Jedro

Tožena stranka sicer pravilno navaja, da sodna praksa dopušča, da delodajalec v sodnem sporu dopolnjuje razloge, na katerih temelji izpodbijana ocena, a se tudi te možnosti ni učinkovito poslužila. Zlasti pa je bila neuspešna pri dokazovanju, kar je posledica predvsem tega, da je umaknila bistveni dokazni predlog, in sicer dokazni predlog za zaslišanje priče (tožniku nadrejenega), ki je podal sporno oceno. Ravno izpoved ocenjevalca je namreč ključni dokaz v tovrstnih sporih, saj je (logično) ocenjevalec tisti, ki lahko najbolj jasno predoči konkretno uporabo kriterijev ocenjevanja, naredi npr. primerjavo tožnika z boljše ocenjenimi delavci, pojasni, kaj se od delavcev pričakuje.

Za jasen in pravilen izrek zadostuje že zgolj razveljavitev sklepa komisije, ni potrebna še odločitev o tem, da se zadeva vrača toženi stranki v ponovno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek, da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki oziroma Komisiji za ocenitev oziroma preizkus ocene delovne uspešnosti tožnika v drugi sestavi.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je sklep tožene stranke, Komisije za ocenitev oziroma preizkus ocene delovne uspešnosti tožnika, št. ... z dne 24. 3. 2017 nezakonit in se razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki oziroma Komisiji za ocenitev oziroma preizkus ocene delovne uspešnosti tožnika v drugi sestavi. Kar je zahteval tožnik več ali drugače (zvišanje ocene) je sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 848,66 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno razbralo, da ocena ni bila vsebinsko obravnavana po posameznih postavkah. Sodišče je glede tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ki bi jih moralo v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) in na podlagi preiskovalnega načela. Tožena stranka meni, da iz zapisnika Komisije za preizkus ocene z dne 22. 3. 2017 izhaja, da je preizkus zajemal tudi posamezne elemente ocenjevanja delovne uspešnosti (pisni izdelki, podatki iz evidenc, dokumenti, izjave, ipd.). Sodišče je izjavo komandirja povzelo le delno, vzeto iz konteksta. Komandir se je tudi vsebinsko opredelil do ocene in pojasnil pomanjkljivosti tožnikovega dela. Če sodišče izjave komandirja ni razumelo, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva ter preiskovalnega načela to raziskati. Sicer pa je logično, da je delovna ocena vedno subjektivna, saj nadrejeni na podlagi svojih zaznav oceni podrejenega javnega uslužbenca, kar pa še ne pomeni, da gre za nezakonito oceno. ZSPJS in Uredba dajeta pooblastilo nadrejenemu, da na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oziroma prispevek uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju. Ker sodišče ni vsebinsko presojalo ocene nadrejenega, sodba nima dokazne ocene in se je v tem delu tudi ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Če je menilo, da nadrejeni oziroma komisija ni podala zadostne vsebinske utemeljitve ocene, bi moralo poskrbeti, da se dejansko stanje dopolni. Dopustno je, da delodajalec v sodnem sporu oceno dodatno obrazloži, kar je tožena stranka storila. Tožnik ni navedel primerov, s katerimi bi dokazal višjo oceno. Navedbe tožnika so pavšalne. Komisija glede na skope ugovore tožnika ni bila dolžna podajati obširnejšo utemeljitev ocene. Ni res, da tožniku pri toženi stranki ni bila dana možnost izjave. Iz izpovedi predsednika komisije izhaja, da komisija ni ugotovila nobenih napak oziroma nepravilnosti, ter da tožnik ni podal argumentov, na podlagi katerih bi oceno lahko zvišali. Ni predpisano, kaj mora komisija navesti v zapisniku. Ni podlage za naložitev obravnave pred komisijo v drugi sestavi. Komisijo s posebnim sklepom imenuje predstojnik. Sodišču je bila glede tega sporna izjava komandirja, kar pa ni relevantno za presojo sestave komisije. Sodba ni jasna in je ni možno preizkusiti v delu, ko sodišče navaja, da je bil tožnik dejansko vodja izmene in da bi moral biti ocenjen glede na delovno mesto. Tožena stranka nima sistemiziranega delovnega mesta vodja izmene. Tožnik je zasedal delovno mesto policist - starejši policist. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v manjšem delu, ki je predmet spremembe.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, ki je potrdila oceno tožnikove delovne uspešnosti za leto 2016 (zadovoljivo). Vsi razlogi, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev po pravilnem opozorilu pritožbe resda niso pravilni oziroma jasni, vendar pa tudi niso odločilni za sprejem odločitve1. Zato s tem v zvezi ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi ne za zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji pritožbenega sodišča je bistven razlog za neuspeh tožene stranke v tem, da ni dokazala zakonitosti izpodbijane ocene oziroma sklepa.

