Jedro

Fiksni stroški niso navadna škoda, temveč zgolj ena izmed postavk, ki vpliva na višino (obseg) izgubljenega dobička.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: ?I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati v roku 15 dni odškodnino v višini 14.750,45 EUR (iz naslova nepremoženjske škode znesek v višini 5.850,93 EUR ter iz naslova premoženjske škode znesek v višini 8.899,52 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 24.857,52 EUR od 15. 01. 2008 do 22. 01. 2008 in - od zneska 14.750,45 EUR od 23. 01. 2008 dalje do prenehanja obveznosti.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v višini 1.335,42 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.?

II. V ostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 265,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki da tožeči stranki izplača odškodnino v višini 12.350,45 EUR (iz naslova nepremoženjske škode znesek v višini 3.450,93 EUR ter iz naslova premoženjske škode znesek v višini 8.899,52 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 22.457,52 EUR od 15. 01. 2008 dalje do 22. 01. 2008 in od zneska 12.350,45 EUR od 23. 01. 2008 dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka); kar je tožeča stranka zahtevala več iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, je zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne nastale pravdne stroške v višini 1.216,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ter posledično zoper stroškovno odločitev, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša za 9.100,00 EUR, stroški pravdnega postopka pa se odmerijo skladno z Zakonom o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) in drugimi relevantnimi zakoni, podrejeno pa, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjena prenizko in povsem v nasprotju z aktualno sodno prakso v podobnih primerih, ter vztraja, da je zahtevana odškodnina v znesku 7.800,00 EUR absolutno primerna. Sodišču očita, da je izpoved tožnika in izvedensko mnenje nepravilno vrednotilo in presojalo. Premalo je namreč upoštevalo vsa ugotovljena dejstva v zvezi s trajanjem zdravljenja in številnimi nevšečnostmi zaradi zdravljenja. Premalo je upoštevalo tudi intenzivnost ter trajanje bolečin ter dejstvo, da ima tožnik bolečine še danes ter da je bil v bolniškem staležu 7 mesecev. Tudi prisojena odškodnina v višini 1.100,00 EUR iz naslova strahu je prenizka. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo intenzivnosti prestanega primarnega strahu, ki je bil zelo intenziven, saj je tožnik pri polni zavesti doživel prometno nesrečo, v kateri je bil udeležen kot motorist. Tudi strah za izid zdravljenja je bil ves čas zelo intenziven zaradi zapleta pri zdravljenju ter zaradi možnih trajnih posledic, saj je tožnik pri svojem poklicu vezan na uporabo in obremenitev nog. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je absolutno prenizka in močno odstopa od odškodnin za podobne primere. Tožnik je med drugim utrpel zlom glave desne golenice in zlom četrte stopalnice, kar sta hudi telesni poškodbi in sodna praksa za tovrstne poškodbe priznava bistveno višjo odškodnino. Sodišče je premalo upoštevalo, da ima tožnik še vedno bolečine in omejeno gibljivost v kolenu, zaradi česar je moral opustiti delo prevoznika z velikim tovornjakom in lahko sedaj vozi le še kombi, ter da ga koleno začne boleti tudi pri daljši hoji, pri sedenju s pokrčenim kolenom, v kolenu mu poka, ne more ga normalo pokrčiti. Tožnik je moral opustiti športne aktivnosti, ni sposoben za delo v vinogradu. Pri tožniku je dejansko prišlo do bistvenega poslabšanja kvalitete življenja prav na vseh področjih. Sodišče tudi ni upoštevalo, da bo zaradi sedanjih težav s kolenom pri tožniku prišlo do postopnega poslabšanja, ki vodi v kronične težave, s predčasno artrozo kolenskega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper del I. točke izreka sodbe, ki se nanaša na materialno škodo, ter zoper III. točko izreka sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek še za znesek 6.932,69 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, podredno pa, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da znesek fiksnih stroškov v višini 6.932,69 EUR ter pripadajoča razlika izgubljenega dobička v višini 942,99 EUR predstavljata izpad dohodka in dobička ter da je zato tožnik do njiju upravičen. Tožnik je v tožbi vtoževal izgubljeni dobiček in ne povrnitve fiksnih stroškov, ki naj bi mu v obravnavanem obdobju nastali navkljub neposlovanju. Zato je sodišče s tem, ko je tožniku prisodilo znesek, ki naj bi predstavljal omenjene stroške, preseglo ne le trditveno podlago tožnika, temveč je tudi odločalo o nečem, kar niti ni bilo predmet tožbenega zahtevka. Taka odločitev pa nadalje predstavlja tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilno uporabo materialnega prava. Naloga izvedenca je bila izračunati izgubo dobička in le v tem delu bi lahko sodišče mnenje upoštevalo. Dejstvo, da je izvedenec ob tem računal tudi fiksne stroške in jih opredelil kot škodo ter nadaljnje razzlogovanje, da dejansko zneski, ki jih je tožnik prikazoval v omenjenem obdobju in celo par let pred spornim dogodkom, ne omogočajo preživetja, so pravno neupoštevani in presegajo naloge, ki so bile izvedencu postavljene. Glede na izračune izvedenca bi lahko predstavljal izgubo dohodka le znesek 942,99 EUR in ne tudi znesek 6.932,69 EUR. Nepravilna je tudi odločitev o stroških. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo stroške sestave pripravljene vloge, s katero je predložil listine, ki naj bi dokazovale izgubo dobička, saj bi lahko te listine zlahka predložil že v tožbi. Prav tako je iz tožbe razvidno, da je taksa za tožbo znašala 373,58 EUR in ne 855,00 EUR, kolikor je sodišče prisodilo tožeči stranki. Glede na minimalen uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki nista podali odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v skupni višini 12.500,00 EUR. Pritožnik graja višino prisojene odškodnine, ker meni, da je prenizka in v nasprotju z aktualno sodno prakso v podobnih primerih. Pritožbeno sodišče pritožbeno grajo, kolikor se nanaša na odškodnino iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, deloma sprejema, sicer pa ocenjuje, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena.

8. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ). Pri odmeri upošteva sodišče načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

9. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da pripada tožniku odškodnina v višini 6.500,00 EUR. Tožnik je zaradi škodnega dogodka, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, utrpel zlom glave desne golenice, udarnino hrbta in prsnega koša, odrgnine na levem zapestju, desnem komolcu in desnem kolenu ter zlom četrte stopalnice desne noge. Takoj po poškodbi je trpel hude telesne bolečine, ki so trajale 5 do 6 dni, bolečine srednje intenzivnosti so trajale pet tednov, imel je še 10 do 12 dni občasne kratke hude bolečine ter manj intenzivne bolečine, ki so trajale 6 do 7 tednov. Manj intenzivne bolečine občasno trpi še danes. Šest dni je bil hospitaliziran, neprijeten nadkolenski mavec je nosil pet tednov, štiri mesec in pol je uporabljal bergle, pogosto je prihajal na kontrole v ambulanto k svoji zdravnici in specialistom, opravil je več preiskav in slikanj, šest tednov si je moral vsakodnevno injecirati zdravila proti strjevanju krvi, imel je številne fizioterapije. Upoštevajoč povzeti razpon bolečin od hudih do manj intenzivnih in njihovo trajanje ter naštete nevšečnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pomeni odškodnina, ki jo je tožniku iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje, pravično denarno zadoščenje (179. in 182. člen OZ). Pritožnik zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo oziroma nepravilno vrednotilo intenzivnost in trajanje bolečin tožnika ter številne nevšečnosti med zdravljenjem.

10. Za prestan primarni in sekundarni strah je prvostopenjsko sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 1.100,00 EUR. Tožnik utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo intenzivnosti primarnega strahu, ki ga je tožnik utrpel ob prometni nesreči. Primarni strah je bil pri tožniku namreč zelo intenziven, saj je pri polni zavesti doživel udarec, ki ga je zbil z motorja, tako da je letel po zraku. Tožnik je prestajal tudi hud sekundarni strah zaradi bolečin pod mavcem, zapleta pri zdravljenju ter zaradi počasne rehabilitacije. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pripada tožniku iz tega naslova odškodnina v višini 1.500,00 EUR.

11. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče prenizko odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prisodilo mu je 4.900,00 EUR. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je poškodba kolena tožniku pustila trajne posledice, ki se kažejo v zmanjšani funkcionalnosti desnega kolena. Tožniku se že po 20 do 30 minutah pojavijo težave pri hoji po ravnem, po neravnem terenu pa še prej, neroden je pri hoji navzdol. V kolenu mu poka in ga ne more pokrčiti kot levega. Zaradi težav s kolenom ni zmogel več plezanja na tovornjak in skakanja iz njega, zaradi česar je moral kot samostojni podjetnik opustiti vožnjo s tovornjakom ter sedaj vozi kombi. Prej je rekreativno igral nogomet, hodil na fitnes, sedaj izvaja vaje le za zgornji del telesa. Ni več sposoben dela v vinogradu kot pred poškodbo, ker se vinograd nahaja v bregu, bremen pa tam tudi ne more več nositi. Izvedenec je ocenil zmanjšanje tožnikove splošne življenjske aktivnosti na 10 %. Ob upoštevanju vseh navedenih težav, s katerimi se tožnik sooča tako v poklicnem kot tudi v vsakdanjem življenju in pri športnem udejstvovanju, ter upoštevajoč, da je pričakovati postopno poslabšanje sedanjega stanja zaradi obrabe hrustanca in da lahko pozne posledice privedejo do postopnega poslabšanja, ki vodi v kronične težave s predčasno artrozo kolenskega sklepa, pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za to obliko škode 6.900,00 EUR.

12. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 14.900,00 EUR, kar ustreza 15 povprečnim neto plačam na zaposlenega v RS v času izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča (povprečna plača je v decembru 2010 znašala 988,96 EUR). Pritožbeno sodišče je z določitvijo takšne odškodnine ustrezno uravnovesilo obe navedeni načeli, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri višine odškodnine, tako da se prisojena odškodnina ustrezno umešča med primerljive odškodninske zadeve (prim. sodbe VS RS: II Ips 700/2004, II Ips 137/2007, II Ips 299/2002).

