziroma nepopolno ugotovljeno. Sodišče tako ni zaslišalo nobene priče, ki jih je predlagala tožnica, temveč je zaslišalo zgolj pričo, ki jo je predlagala tožena stranka, ki pa za rešitev zadeve ni izpovedala ničesar relevantnega. Tožnica v pritožbi ponovno pojasnjuje, da je bila 17. 5. 2016 na razgovoru za zaposlitev, enako tudi 18. 5. 2016. Predlagana priča A.A., ki je tožnico peljala na razgovore, bi sodišču lahko izpovedala in potrdila navedbe tožnice, da se zaradi nepredvidljivega podaljšanja trajanja razgovora in posledično hitenja in naglice vrnitve domov, tožnica brez lastne krivde ni mogla zglasiti na Uradu za delo B. oziroma svoje odsotnosti na drug način opravičiti. Tožnica je kršitev določb postopka glede neizvedbe predlaganih dokazov skladno z 286.b členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 tudi pravočasno grajala. Tožnica je bila popolnoma odvisna od ravnanj njene prijateljice A.A., ki je tožnico takoj po opravljenem razgovoru odpeljala naravnost domov. Vse nenadne in nepredvidljive okoliščine predstavljajo opravičljiv vzrok, zaradi katerega se tožnica objektivno ni mogla udeležiti svetovalnega razgovora oziroma svojega izostanka opravičiti, s tem da je 19. 5. 2016 tožnica izgubila mobilni telefon, na Uradu za delo pa na ta dan tudi ni bilo uradnih ur. Po 18. 5. 2016 je tožnica skrbela za bolna otroka. Z nekaj dnevnim zamikom pa je tudi sama zbolela. 1. 6. 2016 je tako zaradi lastne bolezni obiskala zdravnika. Sodišče je glede vsega navedenega verjelo tožnici, ni pa ji verjelo, da je intenzivno zdravljenje starejšega sina trajalo 10 dni, kolikor časa je prejemal antibiotik. Gre za kontradiktornost, ki jo sodišče ni pojasnilo in je tudi obrazložitev sama s seboj v nasprotju, razen tega pa takšen zaključek sodišča nima nobene pravne podlage v izvedenih dokazih. Tožnica je v zvezi s časom trajanja bolezni predlagala zaslišanje več prič, med drugim tudi zdravnice, vendar pa je izvedbo teh dokazov sodišče zavrnilo. Da je tožničina bolezen in bolezen njenih otrok trajala vso do 9. 6. 2016 tožnica v postopku niti ni mogla dokazovati, saj je sodišče izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo. Tudi, če bi čudežno ozdravela še isti dan, bi se 8-dnevni rok za javljanje odsotnosti iztekel šele 9. 6. 2016, ko pa Urad za delo ni bil odprt. Tožnica je tako svojo odsotnost pravočasno opravičila 10. 6. 2016. Tožnica tako 8-dnevnega roka ni zamudila, saj je navedeni rok začel teči šele po prenehanju razlogov za izostanek, tj. po prenehanju bolezni tožnice in njenih sinov, kar pa je bilo zagotovo po 1. 6. 2016, kar izhaja tudi iz predloženih zdravniških potrdil. Tožnica je zaslišano pričo izrecno prosila, da ji uro svetovalnega razgovora dodeli v popoldanskih urah, vendar pa ji svetovalna delavka ni ugodila in se je izgovarjala na vezanost na računalniški program, zaradi katerega ne more spreminjati dodeljene ure. Tak izgovor pa se je izkazal za neresničnega, kar bi lahko potrdila tudi predlagana priča C.C., vendar sodišče tudi tega dokaza ni izvedlo. Zaslišana priča D.D. se ni spominjala ničesar relevantnega za predmetni spor, kar je zelo nenavadno in upravičeno poraja dvom o objektivnosti in verodostojnosti zaslišane priče. Da bi tožnica lahko uporabila telefon katerega od prebivalcev v vasi, kjer tožnica živi je zgolj hipotetična in nerealna možnost in to dejstvo ni bilo z ničemer ugotovljeno. Sodišče o tej možnosti zgolj ugiba, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je glede tega tudi pojasnila, da zaradi bolezni dom ni zapuščala in ga po navodilih zdravnikov tudi ni smela, zato tudi ni mogla uporabiti telefon katerega od sosedov. S tem, ko sodišče ni izvedlo nobenega od dokazov, ki jih je predlagala tožnica je kršilo temeljna načela samega postopka in sicer tako 8. člen ZPP, kot tudi načelo materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2. Ob današnjem tehnološkem razvoju je težko razumeti, da nekdo nima prevoza ali možnosti elektronskega obveščanja, vendar kot je tožnica že navedla v postopku na prvi stopnji, delujočega omrežja mobilne telefonije doma ni imela, stacionarnega priključka in interneta pa tudi ne. Merila oziroma vzroke za zamudo oprave določenega dejanja je potrebno ozko tolmačiti, vendar pa so glede na konkreten primer tožnice, njeni razlogi za izostanek oziroma zamudo s svetovalnega razgovora vsekakor opravičljivi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi navaja tožnica. