Jedro

Če so v novi prošnji za azil navedeni drugi razlogi za zapustitev izvorne države, se taka prošnja obravnava po vsebini in se ne zavrže po 41. členu ZAzil. Če pa so tudi v novi prošnji podani razlogi za njeno zavrnitev kot očitno neutemeljeno, se kot očitno neutemeljena tudi zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.7.2005, s katero je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo ponovno prošnjo za azil, in sicer na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03); s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je tožnika oprostilo plačila sodnih taks; s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrglo zahtevo tožnikovega odvetnika za povračilo stroškov postopka. Po presoji tožene stranke je tožnik zlorabil azilni postopek, s tem, ko je ponovno prošnjo za azil podal zato, da bi preprečil svojo odstranitev iz države.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru navedla tožena stranka. Ker je tožnik v novi prošnji za azil kot razlog za vložitev prošnje za azil navedel, da mu v izvorni državi grozi krvno maščevanje, ker naj bi njegov oče umoril soseda, torej iz drugih razlogov, kot je bila vložena prva vloga, je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je vlogo obravnavala po vsebini. Pravilno in zakonito jo je kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi 2. odstavka 35. člena (1. in 2. alinea v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil), ne pa zavrgla na podlagi 41. člena ZAzil. Tudi po presoji prvostopnega sodišča okoliščine, ki jih je za razlog za pridobitev azila navedel tožnik v tej drugi prošnji, očitno niso takšne, da bi ga bilo utemeljeno strah pred preganjanjem v izvorni državi (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), poleg tega pa je tožena stranka pravilno sklepala, da je tožnik svojo ponovno prošnjo vložil z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Željo po novi vložitvi prošnje je pisno podal namreč šele 17.5.2005 potem, ko se je že nekaj dni nahajal v prostorih v Centru za tujce v Postojni zaradi odstranitve iz Slovenije, čeprav mu je bila sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 411/2005-2 z dne 6.4.2005, s katero je postala pravnomočna prva odločba tožene stranke, s katero mu je bil zavrnjen azil, vročena 6.5.2005. Sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevano grožnjo krvnega maščevanja. Albanske tradicije krvnega maščevanja namreč same po sebi ni mogoče oceniti kot preganjanje v smislu ZAzil oziroma Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, in vsebina priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (OJL 304/12 30.9.2004) in mednarodnih konvencij, ki je lahko podlaga za priznanje statusa begunca in iz tega statusa izhajajočih pravic. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikov predlog, da naj bi opravilo glavno obravnavo in na njej zaslišalo tožnika ter priče, ker se njegove izjave v tožbi ne razlikujejo od izjav v vlogi za azil. Kot neutemeljen pa zavrnilo tudi tožbeni ugovor bistvenih kršitev pravil postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 25. člena ZUS in 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS in v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj tožnik očitanih kršitev posebej ni konkretiziral in ni obrazložil, sodišče pa takšnih kršitev ni našlo. Prvostopno sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Zahtevo tožnikovega odvetnika za priznanje stroškov postopka pa je zavrglo, ker o tem ni mogoče odločati v tem upravnem sporu, saj je treba zahtevo glede povračila stroškov postopka vložiti posebej v skladu s Pravilnikom o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Ur. l. RS, št. 103/04), ki določa tudi postopek v zvezi s tem in omogoča vložitev tožbe v upravnem sporu šele zoper odločitev pristojnega ministrstva o stroških postopka. Glede na to je bilo treba to zahtevo zavreči ob smiselni uporabi 2. točke 2. odstavka 34. člena ZUS.

