Jedro

Naročnik podjemniku nima pravice dajati navodil o načinu izvršitve posla in takšnih naročnikovih navodil podjemnik ni dolžan upoštevati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba, v zvezi s popravnim sklepom, v izreku o stroških postopka spremeni tako, da se znesek 280,44 EUR nadomesti z zneskom 230,65 EUR.

V ostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, v zvezi s popravnim sklepom.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 329,99 EUR s pripadki, 1.170,31 EUR s pripadki, 274,66 EUR s pripadki in 104,32 EUR s pripadki. Ker je v prvem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku, je glede na njegov (ne)uspeh v pravdi (19,52 %), glede stroškov postopka odločilo, da jih je dolžan tožencu povrniti tožnik, in sicer 280,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (9.7.2009) do plačila (gl. popravni sklep z dne 2.9.2009).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Meni, da je sodišče prve stopnje pri uporabi materialnega prava zmotno opredelilo krog pravotvornih dejstev, pri ugotavljanju dejanskega stanja prezrlo dejstva, ki so bila med pravdnima strankama nesporna, pa tudi izpovedbe strank in prič je povzelo v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Nesporno je, da je toženec delo pri tožniku opravljal tri dni, da je že na začetku delal nekvalitetno in je delo ostalo nekvalitetno tudi potem, ko je toženec po opozorilih tožnika napake popravljal. Da toženec kljub poskusom svojega dela ni ustrezno popravil, saj ometi niso bili ravni, je tožnik zatrdil v vlogi z dne 4.9.2006. Toženec teh trditev ni substancirano prerekal, zato se štejejo ta dejstva za priznana, posledično nesporna. Ta nesporna dejstva pa izključujejo zaključek sodišča, da tožnik tožencu ni dal možnosti, da svoje delo prilagodi tožnikovim navodilom in doseže običajne oziroma pogodbeno dogovorjene lastnosti dela. Tožnik je skladno z določili Obligacijskega zakonika (OZ) imel pravico nadzorovati posel še med njegovim izvajanjem in dajati navodila ter glede na to, da toženec del ni prilagodil njegovi zahtevi, odstopiti od podjemne pogodbe. Neupoštevanje nespornih dejstev in kršitev 214. člena ZPP sta pripeljali do nepravilne in nezakonite sodbe. Pa tudi dokazni postopek je dokazal, da je tožnik toženca na napake opozarjal, da je toženec delo za seboj popravljal, vendar kljub temu dogovorjenih oziroma običajnih lastnosti dela ni dosegel. To izhaja iz toženčeve in tožnikove izpovedbe, pa tudi kot priča zaslišani R. E. st. je potrdil, da je toženec delo za seboj popravljal, vendar pa stene tudi po trikratnem popravljanju niso bile ravne. Nobenega dvoma ne more biti, da je toženčevo delo imelo napake in da tudi po opozorilih tožnika in popravljanju dela toženec kvalitete opravljenih del ni prilagodil dogovorjenim lastnostim. Zato je tožnik utemeljeno odstopil od pogodbe, kar potrjujeta tako mnenje A. R. kot mnenje M. Z., fotografije v spisu in izpovedba priče A. S. Temelj zahtevka je zato podan. Nepravilen je tudi sklep o stroških postopka. Sodišče pri odmeri stroškov tožniku v zvezi z naroki ni priznalo oziroma ni pravilno priznalo nagrade za zastopanje na narokih, stroškov zaradi odvetnikove odsotnosti iz pisarne zaradi potovanja na narok in stroškov za trajanje narokov v celotni priglašeni višini. Zmotno je tudi stališče, da ni upravičen do povračila stroškov predpravdnega zahtevka in stroškov izvedenca A.R., saj so bili za pravdo potrebni. Opozarja tudi na medsebojno neskladje med obrazložitvijo, kjer je navedeno, da je tožnik tožencu dolžan povrniti 280,44 EUR stroškov, in izrekom, kjer je navedeno, da je dolžan plačati 590,51 EUR pravdnih stroškov. Pa tudi medsebojni poračun pravdnih stroškov je napačen, pravilen seštevek je 251,02 EUR in ne 280,44 EUR. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Glede glavne stvari pritožba ni utemeljena, glede odločitve o stroških postopka pa je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe glede glavne stvari v okviru v pritožbi uveljavljenih razlogov in glede kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče skladno z 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, glede na podano trditveno in dokazno podlago strank, pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantna dejstva ter glede na ta pravilno uporabilo materialno pravo – 627. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Tudi procesnih kršitev ni zagrešilo.

Pravilno je pritožbeno stališče, da ima skladno z 627. členom OZ tožnik kot naročnik posla (izvedba strojnih ometov) možnost podjemnika (toženca) že med opravljanjem posla opozoriti na napake in zahtevati, da svoje delo prilagodi tako, da bo imel opravljen posel pogodbeno dogovorjene oziroma običajne lastnosti. Taka naročnikova zahteva ima naravo navodil po 622. členu OZ. Ta navodila pa niso navodila v pravem pomenu besede, temveč imajo značilnosti naročila. Predmet podjemnikove obveznosti je namreč končni rezultat, ne pa delovanje, ki je potrebno za dosego tega rezultata. Ker ima podjemnikova storitev značilnosti obligacije rezultata, on nosi tveganje, da bo ta rezultat tudi dosegel in je pri izbiri načina izvršitve posla samostojen. Navodila o načinu izvršitve posla tako ne ustrezajo naravi posla – značilnostim podjemnikove storitvene obveznosti. Zato naročnik podjemniku nima pravice dajati navodil o načinu izvršitve posla in takšnih naročnikovih navodil podjemnik ni dolžan upoštevati (gl. komentar dr. Nine Plavšak k 622. členu OZ v 3. knjigi Obligacijskega zakonika s komentarjem, izdala GV Založba leta 2004).