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, je pa s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 6. 2016. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ ugotovil, da se tožnica ni zglasila na vabilo zavoda ali koncesionarja in sicer dne 17. 5. 2016, kar je razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb. V evidenci se je prenehala voditi z dnem, ko je ugotovitev iz 1. točke navedene odločbe postala dokončna.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi iz listinske dokumentacija v spisu izhaja, da se je tožnica 24. 3. 2015 prijavila v evidenco brezposelnih oseb in dne 16. 2. 2016 tudi podpisala zaposlitveni načrt, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Tožnica je bila tedaj tudi vabljena, da se 17. 5. 2016 ob 8.00 uri zglasi na Uradu za delo zaradi načrtovanja in spremljanja iskanja zaposlitve z osebnim svetovalcem. Tožnica se navedenega razgovora ni udeležila, temveč se je na Uradu za delo oglasila šele 10. 6. 2016. 7. V zadevi je sporno ali so obstajali opravičljivi razlogi za neudeležbo na svetovalnem razgovoru in za neobveščanje Urada za delo. Po izvedenem dokaznem postopku je že sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da je bila dne 17. 5. 2016 na razgovoru pri E. d. o. o., ki je trajal več ur. Glede tega razgovora je tožnica tudi predložila potrdilo (priloga A/8). Dne 18. 5. 2016 pa je bila tožnica na razgovoru za službo pri F. d. o. o. in sicer v času od 8.00 do približno 12.30 ure. V spisu je o tem tudi pisno potrdilo (priloga A/9). Prav tako sodišče prve stopnje sprejema razloge, da je takoj po drugem razgovoru zbolel tožničin mlajši sin in da je s tem v zvezi klicala v zdravstveni dom, kjer pa so ji obisk zdravnika zaradi možnosti drugih okužb odsvetovali. Zbolel pa je tudi starejši sin, ki je bil v šolskem dispanzerju 19. 5. 2016 pregledan in na podlagi tega pregleda prejel zdravila za 10 dni, kar izhaja iz zdravniškega potrdila (priloga A/6). 1. 6. 2016 pa je bila zaradi bolezni pri zdravniku tudi tožnica, kar izhaja iz zdravniškega potrdila, ki se nahaja v prilogi A/7. 8. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta se postavila na stališče, da zamude ni mogoče šteti kot opravičljive, kajti ne gre za nenadne in nepredvidljive ovire zaradi katerih tožnica ne bi mogla pravočasno obvestiti Urad za delo ter opravičiti izostanek na razgovoru 17. 5. 2016. 9. Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)3 v 129. členu določa razloge za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb oziroma evidenci oseb, vključenih v program APZ. V 9. alineji prvega odstavka navedenega člena je določeno, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb oziroma v evidenci oseb, vključenih v progam APZ, če oseba ni aktivni iskalec zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom. Natančneje je prijava in odjava določena v Pravilniku o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah (v nadaljevanju: Pravilnik)4. V 44. členu so določeni razlogi za oprostitev aktivnega iskanja zaposlitve. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da se za opravičljive razloge za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve brez predhodnega dogovora v zaposlitvenem načrtu pod pogojem, da oseba obvesti zavod ali koncesionarja v roku 8 dni po prenehanju razlogov in na zahtevo predloži ustrezna dokazila štejejo: - nezmožnost brezposelne oseba ali iskalca zaposlitve, katerega zaposlitev je ogrožena, za delo iz zdravstvenih razlogov ali nega družinskega člana, s katerim živi v skupnem gospodinjstvu po predpisih, ki urejajo zdravstveno varstvo in obvezno zdravstveno zavarovanje, kar se izkaže s potrdilom ali bolniškim listom izbranega zdravnika, - drugi utemeljeni razlogi, zaradi narave katerih predhoden dogovor ni bil mogoč.

