Jedro

Če stranka predlaga nova dejstva in dokaze v pritožbi, mora biti stopnja verjetnosti, da bo ta dokaz uspešen, višja kot v primeru, ko predlaga izvedbo dokazov v fazi dokaznega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil F. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec sicer v zahtevi uveljavlja vrsto procesnih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče, ki je obravnavalo zadevo, vendar pa te kršitve, kot je razvidno iz podatkov spisa, ne samo da niso podane, temveč so nekatere njegove navedbe v zahtevi protispisne.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Trditev vložnika, da ni bil poučen o pravicah v postopku, nima podlage v zbranem dokaznem gradivu. Dejstvo je namreč, da je obsojenec prejel obtožni predlog dne 11. 4. 2009 skupaj s pravnim poukom, da ima pravico vzeti si zagovornika, da pa glavna obravnava ne bo preložena, če se je ne bo udeležil, saj obramba ni obvezna. Iz zapisnika o glavni obravnavi, opravljeni dne 13. 4. 2010 (obsojenec je bil na glavno obravnavo prisilno priveden), izhaja, da je bil poučen v skladu z določilom člena 320 ZKP (da naj pazljivo spremlja potek glavne obravnave ter da sme navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo). Prav tako pa je bil poučen v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZKP (da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja in da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje), sodišče pa ga je ponovno poučilo tudi o pravici do zagovornika. Po vseh pravnih poukih, kot je nadalje razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, je obdolženec izjavil, da je obtožbo razumel, da se bo zagovarjal sam in je podal svoj zagovor. Tako tudi nimajo opore v spisu njegove nadaljnje trditve, da je zahteval zagovornika in da ga je želel pooblastiti, vendar mu je sodnica to preprečila, kakor tudi ne trditve, da je pisala zapisnik kar po svoje. Zapisnik o glavni obravnavi namreč ne vsebuje pripomb obdolženca na protokolacijo. Zapisnik pa je javna listina, ki potrjuje resničnost tistega, kar se je dogajalo na glavni obravnavi, kolikor se seveda ne dokaže nasprotno. Obdolženčeve splošne pripombe v zahtevi za varstvo zakonitosti ob dejstvu, da na obravnavi ni imel nikakršnih pripomb, po presoji Vrhovnega sodišča niso takšne narave, da bi vnesle kakršenkoli dvom v verodostojnost zapisnika.

6. Izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. L., ki naj bi potrdila, da kritičnega dne ni bil na mestu storitve kaznivega dejanja, obsojenec ni predlagal na glavni obravnavi, temveč je njeno zaslišanje predlagal šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno z obrazložitvijo, da v pritožbi predlagano zaslišanje priče ne bi pripomoglo k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj je sam obdolženec v zagovoru povedal, da v bližini lokala R. v M. stanuje in da se zato vsakodnevno vozi mimo tega lokala.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Glede na navedeno sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste dokaze, ki so pravno relevantni, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca potrebno izvesti, razen če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Za razliko od pravdnega postopka smejo v kazenskem postopku stranke predlagati nova dejstva in dokaze tudi v pritožbi, ne da bi bile pri tem prekludirane. Določilo četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer določa, da smejo stranke v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa morajo povedati razloge, zakaj jih niso navedle že prej. Ne glede na navedeno pa ta določba ne vsebuje nikakršnih procesnih sankcij, kolikor stranke tega razloga v pritožbi niso navedle. Navedeno pomeni, da mora pritožbeno sodišče te dokazne predloge ocenjevati, vendar pa v tem primeru pritožnik ni dolžan le skrbno obrazložiti svojega dokaznega predloga, temveč mora biti stopnja verjetnosti, da bo ta dokaz uspešen, višja kot v primeru, ko predlaga izvedbo dokazov v fazi dokaznega postopka. S pritožbo namreč izpodbija že s sodbo, čeprav ne pravnomočno, ugotovljeno dejansko stanje. Kakšna stopnja verjetnosti bo to, je seveda stvar vestne, specifične in konkretne dokazne ocene pritožbenega sodišča. 8. Dokazni predlog alibija se sicer ne nanaša na odločilna dejstva, vsekakor pa gre za dokaz, ki je odločilen, saj pomeni, da kolikor bi obdolženec z dokazom uspel, kaznivega dejanja ne bi mogel storiti. Seveda pa mora s tem dokaznim predlogom izkazati vsaj verjetnost, da bo tak dokaz uspel oziroma da bo lahko predlagana priča glede na vse izvedene dokaze, način storitve, kraj storitve in druge okoliščine obravnavanega primera, lahko alibi potrdila.