Iz trditvene podlage in rezultatov dokaznega postopka, na katere opozarja pritožba, pa je razvidno, da je tožnik tožencu dajal navodila glede načina izvršitve posla. Razen tega pa opozorila na napake in zahteve za njihovo odpravo ne zadoščajo za odstopno upravičenje naročnika posla. OZ v 1. odst. 627. člena jasno določa, da mora naročnik ob opozorilu podjemniku dati tudi primeren rok za prilagoditev dela. Tožnik pa niti zatrjeval ni (še tudi v pritožbi ne), da je tožencu dal točno določen, in to primeren rok za tako prilagoditev del. Ves čas namreč zatrjuje in dokazuje, da ga je opozarjal, da z njegovim delom ni zadovoljen in od njega sproti (torej brez primernega roka) zahteval prilagoditev del njegovim zahtevam, ki pa so po svoji vsebini predstavljala navodila glede načina izvedbe del. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik od pogodbe odstopil v nasprotju z določbami 627. člena OZ, zaradi česar nima pravice do povrnitve vtoževane škode, materialnopravno pravilen.

Ob obrazloženem dejstva, za katera pritožba trdi, da bi jih moralo sodišče šteti kot nesporna, dokazana pa da so bila tudi v dokaznem postopku, niti niso relevantna, saj za odločitev niso odločilna. Torej uveljavljene relativne bistvene kršitve določb postopka niso podane.

Materialnopravno pravilno je sodišče zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imel z angažiranjem izvedenca A. R. pred pravdo, iz naslova škode. Tožeča stranka pa je povrnitev teh stroškov podrejeno zahtevala tudi v okviru povrnitve pravdnih stroškov. Tožnik je A. R. angažiral zato, da je ugotovil koliko znaša vrednost del, ki jih je toženec izvedel ter kakšni bodo stroški sanacije napak. Ker je tožnik lahko tožbeni zahtevek postavil šele na podlagi teh ugotovitev, so skladno s 1. odst. 151. člena ZPP stroški plačila A. R. del pravdnih stroškov, saj so nastali zaradi tega postopka. Strošek je bil tudi potreben (155. člen ZPP), saj je le tako tožnik lahko vložil tožbo, s katero je deloma uspel. Dejstva, da toženec ni bil obveščen o angažiranju izvedenca pred pravdo in o ogledu ter da na ogledu ni bil prisoten in se z ugotovitvami izvedenca ni strinjal, na to ne vplivajo. Tožnik je zato upravičen do povrnitve ustreznega dela stroškov plačila izvedenca A. R. v okviru priznanih pravdnih stroškov. Tožnik je izvedencu pred pravdo plačal 25.000,00 SIT, to je 104,32 EUR.

V delu, ki se nanaša na višino odmerjenih pravdnih stroškov, pritožba ni utemeljena. Zatrjevanje, da bi moralo sodišče kot potrebne odmeriti vse priglašene stroške, ki so tožniku nastali v zvezi z zastopanjem na narokih, brez konkretnih navedb, za kateri narok in točno določeno opravilo in zakaj naj bi bilo priznano premalo stroškov po Odvetniški tarifi (OT), ni dovolj konkretizirano, da bi bilo upoštevno v pritožbenem postopku. Gre namreč za ugotovitve dejanske narave, na te pa pritožbeno sodišče pazi le v okviru pritožbenih zatrjevanj. Za uspeh s tem delom pritožbe bi morala tožeča stranka točno oziroma vsaj določno navesti, za kateri narok in zakaj je bilo odmerjeno premalo stroškov, ki so nastali v zvezi z udeležbo odvetnika na naroku. Po tarifni št. 38 OT so upoštevni odvetniški stroški, ki so nastali pred pravdo le, če se je vodil poseben predpravdni postopek. Zgolj sestava zahtevka dosoje stroškov ne opravičuje.

Prvo sodišče je tožniku priznalo skupno 1.739,21 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. K tem je potrebno prišteti še stroške pred pravdo angažiranega izvedenca v znesku 104,32 EUR (25.000,00 SIT). Ob upoštevanju uspeha v pravdi mora tako toženec tožniku povrniti 359,86 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, tožnik pa tožencu 590,91 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih pravdnih stroškov se izkaže, da mora tožnik tožencu plačati 230,65 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo prvostopenjsko odločitev.

Neskladje med končnim zneskom, zapisanem v obrazložitvi stroškovne odločitve, in zneskom pravdnih stroškov v izreku, je prvostopenjsko sodišče odpravilo z izdajo popravnega sklepa, ker je šlo za očitno pisno pomoto. Zato pritožbena graja v tej smeri ni več relevantna. Enako velja za opozorilo pritožbe o zmotnem preračunu priznanih pravdnih stroškov. S tem, ko je spremenilo odločitev o pravdnih stroških prvostopenjskega sodišča, je višje sodišče odpravilo tudi napako v izračunu.

V pritožbi uveljavljeni razlogi glede glavne stvari torej niso podani, pa tudi kršitev, na katere je po pooblastilu iz 2. odst. 350. člena ZPP dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, prvo sodišče ni zagrešilo. Zato je drugostopenjsko sodišče pritožbo tožnika o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ob obrazloženem pa je bila potrebna sprememba stroškovne odločitve prvostopenjskega sodišča, za kar ima pritožbeno sodišče podlago v 3. točki 365. člena ZPP.

Glede na sorazmerno majhen pritožbeni uspeh tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi z 3. odst. 154. člena ZPP).