7. Pritožba vztraja, da je nujna lastnost ocene v tem, da je subjektivna, saj nadrejeni javnega uslužbenca ne more oceniti drugače kot na podlagi svojih zaznav. Ponavlja stališče, ki se običajno navaja v sodbah tovrstnih primerov, da Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl.) dajeta pooblastilo nadrejenemu, da na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oziroma prispevek uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju. Spregleda pa, da je pogoj za ugotovitev zakonitosti ocene njena preverljivost. Le preverljiva ocena je lahko verodostojna. Če delodajalec ne pojasni zadosti, na katerih okoliščinah temelji ocena posameznih kriterijev2 in če glede tega ne predlaga ustreznih dokazov, potem pri dokazovanju zakonitosti ocene ne more biti uspešen. Tožena stranka napačno meni, da bi moral tožnik dokazati, v čem naj bi bila ocena napačna, medtem ko sama ni predočila jasnih kriterijev ocenjevanja, da bi jim tožnik sploh lahko nasprotoval. 8. Tožena stranka sicer pravilno navaja, da sodna praksa dopušča, da delodajalec v sodnem sporu dopolnjuje razloge, na katerih temelji izpodbijana ocena, a se tudi te možnosti ni učinkovito poslužila. Zlasti pa je bila neuspešna pri dokazovanju, kar je posledica predvsem tega, da je umaknila bistveni dokazni predlog, in sicer dokazni predlog za zaslišanje priče A.A. - tožniku nadrejenega, ki je podal sporno oceno. Ravno izpoved ocenjevalca je namreč ključni dokaz v tovrstnih sporih, saj je (logično) ocenjevalec tisti, ki lahko najbolj jasno predoči konkretno uporabo kriterijev ocenjevanja, naredi npr. primerjavo tožnika z boljše ocenjenimi delavci, pojasni, kaj se od delavcev pričakuje. Izjava tožnikovega ocenjevalca, kot je povzeta v zapisniku o obravnavi ocene v postopku pred Komisijo za preizkus ocene, ne zadostuje za ugotovitev nakazanih okoliščin. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je izjavo komandirja upoštevalo le delno, da jo je vzelo iz konteksta ipd. Ne drži, da že sama vsebina tega zapisnika, ki naj bi bila v zadostni meri dopolnjena z izpovedbami zaslišanih, zlasti predsednika komisije (ta je poudaril npr. to, da komisija ni ugotovila nobenih nepravilnosti, ter da tožnik ni podal argumentov, na podlagi katerih bi oceno lahko zvišali), daje podlago za zaključek o zakonitosti izpodbijane ocene.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne dokazne ocene kot tudi ne očitek, da je dokazna ocena v sodbi izostala oziroma, da je zaradi izostanka odločilnih dejstev podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Glede na to, da je dokazno breme na toženi stranki, tožena stranka pa ni izkoristila vseh možnosti pravdanja in dokazovanja, so presenetljive in neutemeljene njene pritožbene navedbe, da je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno zaradi napačnega materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ter zmotne uporabe preiskovalnega načela (24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Materialno procesno vodstvo ne more nadomestiti izostanka bistvenih trditev in dokaznih predlogov. Tudi preiskovalno načelo, ki v osnovi ni predvideno za to, da bi bilo v korist stranki, na kateri je dokazno breme, pride v poštev šele, ko sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih stranke predlagale, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Pritožbeni očitek kršitve teh dveh pravil nikakor ni utemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je izpodbijani sklep Komisije za preizkus ocene nezakonit in ga je razveljavilo. Utemeljeno pa pritožba navaja, da ni imelo podlage za to, da je toženi stranki naložilo ponovno odločanje pred komisijo v drugačni sestavi. Sodišče je v tej zvezi izpostavilo kot sporno izjavo ocenjevalca v postopku pred komisijo o tem, da je ocena subjektivna. Poleg tega, da izjava niti ni sporna, pa zlasti ni šlo za izjavo katerega izmed članov komisije, da bi sploh lahko bilo postavljeno pod vprašaj njihovo sodelovanje v postopku odločanja o tožnikovi zahtevi za preizkus ocene. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da za jasen in pravilen izrek zadostuje že zgolj razveljavitev sklepa komisije, ni potrebna še odločitev o tem, da se zadeva vrača toženi stranki v ponovno odločanje.

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo le v navedenem delu in sodbo sodišča prve stopnje v manjšem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki (358. člen ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo potrdilo, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožena stranka zato, ker je s pritožbo uspela le v nebistvenem delu, tožnica pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi (določbe 154., 155., 165. člena ZPP).

1 Npr. razlogovanje sodišča o tem, da bi se morala ocena nanašati na neko drugo delovno mesto kot pa na tisto, ki ga je tožnik formalno zasedal. Npr. o tem, da je bila tožniku kršena pravica do izjave v postopku pred komisijo, kar pa ne drži. 2 Pravna podlaga za ocenjevanje uradnikov je v določbah od 16. do 20. člena ZSPJS in omenjeni Uredbi št. 51/2008 in nasl.). Delovna uspešnost se ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je v prilogi Uredbe.