Tožnik vlaga po svojem odvetniku pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Sodišče je odločalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, kot je bilo v tožbi zahtevano. S tem je sodišče kršilo načelo poštenega postopka, saj bi lahko na ustnem zaslišanju predstavil tudi tiste drobne okoliščine, ki se morda skozi spis ali pisanje ne dajo predstaviti tako, kot bi on sam želel. Ponovne prošnje za azil ni vložil zaradi zlorabe azilnega postopka, temveč se je resno ustrašil po tem, ko je prejel ponovno grožnjo, da bo v primeru vrnitve likvidiran. Ni pravilno stališče prvostopnega sodišča, da krvno maščevanje in dejstvo, da ga mednarodne sile ne morejo zatreti, nista pravno relevantni okoliščini, ki bi vplivali na pravilnost odločitve tožene stranke. Meni, da bi bilo tako ravnanje v nasprotju s 3. členom in 1. členom EKČP. Sodišče bi zato moralo opraviti glavno obravnavo in tudi ne bi smelo tožniku naložiti pretiranega bremena dokazovanja. Sodišče tudi ni obrazložilo in konkretiziralo subjektivnega vidika utemeljenega strahu pred preganjanjem, kakor ga doživlja tožnik in kakor se glasi ključni stavek definicije Konvencije o statusu beguncev, po kateri je tudi strah pomemben oziroma odločilen kriterij pri odločanju o priznanju azila. Subjektivni element strahu v obravnavanem primeru ni ustrezno raziskan in obrazložen v izpodbijani sodbi in prav tako tudi ni dovolj upoštevano tožnikovo osebno in družinsko ozadje, njegova pripadnost verski, narodnostni in družbeni skupini. Glede na to je upravičeno ponovno zaprosil za azil, ker bi njegova vrnitev v izvorno državno ogrozila njegovo fizično integriteto. Da je imel za ponovno vložitev prošnje dober razlog, je dokazano tudi s tem, ker njegova prošnja ni bila zavržena, temveč zavrnjena. Njegovega zahtevka, da se opravi glavna obravnava in opravi njegovo zaslišanje ter zaslišanje prič, sodišče ne more zavrniti zgolj zato, ker se v tožbi ni navedlo nobenih argumentiranih navedb glede konkretnih okoliščin, ki bi kazale na zmotno ali nepopolno dejansko stanje. Sodišče bi se moralo samo neposredno prepričati v tožnikove navedbe in jih tudi oceniti, nikakor pa ni sprejemljivo, da se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbe in argumentacije tožene stranke v upravnem postopku. V tem primeru torej sledi izvršni veji oblasti, kar je v nasprotju z načelom delitve oblasti in načelom, da o zadevi odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče kot je to določeno v 23. členu Ustave RS, in je v nasprotju s 157. členom URS. Sodišče je sicer res navedlo tudi odločitev ustavnega sodišča in sodbe vrhovnega sodišča, vendar pa navedeni primeru niso identični primeru tožnika in ne individualizirajo tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma fizično likvidacijo v konkretnem upravnem sporu. V tem primeru sploh ni bila uporabljena določba 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki omogoča, da se prosilcu lahko da azil tudi iz humanitarnih razlogov in ne samo iz razlogov EKČP. Zato naj se sodišče izreče tudi o zahtevku za humanitarni azil. Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita in preuranjena, zlasti zato, ker ni bila opravljena predlagana glavna obravnava, na kateri bi z neposrednim zaslišanjem tožnika v kontradiktornem postopku razjasnili vse okoliščine primera. Pritožbeno sodišče bi tako moralo upoštevati tožnikove navedbe in pravice ter dejansko stanje v večji meri kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali podrejeno, da samo opravi glavno obravnavo ter na njo povabi tožnika in njegovega pooblaščenca ter po opravljeni glavni obravnavi spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku prizna azil iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega postopka tožnikova ponovna vloga za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Pri tem ni sporno, da je tožnik pisno izrazil željo za vložitev nove vloge 17.5.2005, in jo na predpisanem obrazcu s pomočjo tožene stranke vložil 30.5.2005; da je 6.5.2005 prejel sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, s katero je postala pravnomočna odločba tožene stranke, s katero je bila njegova prva prošnja za azil pravnomočno zavrnjena; da je vložitev nove vloge tožnik zahteval potem, ko se je že nekaj dni nahajal v Centru za begunce v P. zaradi realizacije ukrepa iz prvotne pravnomočne azilne odločbe o odstranitvi iz Republike Slovenije; da je v novi prošnji kot razlog za vložitev navedel drug razlog kot v prvi prošnji.

Ker je v novi prošnji navedel drug razlog za azil kot v prvi prošnji, pritožbeno sodišče meni, da je bila pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ki je potrdilo odločitev tožene stranke, da ni pogojev za zavrženje tožnikove nove prošnje po 41. členu ZAzil, temveč, da je treba vlogo obravnavati in o njej odločiti po vsebini. To, da vloga ni bila zavržena po 41. členu ZAzil, pa še ne pomeni, da bi bilo treba v tem primeru izvesti redni azilni postopek oziroma tožniku celo priznati azil v Republiki Sloveniji.

Tudi v takem primeru je namreč treba po uveljavljeni upravno sodni praksi najprej preveriti, ali so morda izpolnjeni pogoji za obravnavanje ponovne vloge za azil v tako imenovanem pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil, kajti, če so ti pogoji podani, je treba vlogo obravnavati samo z vidika 2. odstavka 35. člena ZAzil in o njej odločiti na tej podlagi.

