Jedro

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I) upošteva kot dejansko podlago denacionalizacije akte o podržavljenju, ki so navedeni v 3., 4. in 5. členu zakona, pri čemer pa se ne spušča v njihovo utemeljenost ali zakonitost. Teh aktov ni mogoče napadati v postopku denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo občine z dne 26.8.1992, s katerim je organ prve stopnje zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo spomenika na parc. št. 84/5 in poslovnih prostorov v pritličju stavbe na parc. št. 84/4. V obrazložitvi svoje odločbe je navedla, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da so bile nepremičnine, ki naj bi bile predmet denacionalizacije, podržavljene M.G., ki je bil ob času podržavljenja (6.3.1953) njihov zemljiškoknjižni lastnik. Tožnikovemu očetu te nepremičnine niso mogle biti podržavljene, saj ni bil njihov zemljiškoknjižni lastnik, zato po določbah 3., 4. oziroma 5. člena zakona o denacionalizaciji nima položaja upravičenca. Prvostopni upravni organ je ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku zavrgel, saj iz podatkov tožnikove vloge izhaja, da ni pogojev za uvedbo postopka. V takšnem položaju tudi ni bil dolžan izvesti dokaznega postopka, zato v pritožbi zatrjevane kršitve postopka niso podane. Prav tako na odločitev niso mogle vplivati pritožbene navedbe v zvezi z dejanji in odločitvami komisije za agrarno reformo, saj ne spreminjajo dejstva, da je bil ob podržavljenju nepremičnin njihov lastnik in bi torej samo on, če bi izpolnjeval druge z zakonom o denacionalizaciji določene pogoje, lahko nastopal kot upravičenec do denacionalizacije. Tožnik v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku ugotovljeno zmotno in nepopolno, ker je bilo kršeno določilo 66. člena zakona o denacionalizaciji, ki upravnemu organu nalaga izvedbo posebnega ugotovitvenega postopka. Dejanski lastnik spornih nepremičnin je bil ob podržavljanju namreč tožnikov oče, ki se je pred vojno zadolžil pri italijanskem trgovcu. Le-ta se je v zavarovanje terjatve vknjižil na njegovo premoženje kot lastnik. Zaradi vojne dolg ni bil pravočasno poravnan, po vojni pa so domači aktivisti očeta pregovorili, da preostalega dolga ni poravnal, ker so mu obljubili, da bo oblast premoženje vrnila. Premoženje je bilo v postopku agrarne reforme nacionalizirano formalnemu lastniku ter nato v letu 1956 vrnjeno tožnikovemu bratu, razen premoženja, katerega zahteva tožnik kot končni pravni naslednik. Postopek komisije za agrarno reformo je bil le formalne narave, ker so bili K. vselej dejansko lastniki premoženja na ..., ne glede na vpis v zemljiški knjigi. S tem, da v postopku agrarne reforme K. družini ni bilo vrnjeno celotno premoženje, pomeni agrarna reforma, ki naj bi popravila krivice italijanskih oblasti, prikrito nacionalizacijo v smislu 4. člena zakona o denacionalizaciji. Dejstvo, da je I.M. italijanski državljan, je v tem primeru nebistveno in upravna organa prve ter druge stopnje bi morala ugotoviti dejansko stanje tako, kot ga je navajal tožnik, in izpeljati denacionalizacijo. Tožnik zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da sta bili nepremičnini, katerih denacionalizacijo zahteva tožnik, podržavljeni z odločbo o nacionalizaciji O.L.O. ... z dne 6.3.1953, M.G., sinu G. (zemljiškoknjižni izpisek enote temeljnega sodišča z dne 15.5.1992). Poleg teh so bile podržavljene tudi druge nepremičnine istega zemljiškoknjižnega lastnika, ki pa so bile z odločbo Komisije za agrarno reformo Okrajnega ljudskega odbora ... z dne 27.10.1956 dodeljene v last agrarnemu interesentu V.K., tožnikovemu bratu. Tožnik je postal lastnik dodeljenih nepremičnin na podlagi sklepa o dedovanju občinskega sodišča z dne 26.1.1977. V spisih ni listin ali drugih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je bil tožnikov oče M.R.K. po letu 1932, ko je bila lastninska pravica za parc. št. 84 in 12/3, vknjižena na M.G., lastnik teh nepremičnin. Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo za denacionalizacijo spornih nepremičnin zavrgel. Ni namreč spora o tem, da je G.M. italijanski državljan in da fizične osebe, ki ob podržavljanju niso bile jugoslovanski državljani (9. člen zakona o denacionalizaciji - ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) oziroma jim ni bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15.9.1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo (1. odstavek 10. člena ZDEN) niso upravičenci po ZDEN. Če oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni upravičenec do denacionalizacije, po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije (izjema, ki jo določa 12. člen ZDEN, je za obravnavani primer pravno nepomembna) in upravni organ mora v takšnem primeru strankino vlogo zavreči s sklepom (2. odstavek 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Tožnikove navedbe, da je bilo sporno premoženje podržavljeno njegovemu pokojnemu očetu kot dejanskemu lastniku, so v tem upravnem sporu neupoštevne. S temi navedbami tožnik v bistvu napada odločbo o nacionalizaciji iz leta 1953, kar pa po presoji sodišča ne more biti predmet postopka denacionalizacije. ZDEN upošteva kot dejansko podlago denacionalizacije akte o podržavljenju, ki so navedeni v 3., 4. in 5. členu zakona, pri čemer se ne spušča v njihovo utemeljenost in zakonitost. Upravni organ odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin, razen če stranka ne dokaže, da je dejansko stanje drugačno. Tožnik pa, kot rečeno, tozadevnih dokazil ni predložil. Prav tako po presoji sodišča ni utemeljena tožnikova trditev, da je bilo premoženje nacionalizirano na prikrit način z navedeno odločbo komisije za agrarno reformo. S to odločbo je bilo tožnikovemu bratu dodeljeno premoženje, ki je postalo z odločbo o nacionalizaciji splošno ljudsko premoženje, akta o dodelitvi pa ni mogoče šteti za ukrep državnega organa brez pravnega naslova iz 4. člena ZDEN. Izpodbijani odločbi tudi ni mogoče očitati kršitev pravil postopka, saj je upravni organ dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek le, če so podani pogoji za uvedbo postopka, le-teh pa po navedenem ni bilo. Izpodbijana odločba je torej zakonita in sodišče je moralo tožbo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.