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode še dodatni znesek odškodnine v višini 2.400,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke:

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo znesek, ki naj bi predstavljal fiksne stroške, preseglo trditveno podlago tožnika ter odločalo o nečem, kar niti ni bilo predmet tožbenega zahtevka, saj je slednji vtoževal le izgubljeni dobiček in ne tudi fiksnih stroškov. Res je, da tožnik ni zahteval povrnitve fiksnih stroškov, vendar pa sodišče prve stopnje tožniku le-teh tudi ni prisodilo, temveč mu je priznalo le vtoževano odškodnino za škodo iz naslova izgubljenega dobička, višino katere je ugotavljalo s pomočjo izvedenca. Ta je pri izračunu obsega izgubljenega dobička pravilno upošteval tudi fiksne stroške, ki niso neka nova (druga) škoda (primerjaj tudi sklep VS RS III Ips 21/2001 z dne 20. 09. 2001), temveč zgolj ena izmed postavk (kategorij), ki vpliva na višino izgubljenega dobička. Obseg izgubljenega dobička je namreč enak razliki med vrednostjo oškodovančevega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in vrednostjo oškodovančevega premoženja, kakršna po škodnem dogodku dejansko je (1). Izgubljeni dobiček tako v konkretnem primeru ni enak višini pričakovanega računovodskega dobička, ki je enak razliki med pričakovanimi prihodki in odhodki, kot zmotno meni tožena stranka, temveč določajo izgubljeni dobiček tudi fiksni stroški, ki jih je moral tožnik kriti v breme svojega premoženja v relevantnem obdobju od 19. 05. 2007 do 17. 12. 2007, kljub temu da zaradi škodnega dogodka ni posloval. Upoštevaje vse navedeno pa se tudi ni moč strinjati s pritožbeno navedbo, da je izvedenec presegel svoje naloge s tem, ko je računal tudi fiksne stroške. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je razzlogovanje izvedenca, da dejanski zneski oziroma dobiček, ki ga je tožnik prikazoval, ne omogoča preživetja, pravno neupoštevno, velja dodati, da navedeno sicer drži, vendar pa je kljub temu izpodbijana odločitev glede višine izgubljenega dobička pravilna, saj takšno razzlogovanje ni imelo nobenega vpliva na izvedenčev izračun višine izgubljenega dobička, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, kolikor se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za škodo, nastalo zaradi izgubljenega dobička, na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških postopka:

16. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da znašajo potrebni stroški tožeče stranke 4.500,52 EUR, tožene stranke pa 20,00 EUR. Takšno oceno tožena stranka s pritožbo delno utemeljeno izpodbija. Pritožbeno sodišče tako soglaša s toženo stranko, da tožeča stranka ni upravičena do povračila odvetniških stroškov, nastalih s sestavo pripravljalne vloge z dne 26. 04. 2010, saj ne gre za potreben strošek za pravdo v smislu 155. člena ZPP, glede na to, da je tožeča stranka s to vlogo zgolj predložila dokaze, na katere se je sklicevala že v pripravljalni vlogi z dne 24. 06. 2009, pri čemer ni izkazala, da teh dokazov ni mogla predložiti že dne 24. 06. 2009. Tožena stranka pa nima prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožeči stranki priznati stroška sodne takse za tožbo oziroma za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 855,00 EUR, ker naj bi ta sodna taksa znašala zgolj 373,58 EUR, saj je iz tožbe razvidno, da je bila sodna taksa plačana v priznani višini. Glede na obrazloženo in ob upoštevanju sicer neizpodbijane prvostopne odmere stroškov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da znašajo stroški tožeče stranke 4.125,00 EUR (gre za odvetniške stroške v višini 5.893,25 odvetniških točk oziroma 2.705,00 EUR, 20 % DDV, stroške kilometrine in parkiranja v višini 24,00 EUR ter sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 855,00 EUR).

17. Z upoštevanjem spremenjene odločitve glede višine prisojene odškodnine, znaša uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje 32,7 %, tožene pa 67,3 %. Glede na takšen uspeh znaša znesek stroškov, do povračila katerih je upravičena tožeča stranka, 1.348,88 EUR, znesek stroškov, do katerih je upravičena tožena stranka, pa 13,46 EUR. Kar pomeni, da je po pobotu tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.335,42 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

18. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le delno, in sicer približno s 26,4 % tega, kar je s pritožbo uveljavljala (s 2.400,00 EUR od še spornih 9.100,00 EUR). Pritožbeno sodišče ji je priznalo strošek za sestavo pritožbe v višini 504,00 EUR, materialne stroške (20,00 EUR), sodno takso (375,00 EUR) in 20% DDV v skupni višini 1.003,80 EUR. Glede na pritožbeni uspeh ji je, upoštevaje 154. člen ZPP, tožena stranka dolžna povrniti 265,00 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le deloma v stroškovnem delu, ni pa uspela glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

(1) Prim. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem ? splošni del; 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 948).