9. V konkretni kazenski zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, ker je dne 28. 10. 2008 okrog 14.45 ure pred lokalom R. v M. z besedami „ubil te bom“ vzbudil občutek resne ogroženosti in prestrašenosti S. P. Gre torej za kaznivo dejanje, storjeno v nekaj sekundah. Obsojenec je, kot je to pravilno upoštevalo pritožbeno sodišče, v zagovoru na izrecno vprašanje, ali se je kdajkoli zadrževal oziroma vozil mimo lokala R. V M. kritičnega dne, to je 20. 10. 2008, odgovoril, da tam v bližini stanuje in se vsakodnevno vozi tam mimo. Iz takšnega zagovora pa tudi po stališču Vrhovnega sodišča izhaja, da je najmanj dopustil možnost, da se je peljal mimo tega lokala tudi kritičnega dne. Kot nadalje izhaja iz podatkov v spisu, naj bi na istem naslovu kot on stanovala tudi M. L. Ob takšnem dejanskem stanju pa obsojenec zgolj z navedbami, da je sicer že na glavni obravnavi predlagal zaslišanje te priče (kar zapisnik o glavni obravnavi ne potrjuje), v pritožbi pa poudarja, da bi omenjena priča le potrdila, da v kritičnem času ni bil na kraju storitve kaznivega dejanja, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je tako po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenilo, da je dokazni predlog očitno tak, da ne more biti uspešen, še posebej glede na že omenjeno dejstvo, da se niti obsojenec sam na glavni obravnavi ni zagovarjal v tej smeri, dokaznega predloga pa razen gole trditve, da bi priča, ki stanuje v neposredni bližini kraja storitve kaznivega dejanja, potrdila alibi, ni z ničemer obrazložil. Zato uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana.

10. Slednjič pa je protispisna tudi trditev obsojenca v zahtevi, da mu sodnica ni priskrbela sodnega tolmača za prevajanje obravnave, kar je sam zahteval, pa ga ni poslušala.

11. Pravica uporabe svojega jezika v postopkih pred državnimi organi spada med temeljne človekove pravice (62. člen Ustave RS). Po določbi prvega odstavka 8. člena ZKP smejo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi, svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. Pravico uporabljati svoj jezik imajo tudi osebe, ki so sicer državljani Republike Slovenije in govorijo slovensko, a njihov materin jezik ni slovenščina. Navedeno pomeni, da jih je sodišče o tej pravici dolžno poučiti, v zapisnik pa je potrebno zapisati celoten pouk in izjavo stranke. Ne glede na to pa opustitev pouka kot tudi opustitev zapisa pouka sama po sebi ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana le v primeru, če je izkazana (če kršitev uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti), ali bi lahko bila izkazana (v primeru, ko kršitev uveljavlja s pritožbo) vzročna zveza s kršitvijo in zakonitostjo sodne odločbe. Če pa bo obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek, pa bo podana absolutna bistvena kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. V konkretni kazenski zadevi obdolženec tolmača ni zahteval. Sodišču se tudi ni porodil dvom, da obdolženec jezika, v katerem teče postopek, ne razume. Da govori in piše slovensko, izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi in vseh vlog, ki jih je naslovil na sodišče. Obdolženec je po narodnosti Albanec in je državljan Republike Slovenije. Nadalje iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da ga sodišče ni opozorilo na pravico, da lahko uporablja svoj jezik in da se tudi ni izrecno odpovedal prevajanju. Podobne očitke v zvezi s kršitvijo določb ZKP, kot jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, je uveljavljal že v pritožbi. Pritožbeno sodišče je pritožbo v tej smeri zavrnilo in navedlo, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo sicer „smiselno uveljavlja obdolženec v pritožbi“.

13. Vrhovno sodišče navedeni presoji pritožbenega sodišča v celoti pritrjuje. Ne samo, da ni podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj kot rečeno, na glavni obravnavi ni izrecno zahteval tolmača, sama opustitev pouka pa bi lahko pomenila kršitev drugega odstavka navedenega člena, če bi lahko ta kršitev vplivala na njegovo obrambo. Te vzročne zveze pa obsojenec v svoji zahtevi ne zatrjuje, niti je ni zatrjeval v pritožbi (ne glede na to pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da razume in govori slovensko, da je v postopku aktivno sodeloval in podal svoj zagovor).

14. Z polemiziranjem o verodostojnosti prič in zatrjevanjem, da je nedolžen, pa obsojenec uveljavlja le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti skladno z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati.

15. Ker torej niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve procesnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.