10. Po stališču pritožbenega sodišča je tožnica predložila ustrezne dokaze iz katerih izhaja, da nikakor ni opustila aktivnega iskanja zaposlitve. 17. 5. 2016 in 18. 5. 2016 je bila namreč na razgovoru pri delodajalcu, kar pomeni, da se je udeležila zaposlitvenih razgovorov in da je s tem v zvezi aktivno iskala zaposlitev, kot to izhaja iz 3. alineje 11. člena ZUTD. Od 19. 5. 2016 dalje pa do vključno 1. 6. 2016 je izkazala zdravstvene razloge, zaradi katerih ni mogla aktivno iskati zaposlitve tako zaradi nege družinskega člana (otrok), kot tudi zaradi njenih zdravstvenih težav, zaradi katerih se je 1. 6. 2016 zglasila pri zdravniku. Vse to je izkazala s potrdilom izbranega zdravnika, kar pomeni, da je v celoti zadostila zahtevam, kot so postavljene s Pravilnikom. Tožnica se je tudi pravočasno, torej v roku 8 dni po prenehanju razlogov (sodišče prve stopnje je štelo, da so ti razlogi prenehali z 2. 6. 2016) zglasila na Uradu za delo in pojasnila razloge, zaradi katerih se ni zglasila na svetovalnem razgovoru. Med strankama je tudi nesporno, da 9. 6. 2016 ni bilo uradnih ur na Uradu za delo in da se je zato tožnica na uradu zglasila naslednjega dne. V tem primeru tožnica tako ni zamudila roka, kot je določen v že citiranem tretjem odstavku 44. člena Pravilnika.

11. Po stališču pritožbenega sodišča sta tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje restriktivno tolmačila navedeno določbo in sicer, kako bi morala tožnica postopati kljub temu, da je za vse dni z listinsko dokumentacijo izkazala opravičljive razloge. Glede omenjenega pritožbeno sodišče opozarja na spremembo 129. člena ZUTD5, ki je začel veljati z 21. 1. 2018, ki je omilil sankcije v primeru kršitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve. Iz komentarja k 16. členu6 izhaja, da je bila predlagana sprememba posledica priporočil OECD iz maja 2016, ki opozarja na prestrog režim sankcij v primeru kršitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve (enega najstrožjih med državami OECD). Predlagana je bila omilitev na način, ki bo izboljšal učinkovitost aktivacije brezposelnih oseb. Z novelo zakona (ZUTD-D) je bil določen odlog sankcije (prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb v primeru t. i. "krivdnih" razlogov na način, da se sankcije v obliki prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb, brezposelni osebi izreče šele ob drugi kršitvi ene izmed obveznostih določenih v ZUTD. Navedena novela v času odločanja tožene stranke še ni veljala, vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb pomeni hudo sankcijo za brezposelno osebo in da v takem primeru ni nobene pravne podlage za restriktivno tolmačenje že citirane določbe Pravilnika. Glede omenjenega pritožbeno sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS7, ki je poudarilo, da pri interpretaciji zakonske izvedbe določene ustavne pravice oziroma zakonskih določb, s katerimi se uresničuje določena ustavna pravica (torej tudi pravica do zavarovanja za primer brezposelnosti) je treba ob morebitni nejasni ali nedorečeni pravni ureditvi oziroma v primeru dvoma interpretirati ter uporabljati zakonsko ureditev in favorem tej ustavni pravici, ob tem pa ni sprejemljiv pristop, ki bi bil restriktiven do te ustavne pravice. Navedeno je bilo poudarjeno v primeru, ko gre za denarno nadomestilo, kar pa po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi za primere vodenja v evidenci brezposelnih oseb, saj tudi morebitno prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb vpliva na pridobitev pravic iz socialnega zavarovanja.