V obravnavanem primeru so tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za obravnavo tožnikove ponovne vloge za azil po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Ta določa, da se prošnja za azil med drugim lahko zavrne kot očitno neutemeljena, če temelji na namernem zavajanju ali če se je postopek zlorabljal (1. alinea). V 36. členu ZAzil pa je pojasnjeno, kaj se po ZAzil šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka, to je med drugim tudi: lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea), in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Glede na tožnikove navedbe v novi prošnji za azil pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita in da je prvostopno sodišče za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge tudi s tem, ko se je na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicevalo na razloge, ki jih je za zavrnitev tožnikove prošnje v svoji odločbi navedla že tožena stranka. Že dejstvo, da je tožnik ponovno vlogo za azil vložil šele potem, ko je že štiri dni prebival v Centru za tujce v P. zaradi odstranitve iz države in da je za razlog, ki ga navaja kot razlog za ponovno vložitev prošnje, to je možnost krvnega maščevanja v matični državi, ki naj bi mu grozilo, izvedel po lastnih navedbah iz telefonskega razgovora z svojimi sorodniki že dne 28.4.2005, pisno vlogo za ponoven azil pa je vložil šele 17.5.2005, kaže na to, da je bila ta vloga vložena zato, da se bi izognil prisilni odstranitvi iz Slovenije. Že ta razlog zadošča za zavrnitev ponovne prošnje za azil kot očitno neutemeljene, ker temelji na namernem zavajanju oziroma zlorabi postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Zato nadaljnje ugotavljanje razlogov s strani tožene stranke niti ne bi bilo potrebno. Se pa pritožbeno sodišče strinja, da v tem primeru prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka tudi zato, ker je tožnik lažno prestavil razloge, na katere se v ponovni vlogi za azil sklicuje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so namreč njegove navedbe v prošnji glede grožnje krvnega maščevanja v izvorni državi tako kontradiktorne in v nasprotju s tradicionalnim izvajanjem krvnega maščevanja na Kosovu, da je dvom v verodostojnost njegovih navedb v celoti upravičen.

Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka in tudi ne pravil poštenega sojenja, ker je odločalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, čeprav je tožnik v tožbi glavno obravnavo zahteval. Prosilec mora glede na določbo 3. odstavka 29. člena ZAzil že v prošnji za azil obširno in po resnici navesti okoliščine, ki so pomembne za odločanje o priznanju azila in o tem predložiti tudi dokaze (3. odstavek 29. člena ZAzil). Iz tožnikove prošnje pa je, kot je že navedeno v tej sodbi, očitno, da temelji na namernem zavajanju in da tožnik zlorablja azilni postopek. Ker tožnik niti v tožbi ni navedel kakšnih drugačnih okoliščin, ki bi kazale na utemeljenost njegovega strahu pred krvnim maščevanjem ter pomenile spremembo njegovih navedb v prošnji, in ni predložil dokazov, po presoji pritožbenega sodišča prvostopnemu sodišču ni bilo treba opraviti glavne obravnave zato, da bi lahko odločilo o stvari. Izvedba glavne obravnave tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi pripeljala do drugačne odločitve. Za to, da bi pritožbeno sodišče opravilo glavno obravnavo pa niso izpolnjeni niti formalni pogoji iz 1. odstavka 77. člena v zvezi s 76. členom ZUS. Dejstvo je namreč, da v obravnavanem primeru dejanskega stanja ni ugotavljalo prvostopno sodišče, temveč tožena stranka in da je prvostopno sodišče odločalo na podlagi ugotovitev tožene stranke oziroma navedb v tožnikovi prošnji za azil. Tudi sicer pa uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (5. odstavek 72. člena ZUS) ni dopustno v primeru, če dejanskega stanja ni ugotavljalo prvostopno sodišče. V 2. odstavku 67. člena ZUS je izrecno določeno, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Ker se je tudi v tem primeru prvostopno sodišče sklicevalo na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi za svojo odločitev navedla že tožena stranka in se pri tem sklicevalo na 2. odstavek 67. člena ZUS, po presoji pritožbenega sodišča niso bila kršena pravila postopka v upravnem sporu. Iz navedenega razloga tudi ni bilo kršeno ustavno načelo delitve oblasti in tudi ne ustavno načelo, da v vseh zadevah sodi neodvisno nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ker iz tožnikove prošnje za azil tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno izhaja, da namerno zavaja in zlorablja azilni postopek, tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se v rednem azilnem postopku ugotavljalo, ali bi mu bilo treba priznati azil iz humanitarnih razlogov. Očitno neutemeljena prošnja za azil izključuje tudi azil iz humanitarnih razlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.