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2016 in odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 8. 6. 2016. Toženi stranki je naložilo, da tožnico ponovno vpiše v evidenco brezposelnih oseb. Podlago za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo v drugem odstavku 81. člena ZDSS-1. 13. Ker je tožnica uspela v sporu, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in pa upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)8 odločilo tako o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje kot tudi o pritožbenih stroških. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče priznalo stroške zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo po 3. točki tar. št. 15 OT v višini 300 točk, urnino za porabljen čas med zastopanjem na prvem naroku za glavno obravnavo za dve začeti nadaljnji pol uri nad eno uro po prvem odstavku 6. člena OT v višini 2-krat 50 točk, torej skupaj 100 točk, za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko (ena ura 10 minut v eno smer) po četrtem odstavku 6. člena OT 6-krat po 20 točk oziroma skupaj 120 točk, nadalje za zastopanje na naslednjem naroku za glavno obravnavo po 3. točki tar. št. 15 OT v višini 150 točk, urnino za porabljen čas za zastopanje na naroku po prvem odstavku 6. člena OT v višini 50 točk, nadalje odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko po četrtem odstavku 6. člena OT, 6-krat 20 točk oziroma skupaj 120 točk, za štiri pripravljalne vloge po 2. točki tar. št. 15 skupaj 900 točk oziroma skupno 1740 točk, nadalje 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT od skupne vrednosti storitve do 1000 točk v višini 20 točk in 1 % materialnih stroškov od 740 točk, kar znaša 7,4 točke. Razen za materialne in potne stroške je pritožbeno sodišče upoštevalo 17. člen Zakona o odvetništvu (ZOdvT)9 po katerem je odvetnik, ki izvaja storitev brezplačne pravne pomoči upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Tožnici oziroma pooblaščencu tako pripada 897,40 točk. Upoštevaje vrednost Odvetniške tarife 0,459 EUR povečano za 22 % DDV, znašajo stroški postopka pred sodiščem prve stopnje 502,51 EUR oziroma skupaj s priznanimi potnimi stroški (kilometrina) v višini 2 x 45,88 EUR, 594,27 EUR. Pritožbeno sodišče je nadalje priznalo tudi stroške za vložitev pritožbe po tar. št. 15/4 OT v višini 375 točk in 2 % materialnih izdatkov za stranko po 11. členu OT. Upoštevaje 17. člen ZOdvT, to pomeni 195 točk, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR ter povečano za 22 % DDV pritožbeni stroški znašajo 109,19 EUR. Kar je pooblaščenec tožnice zahteval več je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Skupen znesek stroškov v višini 703,46 EUR je dolžna tožena stranka v roku 15 dni povrniti na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ...10. Po izteku paricijskega roka dalje pa je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 3 Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 106/2010 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 55/2017. 6 Poročevalec DZ, z dne 12. 6. 2017. 7 Glej VIII Ips 155/2016 z dne 30. 8. 2016. 8 Ur. l. RS, št. 2/2015. 9 Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami. 10 Tožnici je bila priznana BPP z odločbama št. 120/2017 in 588/2017.